Wikipedija

Uporabnik:ModriDirkac/Peskovnik: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
ModriDirkac (pogovor | prispevki)
7.597 urejanj
ustvarjeno s prevodom strani »Roman Empire«
ModriDirkac (pogovor | prispevki)
7.597 urejanj
ustvarjeno s prevodom strani »Roman Empire«
Vrstica 286:
 
Cesarji dinastij Antonin in Severan so na splošno spodkopavali valuto, zlasti denarij, pod pritiski sestankov vojaških plačilnih listov. <ref name="Harl">{{Navedi knjigo|last=Harl, Kenneth W.|pages=125–135|title=Coinage in the Roman Economy, 300 B.C. to A.D. 700|url=https://books.google.com/books?id=5yPDL0EykeAC|date=19 June 1996|publisher=JHU Press|isbn=978-0-8018-5291-6}}<cite class="citation book cs1" data-ve-ignore="true" id="CITEREFHarl,_Kenneth_W.1996">Harl, Kenneth W. (19 June 1996). [https://books.google.com/books?id=5yPDL0EykeAC ''Coinage in the Roman Economy, 300 B.C. to A.D. 700'']. JHU Press. pp.&nbsp;125–135. [[Mednarodna standardna knjižna številka|ISBN]]&nbsp;[[Posebno: BookSources / 978-0-8018-5291-6|<bdi>978-0-8018-5291-6</bdi>]].</cite></ref> Nenadna inflacija med vladavino [[Komod|Komoda je]] poškodovala kreditni trg. Sredi 200-ih let se je ponudba vrste strmo skrčila. Razmere med [[Kriza tretjega stoletja|krizo tretjega stoletja]] - na primer zmanjšanje trgovine na daljavo, motnje v rudarstvu in fizični prenos zlatih kovancev izven imperija z napadi na sovražnike - so do leta 300 močno zmanjšali ponudbo denarja in bančni sektor . Čeprav so rimske kovnice že dolgo izdajale denar brez kritja ali se je uporabljala nadomestna valuta [[Avrelijan|, so se pod Avrelijanom]] splošne gospodarske skrbi postale očitne in bankirji so izgubili zaupanje v kovance, ki jih je zakonito izdala centralna vlada. Kljub [[Dioklecijan|Dioklecijanovi]] uvedbi zlatega ''[[Solidus|solidusa]]'' in denarnim reformam se posojilni trg cesarstva ni nikoli povrnil na nivo nekdanje trdnosti.
 
=== Rudarstvo in metalurgija ===
[[Slika:Panorámica_de_Las_Médulas.jpg|sličica| Pokrajina, ki je posledica rudniške tehnike ''ruina montium'' v Las Médulasu v [[Španija|Španiji]], enem najpomembnejših rudnikov zlata v rimskem imperiju]]
Glavne rudarske regije cesarstva so bili Iberski polotok (zlato, srebro, baker, kositer, svinec); Galija (zlato, srebro, železo); Britanija (predvsem železo, svinec, kositer), podonavske province (zlato, železo); [[Makedonija (rimska provinca)|Makedonija]] in [[Trakija (rimska provinca)|Trakija]] (zlato, srebro)a in Mala Azija (zlato, srebro, železo, kositer). Intenzivno obsežno rudarstvo - naplavinska nahajališač, tudi odprti kop in [[Rudarstvo|podzemno rudarstvo]] - je potekalo od Avgustove vladavine do zgodnjega 3. stoletja našega štetja, ko je nestabilnost cesarstva zmotila proizvodnjo. Na primer rudniki zlata v Daciji po predaji province leta 271 niso bili več na voljo za izkoriščanje Rimljanov. Zdi se, da se je rudarstvo do neke mere nadaljevalo v 4. stoletju. <ref>[[Roman Empire#Bowersock|Bowersock]], p. 579.</ref>
 
Hidravlično rudarstvo, ki ga je ''Plinij imenoval ruina montium'' ("ruševina gora"), je dovoljevalo pridobivanje navadnih in plemenitih kovin v protoindustrijskem merilu. <ref name="wilson">{{Navedi časopis|last=Wilson|first=Andrew|year=2002|title=Machines, Power and the Ancient Economy|journal=The Journal of Roman Studies|volume=92|pages=1–32|doi=10.2307/3184857|jstor=3184857}}</ref> Skupna letna proizvodnja železa je ocenjena na 82.500&nbsp;[[Tona|ton]] . <ref>Sim, David; Ridge, Isabel (2002) ''Iron for the Eagles. The Iron Industry of Roman Britain'', Tempus, Stroud, Gloucestershire, {{ISBN|0-7524-1900-5}}. p. 23</ref> <ref>Healy, John F. (1978) ''Mining and Metallurgy in the Greek and Roman World'', Thames and Hudson, London, {{ISBN|0-500-40035-0}}. p. 196. Assumes a productive capacity of c. 1.5&nbsp;kg per capita.</ref> Letno proizvodnja bakra je ocenjena na 15.000&nbsp;t, <ref name="hong">{{Navedi časopis|last=Hong|first=S.|last2=Candelone|first2=J.-P.|last3=Patterson|first3=C. C.|last4=Boutron|first4=C. F.|year=1996|title=History of Ancient Copper Smelting Pollution During Roman and Medieval Times Recorded in Greenland Ice|journal=Science|volume=272|issue=5259|pages=246|bibcode=1996Sci...272..246H|doi=10.1126/science.272.5259.246}}</ref> in svinca na 80.000&nbsp;t, <ref name="hong2">{{Navedi časopis|last=Hong|first=S|last2=Candelone|first2=J. P.|last3=Patterson|first3=C. C.|last4=Boutron|first4=C. F.|year=1994|title=Greenland ice evidence of hemispheric lead pollution two millennia ago by greek and roman civilizations|url=http://www.precaution.org/lib/greenland_ice_evidence_of_ancient_lead_pollution.19940923.pdf|journal=Science|volume=265|issue=5180|pages=1841–3|bibcode=1994Sci...265.1841H|doi=10.1126/science.265.5180.1841|pmid=17797222}}</ref> <ref name="tay">{{Navedi časopis|last=De Callataÿ|first=François|year=2015|title=The Graeco-Roman economy in the super long-run: Lead, copper, and shipwrecks|journal=Journal of Roman Archaeology|volume=18|pages=361–372|doi=10.1017/S104775940000742X}}</ref>; obe proizvodni ravni neprimerljivi do [[Industrijska revolucija|industrijske revolucije]] ; <ref name="Settle">{{Navedi časopis|last=Settle|first=D. M.|last2=Patterson|first2=C. C.|year=1980|title=Lead in albacore: Guide to lead pollution in Americans|journal=Science|volume=207|issue=4436|pages=1167–76|bibcode=1980Sci...207.1167S|doi=10.1126/science.6986654|pmid=6986654}}</ref> Samo Španija je imela 40-odstotni delež v svetovni proizvodnji svinca. Visoka proizvodnja svinca je bila stranski produkt obsežnega pridobivanja srebra, ki je dosegel 200&nbsp;t letno. Na vrhuncu okoli sredine 2. stoletja našega štetja je zaloga rimskega srebra ocenjena na 10.000&nbsp;t, pet do desetkrat večja od kombinirane srebrne zaloge srednjeveške Evrope in [[Abasidski kalifat|kalifata]] okoli 800&nbsp;AD. <ref>{{Navedi časopis|last=Patterson|first=C. C.|year=1972|title=Silver Stocks and Losses in Ancient and Medieval Times|journal=The Economic History Review|volume=25|issue=2|pages=205–235 (tables 2, 6)|doi=10.1111/j.1468-0289.1972.tb02173.x|jstor=2593904}}</ref>t Kot znak obsega proizvodnje rimskih kovin se je onesnaževanje zaradi svinca v grenlandski ledeni plošči v času cesarske zgodovine štirikrat povečalo in po tem spet upadlo. <ref>[[Roman Empire#Morris|Morris]], p. 197.</ref>
 
=== Prevoz in komunikacije ===
[[Slika:TabulaPeutingeriana_Roma.jpg|sličica|250x250_pik| [[Tabula Peutingeriana]] (v [[Latinščina|latinščini]] "Peutingerjeva karta") je ''itinerarij'', za katerega se pogosto domneva, da temelji na rimskem ''cursus publicus'', mreži državnih cest.]]
Rimsko cesarstvo je popolnoma obkrožilo Sredozemlje, ki so ga poimenovali "naše morje" ''( mare nostrum )'' . <ref>{{Navedi knjigo|last=Greene, Kevin|title=The Archaeology of the Roman Economy|url=https://books.google.com/books?id=k7SUh_3lcP4C|year=1990|publisher=University of California Press|isbn=978-0-520-07401-9|page=17}}</ref> Rimska jadralna plovila so plula po Sredozemlju, pa tudi po glavnih rekah cesarstva, vključno z Guadalquivirjem, Ebrom, [[Rona|Rono]], Renom, [[Tibera|Tibero]] in [[Nil|Ni]]<nowiki/>lom. <ref name="auto3">[[Roman Empire#Boardman|Boardman]], p. 713.</ref> Kjer je bilo mogoče, je bil zaželen prevoz po vodi, težje pa je bilo premikanje blaga po kopnem. <ref>[[Roman Empire#Boardman|Boardman]], p. 714.</ref> Vozila, kolesa in ladje kažejo na obstoj velikega števila usposobljenih lesarjev. <ref>Ulrich, Roger Bradley (2007). [[iarchive:RomanWoodworking|''Roman Woodworking'']]. Yale University Press. pp. 1–2. {{ISBN|0300103417}}.</ref>
 
Kopenski promet je uporabljal napreden sistem [[Rimska cesta|rimskih cest]], ki so jih imenovali " ''via'' ", množina "viae". Te ceste so bile v glavnem zgrajene za vojaške namene <ref>{{Navedi knjigo|title=Traffic and Congestion in the Roman Empire|last=Van Tilburg|first=Cornelis|publisher=Routledge|year=2007|page=33}}</ref>, služile pa so tudi gospodarskim dejavnostim nppr. trgovini. Davki v naravi, ki so jih plačevale skupnosti, so krili poštno službo , t.j. zagotavljanje osebja, živali ali vozil za ''cursus publicus'', državno poštno in prevozno službo, ki jo je ustanovil Augustus. <ref name="administration188">[[Roman Empire#Potter2009|Potter (2009)]], p. 188.</ref> Menjalne postaje so bile nameščene ob cestah vsakih sedem do dvanajst [[Milja|rimskih milj]] in so navadno prerasle v vas ali trgovsko postojanko. <ref name="StambaughThe">[[Roman Empire#Stambaugh|Stambaugh]], p. 253.</ref> ''Mansio'' (množina ''mansiones'' ) je bil zasebni bencinski servis, ki ga je cesarska birokracija franšizirala za ''cursus publicus'' . Člani podpornega osebja v takem objektu so bili vodniki mul, tajniki, kovači, kolarji, veterinar ter nekaj vojaške policije in kurirji. Razdalja med ''mansiones'' je bila določena glede na to, kako daleč lahko kočija prevozi v enem dnevu. Mule, ki so jih najpogosteje uporabljali za vleko vozov so potovale približno 4&nbsp;milje na uro. <ref>[[Ray Laurence]], "Land Transport in Roman Italy: Costs, Practice and the Economy," in ''Trade, Traders and the Ancient City'' (Routledge, 1998), p. 129.</ref> Kot primer hitrosti prenosa informacij je npr. kurir potreboval najmanj devet dni, da je tudi v nujnem primeruiz [[Mainz|Mainza]] v provinci [[Gornja Germanija|Germania Superior]] prepotoval v Rim. <ref>[[Roman Empire#Morris|Morris]], p. 187.</ref> Nekatere gostilne (taverne) so poleg ''mansiones'' [[Rimsko cesarstvo|ponujale prenočišča ter hrano in pijačo]]; na enem ohranjenih zapisov o bivanju so prikazani stroški za vino, kruh, krmo mul in storitve prostitutke . <ref>[[Roman Empire#Holleran|Holleran]], p. 142.</ref>
 
=== Trgovina in surovine ===
[[Slika:Periplous_of_the_Erythraean_Sea.svg|desno|sličica| Zemljevid Peripla Eritrejskega morja, grško-rimski Periplus]]
Rimske province so sicer trgovale med seboj, vendar se je trgovina širila tudi zunaj meja do regij, kot so celo Kitajska in [[Guptski imperij|Indija]] . <ref name="auto3">[[Roman Empire#Boardman|Boardman]], p. 713.</ref> Glavno trgovsko blago za trgovino na daljavo je bilo žito. <ref>[[Roman Empire#Boardman|Boardman]], p. 710.</ref> rgovina Kitajska je večinoma potekala po kopnem prek tranzitnih regij ob [[Svilna cesta|Svileni cesti]] ; Indijska trgovina pa je potekala tudi po morju iz [[Egipt (rimska provinca)|egiptovskih]] pristanišč na [[Rdeče morje|Rdečem morju]] . Na teh trgovskih poteh je bil konj, od katerega je bila odvisna rimska širitev in trgovina, eden glavnih kanalov, po katerem se je širila bolezen. <ref>{{Navedi knjigo|title=Animals, Disease and Human Society: Human-animal Relations and the Rise of Veterinary Medicine|last=Swabe|first=Joanna|publisher=Routledge|year=2002|page=80}}</ref> V tranzitu so bili tudi oljčno olje, različna živila, ''garum'' ( ribja omaka ), sužnji, ruda in kovinski predmeti, vlakna in tekstil, les, [[Antična rimska keramika|keramika]], [[Rimsko steklo|steklovina]], marmor, [[papirus]], začimbe in ''materia medica'', slonovina, biseri in dragih kamnov. <ref>[[Roman Empire#Boardman|Boardman]], pp. 717–729.</ref>
 
Čeprav je bila večina provinc sposobna proizvajati vino, so bile izdelki iz izbranih regij bolj zaželjeni, vino pa je bilo tudi osrednji del trgovine. Pomanjkanje ''vin ordinaire je'' bilo redko. <ref>[[Roman Empire#Bowman|Bowman]], p. 404</ref> <ref>[[Roman Empire#Boardman|Boardman]], p. 719.</ref> Glavni dobavitelji za mesto Rim so bile zahodna obala Italije, južna Galija, [[Tarakonska Hispanija|regija Tarraconensis]] v Hispaniji in [[Kreta in Cirenajka (rimska provinca)|Kreta]]. Aleksandrija, drugo največje mesto, je uvažalo vino iz [[Latakija|Laodiceje v Siriji]] in na Egejskem morju. <ref>[[Roman Empire#Boardman|Boardman]], p. 720.</ref> Na maloprodajni ravni so gostilne ali posebne vinoteke ''(vinaria)'' prodajale vino po vrču za pijačo in po pijači v prostorih, pri čemer so cenovni razredi odražali kakovost. <ref>[[Roman Empire#Holleran|Holleran]], pp. 146–147.</ref>
 
=== Delo in poklici ===
[[Slika:Pompeii_-_Fullonica_of_Veranius_Hypsaeus_1_-_MAN.jpg|desno|sličica| Delavci v trgovini za predelavo blaga na sliki iz ''fulonike'' Veranius Hypsaeus v Pompejih]]
Napisi beležijo 268 različnih poklicev v mestu Rim in 85 v Pompejih. <ref name="auto2">[[Roman Empire#Morris|Morris]], p. 196.</ref> Obstoj strokovnih združenj ali trgovinskih cehov ''(collegia)'' je potrjen za široko paleto poklicev, vključno z ribiči ''(piscatores),'' trgovci s soljo ''(salinatores),'' trgovci z oljčnim oljem ''(olivarii),'' [[Rimsko cesarstvo|zabavljačiv]] ''(scaenici),'' trgovci z govedom ''(pecuarii),'' zlatarji ''(aurifices )'', teamsterji ''(asinarii'' ali ''muliones)'' in kamnoseki ''(lapidarii)'' . Ti so včasih precej specializirani: en ''kolegij'' v Rimu je bil strogo omejen na obrtnike, ki so delali v lesu iz slonovine in citrusov. <ref name="verb">{{Navedi časopis|last=Verboven, Koenraad|year=2007|title=The Associative Order: Status and Ethos among Roman Businessmen in Late Republic and Early Empire|url=https://biblio.ugent.be/publication/395187/file/6799583|journal=Athenaeum|volume=95|pages=870–72}}<cite class="citation journal cs1" data-ve-ignore="true" id="CITEREFVerboven,_Koenraad2007">Verboven, Koenraad (2007). [https://biblio.ugent.be/publication/395187/file/6799583 "The Associative Order: Status and Ethos among Roman Businessmen in Late Republic and Early Empire"]. ''Athenaeum''. '''95''': 870–72. [[HDL (identifikator)|hdl]]:[//hdl.handle.net/1854%2FLU-395187 1854/LU-395187].</cite></ref>
 
Dela, ki so jih opravljali sužnji, spadajo v pet splošnih kategorij: domača, z napisi, ki beležijo vsaj 55 različnih gospodinjskih opravil; cesarska ali javna služba ; mestne obrti in storitve; kmetijstvo; in rudarstvo. Obsojenci so večino dela opravljali v rudnikih ali kamnolomih, kjer so bile razmere znano surove. <ref>[[Roman Empire#Gagarin|Gagarin]], p. 323.</ref> V praksi je bilo malo delitve dela med sužnji in svobodnimi <ref name="Garnsey">Garnsey, Peter and Saller, Richard (1987) ''The Roman Empire: Economy, Society and Culture''. University of California Press. pp. 107–111.</ref> večina delavcev pa je bila nepismena in brez posebnih veščin. <ref>{{Navedi časopis|last=Temin|first=Peter|year=2004|title=The Labor Market of the Early Roman Empire|journal=Journal of Interdisciplinary History|volume=34|issue=4|pages=513–538|doi=10.1162/002219504773512525|jstor=3656762}}</ref> Največ navadnih delavcev je bilo zaposlenih v kmetijstvu: v italijanskem sistemu industrijskega kmetovanja ''( [[Latifundij|latifundije]] )'' so bili to morda večinoma sužnji, toda po vsem cesarstvu je bilo suženjsko kmetovanje verjetno manj pomembno kot druge oblike odvisnega dela, prebivalci tehnično niso bili zasužnjeni.
 
Proizvodnja tekstila in oblačil je bila glavni vir zaposlovanja. Tako s tekstilom kot z končnimi oblačili so trgovali med ljudstvi cesarstva, katerih izdelki so bili pogosto poimenovani po njih ali določenem mestu, precej kot modna "nalepka" . <ref>[[Roman Empire#Jones|Jones]], pp. 184–185.</ref> Boljše konfekcije so izvažali poslovneži ( ''pogajalci'' ali ''trgovci'' ), ki so bili pogosto premožni prebivalci proizvodnih centrov. <ref name="JonesThe">[[Roman Empire#Jones|Jones]], p. 192.</ref> Končana oblačila so lahko prodajali o na drobno njihovi prodajni agenti, ki so potovali do potencialnih strank, ali ''vestiarii,'' trgovci z oblačili, ki so bili večinoma osvobojeni; ali pa so jih lahko uporabljali trgovci. V Egiptu so lahko proizvajalci tekstila vodili uspešna mala podjetja, ki so zaposlovala vajence, svobodne delavce, ki zaslužijo plače, in sužnje. <ref>[[Roman Empire#Jones|Jones]], pp. 188–189.</ref> Suknjarji (''fullones'' ) in izdelovalci barv ''(coloratores)'' so imeli svoje cehe. <ref>[[Roman Empire#Jones|Jones]], pp. 190–191.</ref> ''Centonarii'' so bili cehovski delavci, ki so se specializirali za proizvodnjo tekstila in recikliranje starih oblačil v ponovno uporabne nove kosovne izdelke . <ref group="n">[[Roman Empire#Vout|Vout]], p. 212. The college of ''centonarii'' is an elusive topic in scholarship, since they are also widely attested as urban firefighters; see [[Jinyu Liu]] (2009) ''Collegia Centonariorum: The Guilds of Textile Dealers in the Roman West''. Brill. Liu sees them as "primarily tradesmen and/or manufacturers engaged in the production and distribution of low- or medium-quality woolen textiles and clothing, including felt and its products."</ref>
[[Slika:Cacera_Centcelles_panoràmica.jpg|sredina|sličica| Rimski lovci med pripravami, postavljanjem pasti in aktivnim lovom v bližini Tarraca]]
 
=== BDP in razdelitev dohodka ===
Ekonomski zgodovinarji se med izračunom bruto domačega proizvoda rimskega gospodarstva v obdobju Principata razlikujejo. V vzorčnih letih 14, 100 in 150 AD so ocene BDP na prebivalca od 166 do 380 ''[[Sesterc|HS]]'' . Ocenjuje se, da je BDP na prebivalca v [[Rimska Italija|Italiji]] od 40 <ref name="Lo Cascio, Malanima 2009, 391–401">{{Navedi časopis|last=Lo Cascio|first=Elio|last2=Malanima|first2=Paolo|year=2009|title=GDP in Pre-Modern Agrarian Economies (1–1820 AD). A Revision of the Estimates|url=http://econpapers.repec.org/article/muljrkmxm/doi_3a10.1410_2f30919_3ay_3a2009_3ai_3a3_3ap_3a391-420.htm|journal=Rivista di Storia Economica|volume=25|issue=3|pages=391–420 (391–401)}}</ref> do 66% višji kot v preostalem delu cesarstva zaradi davčnih prenosov iz provinc in koncentracije elitnega dohodka v osrčju. Kar zadeva Italijo, "ni dvoma, da so nižji sloji [[Pompeji|Pompejev]], [[Herkulanej|Herkulaneja]] in drugih provincialnih mest Rimskega cesarstva uživali visok življenjski standard, kakršnega v zahodni Evropi ni bilo več do 19. stoletja našega štetja". <ref>Stephen L. Dyson, Community and Society in Roman Italy, 1992, p. 177, {{ISBN|0-8018-4175-5}} quoting J.E. Packer, "Middle and Lower Class Housing in Pompeii and Herculaneum: A Preliminary Survey," In Neue Forschung in Pompeji, pp. 133–42.</ref>
 
V ekonomskem modelu Scheidel – Frisen je skupni letni dohodek, ki ga je ustvaril Imperij, skoraj 20&nbsp;milijard ''HS'', približno 5% pa jih pridobi centralna in lokalna vlada. Gospodinjstva v elitnih zgornjih 1,5% prebivalstva so bila deležna približno 20% dohodka. Naslednjih 20% dohodka je prejelo približno 10% prebivalstva, ta del družbe lahko označimo za neelitno sredino. Preostala "velika večina" 88,5 % prebivalsva je sicer ustvarila več kot polovico celotnega dohodka, vendar je na nivoju posameznika živela blizu roba preživetja . <ref>{{Navedi časopis|last=Scheidel|first=Walter|last2=Friesen|first2=Steven J.|year=2010|title=The Size of the Economy and the Distribution of Income in the Roman Empire|url=https://www.princeton.edu/~pswpc/pdfs/scheidel/010901.pdf|journal=Journal of Roman Studies|volume=99|pages=61–91|doi=10.3815/007543509789745223|jstor=40599740}}</ref>
 
== Arhitektura in inženiring ==
[[Slika:Amphi-Rome.PNG|desno|sličica| Amfiteatri rimskega cesarstva]]
[[Slika:Colosseum_in_Rome,_Italy_-_April_2007.jpg|sličica| Gradnja Flavijskega amfiteatra, bolj znanega kot [[Kolosej]] (Italija), se je začela v času vladavine Vespazijana.]]
Glavni rimski prispevki k arhitekturi so bili [[Lok (arhitektura)|lok]], [[obok]] in [[kupola]] . Tudi po več kot 2000 letih nekatere rimske zgradbe še vedno stojijo, deloma zaradi prefinjenih metod izdelave cementa in [[Rimski beton|betona]] . <ref>MacDonald, W. L. (1982) ''The Architecture of the Roman Empire''. Yale University Press, New Haven, fig. 131B</ref> <ref>{{Navedi časopis|last=Lechtman|first=H. N.|last2=Hobbs|first2=L. W.|year=1987|title=Roman Concrete and the Roman Architectural Revolution|journal=Ceramics and Civilization|volume=3|pages=81–128}}</ref> [[Rimska cesta|Rimske ceste]] veljajo za najnaprednejše ceste, zgrajene do začetka 19. stoletja. Sistem cest je olajšal vojaško policijo, komunikacije in trgovino. Ceste so bile odporne proti poplavam in drugim nevarnostim za okolje. Tudi po razpadu centralne vlade so nekatere ceste ostale uporabne več kot tisoč let.
 
[[Rimski most|Rimski mostovi]] so bili med prvimi velikimi in trajnejšimi mostovi. Zgrajeni so (bili) iz kamna z osnovno konstrukcijo loka, precej se je uporabljal beton. Največji rimski most je bil [[Trajanov most]] čez spodnjo Donavo. Most je zgradil Apolodor iz Damaska in je več kot tisočletje ostal najdaljši most, ki je bil zgrajen tako v celotnem razponu med bregovoma kot v skupni dolžini. <ref>''[[Enciklopedija Britannica|Encyclopædia Britannica]]'', [http://www.britannica.com/eb/article-9008022/Apollodorus-Of-Damascus Apollodorus of Damascus], "''Greek engineer and architect who worked primarily for the Roman emperor Trajan.''"<br /><br />{{Navedi časopis|last=Sarton|first=George|year=1936|title=The Unity and Diversity of the Mediterranean World|journal=Osiris|volume=2|pages=406–463 (430)|doi=10.1086/368462|jstor=301558}}</ref> <ref>{{Navedi knjigo|title=Apollodorus of Damascus and Trajan's Column: From Tradition to Project|last=Calcani, Giuliana|last2=Abdulkarim, Maamoun|publisher=L'Erma di Bretschneider|year=2003|isbn=978-88-8265-233-3|page=11|quote=...&nbsp;focusing on the brilliant architect Apollodorus of Damascus. This famous Syrian personage represents&nbsp;...}}</ref> <ref>{{Navedi knjigo|title=International Symposium on History of Machines and Mechanisms: Proceedings of HMM 2008|last=Hong-Sen Yan|last2=Marco Ceccarelli|publisher=[[Springer Science+Business Media|Springer]]|year=2009|isbn=978-1-4020-9484-2|page=86|quote=He had Syrian origins coming from Damascus}}</ref>
 
Rimljani so zgradili številne jezove in umetna jezera ter nadzemne in podzemne zbiralnike za vodo, na primer jez Subiaco, od katerih sta dva napajala [[Anio Novus]], enega največjih vodovodov v Rimu. Samo na območju [[Iberski polotok|Iberskega polotoka]] so zgradili 72 jezov, po cesarstvu pa jih je znanih še veliko, nekateri so še vedno v uporabi. [[Rimska Britanija|Iz rimske Britanije]] je znanih več zemeljskih jezov, vključno z dobro ohranjenim primerom iz Longovicium ( Lanchester ).
[[Slika:Pont_du_Gard_BLS.jpg|levo|sličica| [[Pont du Gard|Vodovod Pont du Gard]], ki prečka [[Gardon|reko Gardon]] v južni Franciji, je na [[Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo|Unescovem]] seznamu [[Unescova svetovna dediščina|svetovne dediščine]] .]]
Rimljani so zgradili številne [[Rimski akvadukt|vodovode, "akvedukte"]] . Preživela razprava Frontinusa, ki je bil kot ''curator aquarum'' (komisar za vodo) v času cesarja Nerve, odraža upravni pomen, ki je bil namenjen zagotavljanju oskrbe z vodo. Zidani kanali so vodili vodo iz oddaljenih izvirov in rezervoarjev po natančnem naklonu, samo z uporabo gravitacije; z uporabo sifonov so premoščali doline, ali pa zgradili večkilometrske podzemne predore - vodonosnike . Ko je voda prešla skozi vodovod, so jo zbirali v rezervoarjih in nato po svinčenih ali lončenih ceveh dovajali do javnih vodnjakov, kopališč, stranišč ali proizvodnih lokacij. <ref>Chandler, Fiona (2001) ''The Usborne Internet Linked Encyclopedia of the Roman World''. Usborne Publishing. p. 80.</ref> Glavna vodovoda v mestu Rim sta bila Aqua Claudia in Aqua Marcia . <ref>Forman, Joan (1975) ''The Romans'', Macdonald Educational Ltd. p. 34.</ref> Kompleksni sistem, zgrajen za oskrbo Konstantinopla, je vseboval najbolj oddaljeno oskrbo z več kot 120&nbsp;km oddaljenega izvira po več kot 336 km dolgi vijugasti poti. <ref>Crow, J. (2007) "Earth, walls and water in Late Antique Constantinople" in ''Technology in Transition AD 300–650'' in ed. L.Lavan, E.Zanini & A. Sarantis Brill, Leiden</ref> [[Rimski akvadukt|Rimski akvadukti]] so bili zgrajeni izredno trdno in trajno ter v skladu s tehnološkimi standardi, ki jih ni bilo mogoče izenačiti do moderne dobe. <ref>{{Navedi knjigo|last=Greene, Kevin|title=The Archaeology of the Roman Economy|url=https://books.google.com/books?id=k7SUh_3lcP4C|year=1990|publisher=University of California Press|isbn=978-0-520-07401-9|page=39}}</ref> Rimljani so akvadukte uporabljali tudi v obsežnih rudarskih dejavnostih po imperiju, na mestih, kot sta Las Medulas in Dolaucothi v Južnem Walesu . <ref>{{Navedi časopis|last=Jones|first=R. F. J.|last2=Bird|first2=D. G.|year=2012|title=Roman Gold-Mining in North-West Spain, II: Workings on the Rio Duerna|journal=Journal of Roman Studies|volume=62|pages=59–74|doi=10.2307/298927|jstor=298927}}</ref>
 
Pri gradnji [[Rimske terme|javnih kopališč]] so uporabljali [[Izolacijska zasteklitev|izolirno zasteklitev]] (ali "dvojno zasteklitev"). Elitna domovanje v hladnejših podnebjih so lahko imela vgrajen [[Hipokavst|hipokaust]], obliko centralnega ogrevanja (viden npr. v primeru ostankov rimske hiše v današnji Ljubljani. Rimljani so bili prva kultura, ki je sestavila vse bistvene sestavne dele mnogo kasnejšega [[Parni stroj|parnega stroja]], ko je [[Heron|Hero]] zgradil aeolipile . Z ročico in sistemom ojnic so bili poznani vsi elementi za izdelavo parnega stroja (ki so ga izumili šele leta 1712) - [[Heron|Herojev]] aeolipile (ustvarja parno moč), valj in bat (v kovinskih črpalkah), nepovratni [[Ventil|ventili]] (v vodnih črpalkah ), zobniki (v vodnih mlinih in urah) .
 
=== Igralske umetnosti ===
V rimski tradiciji, v precejšnji meri izposojeni od Grkov, so literarno gledališče izvajale moške skupine, ki so uporabljale obrazne maske s pretirano mimiko, ki je občinstvu omogočalo, da "vidi", kako se počuti lik. Takšne maske so bile občasno tudi specifične za določeno vlogo, igralec pa je lahko nato igral več vlog zgolj s preklapljanjem mask. Ženske vloge so igrali moški v drag preobleki ( ''travesti'' ). Tradicija rimskega literarnega gledališča je v [[Rimsko cesarstvo|latinski literaturi]] še posebej dobro zastopana s tragedijami [[Lucij Anej Seneka|Seneke]] . Vendar okoliščine, v katerih so bile izvedene Senekine tragedije, niso jasne; znanstvena ugibanja segajo od minimalno uprizorjenih branj do celotnih produkcijskih podvigov. Bolj kot literarno gledališče je bilo žanrsko kljubujoče ''gledališče mimus'', v katerem so se prepletali vnaprej zapisani scenariji in prosta improvizacija, tvegani jezik in šale, seksualni prizori, akcijske sekvence in politična satira, skupaj s plesnimi vložki, žongliranjem, akrobacijami, hojo po napeti vrvi, striptizom, in plesočimi medvedi . <ref>{{Navedi časopis|last=Fantham|first=R. Elaine|year=1989|title=Mime: The Missing Link in Roman Literary History|journal=The Classical World|volume=82|issue=3|pages=153–163|doi=10.2307/4350348|jstor=4350348}}</ref> <ref>{{Navedi časopis|last=Slater|first=William J.|year=2002|title=Mime Problems: Cicero ''Ad fam''. 7.1 and Martial 9.38|journal=Phoenix|volume=56|issue=3/4|pages=315–329|doi=10.2307/1192603|jstor=1192603}}</ref> <ref>[[Roman Empire#Potter1999|Potter (1999)]], p. 257.</ref> Za razliko od literarnega gledališča so ''mimus'' igrali brez mask in v igranju spodbujali stilski realizem. Ženske vloge so izvajale ženske, ne moški. <ref>[[Gian Biagio Conte]] (1994) ''Latin Literature: A History''. Johns Hopkins University Press. p. 128.</ref> ''Mimus'' je bil povezan z žanrom, imenovanim ''pantomimus'', zgodnja oblika baleta, ki ni vseboval govorjenega dialoga. ''Pantomimus je'' združil izrazni ples, instrumentalno glasbo in zapet [[libreto]], pogosto mitološki, ki je lahko bil tragičen ali komičen. <ref>{{Navedi časopis|last=Franklin|first=James L.|year=1987|title=Pantomimists at Pompeii: Actius Anicetus and His Troupe|journal=The American Journal of Philology|volume=108|issue=1|pages=95–107|doi=10.2307/294916|jstor=294916}}</ref> <ref>Starks, John H. Jr. (2008) "Pantomime Actresses in Latin Inscriptions," in ''New Directions in Ancient Pantomime''. Oxford University Press. pp. 95, 14ff.</ref>
[[Slika:Choregos_actors_MAN_Napoli_Inv9986.jpg|sličica| Moška gledališka skupina, ki se pripravlja na maskirano predstavo na mozaiku Hiše tragičnega pesnika]]
Čeprav so v rimski kulturi včasih veljaliveljala za tujetuji prvineprvini, sta bila glasba in ples v Rimu prisotna že od najstarejših časov. <ref name="auto11">[[Roman Empire#Naerebout|Naerebout]], p. 146.</ref> Glasba je bila običajna na pogrebih in na ''golenicagolenico'' (grško ''[[Avlos|aulos]]'' ), leseno pihalo na pihala, so igrali ob žrtvovanjih, da bi preprečili slabe vplive. <ref name="klar">{{Navedi časopis|last=Ginsberg‐Klar|first=Maria E.|year=2010|title=The archaeology of musical instruments in Germany during the Roman period|journal=World Archaeology|volume=12|issue=3|pages=313–320|doi=10.1080/00438243.1981.9979806|jstor=124243}}<cite class="citation journal cs1" data-ve-ignore="true" id="CITEREFGinsberg‐Klar2010">Ginsberg‐Klar, Maria E. (2010). "The archaeology of musical instruments in Germany during the Roman period". ''World Archaeology''. '''12''' (3): 313–320. [[Identifikator digitalnega objekta|doi]]:[[doi:10.1080/00438243.1981.9979806|10.1080/00438243.1981.9979806]]. [[JSTOR]]&nbsp;[//www.jstor.org/stable/124243 124243].</cite></ref> Pesem ''( carmen )'' je bila sestavni del skoraj vseh družabnih priložnosti. Mešani otroški pevski zbor je leta 17 pred našim štetjem javno izvedel ''posvetno Oro'' [[Horacij|Horacije, ki jo je naročil Avgust.]] Glasba naj bi odražala urejenost kozmosa in je bila povezana predvsem z matematiko in znanjem. <ref>[[Roman Empire#Habinek2005|Habinek (2005)]], p. 90ff.</ref>
 
Igrali so na različna lesena pihala[[Trobila|, "trobila"]] in [[Trobila|instrumente,]] kot so [[Strunska glasbila|godala]], (na primer ''[[Starogrška kitara|cithara]])'' in tolkala. <ref name="klar">{{Navedi časopis|last=Ginsberg‐Klar|first=Maria E.|year=2010|title=The archaeology of musical instruments in Germany during the Roman period|journal=World Archaeology|volume=12|issue=3|pages=313–320|doi=10.1080/00438243.1981.9979806|jstor=124243}}<cite class="citation journal cs1" data-ve-ignore="true" id="CITEREFGinsberg‐Klar2010">Ginsberg‐Klar, Maria E. (2010). "The archaeology of musical instruments in Germany during the Roman period". ''World Archaeology''. '''12''' (3): 313–320. [[Identifikator digitalnega objekta|doi]]:[[doi:10.1080/00438243.1981.9979806|10.1080/00438243.1981.9979806]]. [[JSTOR]]&nbsp;[//www.jstor.org/stable/124243 124243].</cite></ref> ''Cornu'', dolg cevast kovinski pihalni inštrument, ki se je zavil okoli glasbenikovega telesa, so uporabljali za vojaške signale in na paradah. Te inštrumente najdemo v delih cesarstva, od koder niso izvirali, in kažejo, da je bila glasba med vidiki rimske kulture, ki se je širila po provincah. Inštrumenti so pogosto upodobljeni v rimski umetnosti. <ref>{{Navedi knjigo|title=Musicians and Musical Instruments in Roman and Early Byzantine Mosaics of the Land of Israel: Sources, Precursors and Significance|publisher=Tel Aviv University|last=Sonia Mucznik}}</ref>
 
Hidravlične cevicevne orgle ''( hydraulis ) so'' bile "eden najpomembnejših tehničnih in glasbenih dosežkov antike" in so spremljale gladiatorske igre in prireditve v amfiteatru ter odrske predstave. Bile so med inštrumenti, na katere je igral cesar Neron. <ref name="klar">{{Navedi časopis|last=Ginsberg‐Klar|first=Maria E.|year=2010|title=The archaeology of musical instruments in Germany during the Roman period|journal=World Archaeology|volume=12|issue=3|pages=313–320|doi=10.1080/00438243.1981.9979806|jstor=124243}}</ref>
 
Čeprav nekaterih oblik plesa včasih niso odobravali, saj so jih imeli za ne-rimske ali ne-moške, je bil ples vgrajen v verske obrede arhaičnega Rima, kot so plešeči oboroženi salijski duhovniki in brata Arval, duhovništva, ki so se v času Principata obudila. . <ref>[[Roman Empire#Naerebout|Naerebout]], p. 146ff.</ref> Ekstatični ples je bil značilnost mednarodnih skrivnostnih religij, zlasti kulta [[Kibela|Kibele,]] in so ga izvajali njeni evnuhi duhovniki Galli <ref>[[Roman Empire#Naerebout|Naerebout]], pp. 154, 157.</ref> in [[Izida|Isis]] . V sekularnem kraljestvu so bile izjemno priljubljene plesalke iz [[Sirija (rimska provinca)|Sirije]] in [[Cádiz|Cadisa]] . <ref>[[Roman Empire#Naerebout|Naerebout]], pp. 156–157.</ref>
 
Tako kot gladiatorji so bili tudi ''zabavljači'' v očeh zakona malo boljši od sužnjev, četudi so bili tehnično svobodni. "Zvezde" pa so lahko uživale precejšnje bogastvo in slave in so se družbeno in pogosto spolno mešale z višjimi sloji, vključno s cesarji. <ref>{{Navedi časopis|last=Richlin, Amy|year=1993|title=Not before Homosexuality: The Materiality of the ''cinaedus'' and the Roman Law against Love between Men|journal=Journal of the History of Sexuality|volume=3|issue=4|pages=539–540|jstor=3704392}}</ref> Nastopajoči so se podpirali z oblikovanjem cehov in preživelo je več spominskih obeležij za člane gledališke skupnosti. <ref>Csapo, Eric and Slater, William J. (1994) ''The Context of Ancient Drama''. University of Michigan Press. p. 377.</ref> KrščanskiGledališče polemikiin vples poznejšemso cesarstvukKrščanski sopolemiki gledališčev inobdobju poznega cesarstva ples pogosto obsojali <ref name="auto11">[[Roman Empire#Naerebout|Naerebout]], p. 146.</ref> kristjaniKristjane, ki so plesno tradicijo in glasbo vključevali v svoje bogoslužne prakse, pa so [[cerkveni očetje]] imeli za pretresljivo "poganskopoganske". <ref>[[Ramsay MacMullen|MacMullen, Ramsay]] (1984) ''Christianizing the Roman Empire: (A. D. 100–400)''. Yale University Press. pp. 74–75, 84.</ref> [[Avguštin iz Hipona|Sveti Avguštin]] naj bi rekel, da je pripeljati klovne, igralce in plesalce v hišo kot povabiti v tolpo nečistih duhov . <ref>As quoted by [[Alcuin]], ''Epistula'' 175 ''(Nescit homo, qui histriones et mimos et saltatores introduct in domum suam, quam magna eos immundorum sequitur turba spiritum)''</ref> <ref>Hen, Yitzhak (1995) ''Culture and Religion in Merovingian Gaul, AD 481–751''. Brill. p. 230.</ref>
 
== Pismenost, knjige in izobraževanje ==
Vrstica 321 ⟶ 366:
Rimljani so znani po velikem številu božanstev, ki so jih častili, zaradi česar so se posmehovali zgodnjekrščanskim polemikom. <ref group="n">For an overview of the representation of Roman religion in early Christian authors, see R.P.C. Hanson, "The Christian Attitude to Pagan Religions up to the Time of Constantine the Great," and Carlos A. Contreras, "Christian Views of Paganism," in ''Aufstieg und Niedergang der römischen Welt'' II.23.1 (1980) 871–1022.</ref> Ko so Rimljani svojo prevlado širili po vsem Sredozemskem svetu, je bila njihova politika na splošno namenjena absorbiranju božanstev in kultov drugih ljudstev, namesto da bi jih poskušali izkoreniniti. <ref group="n">"This mentality," notes John T. Koch, "lay at the core of the genius of cultural assimilation which made the Roman Empire possible"; entry on "Interpretatio romana," in ''Celtic Culture: A Historical Encyclopedia'' (ABC-Clio, 2006), p. 974.</ref> Rim je spodbujal stabilnost med različnimi ljudstvi tako, da je podpiral njihovo versko dediščino in gradil templje lokalnim božanstvom, ki so oblikovala njihovo teologijo znotraj hierarhije rimske religije. Napisi po celotnem cesarstvu beležijo vzporedno čaščenje lokalnih in rimskih božanstev, vključno s posvetili Rimljanov lokalnim bogovom. <ref name="r4">[[Roman Empire#Rupke|Rüpke]], p. 4.</ref> <ref>Isaac, Benjamin H. (2004) ''The Invention of Racism in Classical Antiquity''. Princeton University Press. p. 449</ref> <ref>Frend, W.H.C. (1967) ''Martyrdom and Persecution in the Early Church: A Study of Conflict from the Maccabees to Donatus''. Doubleday. p. 106</ref> <ref>Huskinson, Janet (2000) ''Experiencing Rome: Culture, Identity and Power in the Roman Empire''. Routledge. p. 261. See, for instance, the altar dedicated by a Roman citizen and depicting a sacrifice conducted in the Roman manner for the Germanic goddess [[Vagdavercustis]] in the 2nd century AD.</ref> [[Rimska provinca|Do vrhunca cesarstva so v Rimu in v provincah]] gojili številne kulte psevdo-tujih bogov (rimske ponovitve tujih bogov), med njimi kulte [[Kibela|Kibele]], [[Izida|Izide]], Epone in sončnih bogov, kot sta [[Mitraizem|Mitra]] in Sol Invictus., najdeno na severu do [[Rimska Britanija|rimske Britanije]] . Ker Rimljani niso bili nikoli dolžni gojiti samo enega boga ali samo enega kulta, verska strpnost ni bila problem v smislu, da gre za konkurenco [[Monoteizem|monoteističneim]] verovanjem. <ref>{{Navedi časopis|last=Momigliano|first=Arnaldo|year=1986|title=The Disadvantages of Monotheism for a Universal State|journal=Classical Philology|volume=81|issue=4|pages=285–297|doi=10.1086/367003|jstor=269977}}</ref>
[[Slika:Statuetta_indiana_di_Lakshmi,_avorio,_da_pompei,_1-50_dc_ca.,_149425,_02.JPG|sličica| Pompejski Lakshmi, kip iz slonovine z [[Indijska podcelina|indijske podceline,]] najden v ruševinah [[Pompeji|Pompejev]]]]
Skrivnostne religije, ki so ponujale odrešitve v posmrtnem življenju, so bile stvar osebne izbire posameznika, ki se je izvajala poleg opravljanja družinskih obredov in sodelovanja v javni veri. Skrivnosti pa so vključevale izključne prisege in tajnost, razmere, na katere so konzervativni Rimljani sumničavo gledali kot na značilnosti " magije ", zarote ( ''coniuratio'' ) in subverzivne dejavnosti. Občasno in brutalno so poskušali zatreti religioznike, kikaterih sodejavnost zdeli,bi morebiti lahko nakazovala kot da ogrožajo tradicionalno moralo in enotnost. V Galiji so preverjali moč druidov, najprej s prepovedjo rimskim državljanom, da pripadajo redu, nato pa s popolno prepovedjo druidizma. Hkrati pa so bilev okviru cesarske teologije predelali keltske tradicije reinterpretirane ( ''[[Interpretatio graeca|interpretatio romana]]'' ) v okviru cesarske teologije in; nova galo-rimska religija se je združila s svojim glavnim mestom v svetišču TrijehTrije GalGalci v Lugdunumu (današnji [[Lyon]], Francija). ). Svetišče je ustvariloslužilo kot precedensvzorec za zahodni kult kot obliko rimsko-provincialne identitete. <ref>Fishwick, Duncan (1991). ''The Imperial Cult in the Latin West: Studies in the Ruler Cult of the Western Provinces of the Roman Empire'', Vol. 1, Brill. pp. 97–149. {{ISBN|90-04-07179-2}}.</ref>
[[Slika:Stele_Licinia_Amias_Terme_67646.jpg|levo|sličica| Ta pogrebna stela iz 3. stoletja je med najzgodnejšimi krščanskimi napisi, napisani v grščini in latinščini: okrajšava ''DM'' na vrhu se sicer nanaša na Di Manes, tradicionalne rimske žgane pijače mrtvih, vendar pa napis spremlja [[Ihtis|krščansko simboliko rib]] .]]
[[Slika:Arch_of_Titus_Menorah.png|desno|sličica| Relief iz [[Titov slavolok, Rim|Titovega loka]] v Rimu, ki prikazuje menoro in drugi plen iz jeruzalemskega templja, ki so ga nosili v [[Rimski triumf|rimskem zmagoslavju]] .]]
Monoteistična strogost [[Judovstvo|judovstva je]] predstavljala težave za rimsko politiko, ki so včasih vodile do kompromisov in odobritve posebnih izjem. Tertulijan je opozoril, da je bila judovska vera v nasprotju s kristjani veljala za ''religio licita'', "zakonito vero". [[Judovsko-rimske vojne|Do vojne med Rimljani in Judi]] je prišlo, ko so konflikti, tako politični kot verski, postali nerešljivi. Ko je [[Kaligula]] želel postaviti zlati kip svojega božanskega jaza v Jeruzalemski tempelj, je morebitno oskrunjenje in verjetno vojno preprečila le njegova pravočasna smrt. <ref>Ben-Sasson, H.H. (1976) ''A History of the Jewish People'', Harvard University Press. pp. 254–256. {{ISBN|0-674-39731-2}}</ref> Obleganje Jeruzalema leta 70 našega štetja je pripeljalo do opustošenja templja in razpršitve judovske politične moči (glej judovska diaspora ).
 
Krščanstvo se je kot judovska verska sekta pojavilo v [[Judeja (rimska provinca)|rimski provinci Judeji]] v 1. stoletju našega štetja kot judovska verska sekta . Religija se je postopoma razširila iz Jeruzalema, sprva preko središč v [[Antiohija|Antiohiji]], nato [[Aleksandrija|Aleksandrijipreko Aleksandrijie]] in sčasoma po celotnem cesarstvu in tudi širše. Začasno dovoljena preganjanja so bila omejena in občasna, mučeništva pa so se najpogosteje dogajala pod nadzorom lokalnih uradnikov. <ref>[[Roman Empire#Bowman|Bowman]], p. 616</ref> <ref>Frend, W.H.C. (2006) "Persecutions: Genesis and Legacy," ''Cambridge History of Christianity: Origins to Constantine''. Cambridge University Press. Vol. 1, p. 510. {{ISBN|0-521-81239-9}}.</ref> <ref>{{Navedi časopis|last=Barnes|first=T. D.|year=2012|title=Legislation against the Christians|journal=Journal of Roman Studies|volume=58|issue=1–2|pages=32–50|doi=10.2307/299693|jstor=299693}}</ref> <ref>{{Navedi časopis|last=Sainte-Croix, G.E.M de|year=1963|title=Why Were the Early Christians Persecuted?|journal=Past & Present|volume=26|pages=6–38|doi=10.1093/past/26.1.6}}</ref> <ref>Musurillo, Herbert (1972) ''The Acts of the Christian Martyrs''. Oxford: Clarendon Press. pp. lviii–lxii</ref> <ref>{{Navedi časopis|last=Sherwin-White|first=A. N.|year=1952|title=The Early Persecutions and Roman Law Again|journal=The Journal of Theological Studies|volume=3|issue=2|pages=199–213|doi=10.1093/jts/III.2.199|jstor=23952852}}</ref>
 
Prvo cesarsko preganjanje se je zgodilo v času cesarja Nerona in je bilo omejeno na mesto Rim. [[Publij Kornelij Tacit|Tacit]] poroča, da so po [[Požar v Rimu leta 64|velikem rimskem požaru]] AD&nbsp;leta po Kr.64, nekateri medizmed prebivalciprebivalcevi za požar krivili Nerona in da je cesar skušal krivdo preusmeriti na kristjane. <ref name="annals-xv-44">Tacitus, ''Annals'' [[wikisource:The Annals (Tacitus)/Book 15#44|XV.44]]</ref> Po Neronu se je priv cesarjučasu vladavine cesarja [[Domicijan|DomicijanuDomicijana]] <ref>{{Navedi knjigo|last=Eusebius of Caesarea|authorlink=Eusebius of Caesarea|title=Church History|year=425}}</ref> <ref>{{Navedi časopis|last=Smallwood|first=E.M.|year=1956|title='Domitian's attitude towards the Jews and Judaism|journal=Classical Philology|volume=51|pages=1–13|doi=10.1086/363978}}</ref> zgodilo večje preganjanje inkristjanov ; leta 177 se je zgodilo preganjanje v Lugdunumu, galo-rimski verski prestolnici. V preživelem pismu [[Plinij mlajši|Plinija mlajšega]], guvernerja [[Bitinija|Bitinije]], cesarju Trajanu je opisano njegovo preganjanje in usmrtitve kristjanov. <ref>Pliny, [http://www.mesacc.edu/~tomshoemaker/handouts/pliny.html Epistle to Trajan on the Christians]</ref> Decianovo preganjanje 246–251 je resno ogrožalo Cerkev, vendar je na koncu okrepilo krščansko kljubovanje. <ref>{{Navedi časopis|last=Frend|first=W. H. C.|year=1959|title=The Failure of the Persecutions in the Roman Empire|journal=Past and Present|volume=16|issue=16|pages=10–30|doi=10.1093/past/16.1.10|jstor=650151}}</ref> [[Dioklecijan|Dioklecijan se je]] lotil [[Dioklecijanovo preganjanje|najhujšega preganjanja kristjanov]], ki je trajalo od 303 do 311.
 
V začetku 4. stoletja je [[Konstantin I. Veliki|Konstantin I.]] postal prvi cesar, ki se je spreobrnil v krščanstvo . V preostalem četrtem stoletju je krščanstvo postalo prevladujoča religija cesarstva. Cesar [[Julijan Odpadnik|Julijan]] je pod vplivom svojega svetovalca Mardonija s kratkotrajnim poskusom oživil tradicionalno in helenistično religijo ter potrdil poseben status judovstva, todavendar je leta 380 (s [[Solunski edikt|Solunskim ediktom]] ) jev podv [[Teodozijčasu I.|Teodozijemcesarja Teodozija I.]] (po [[Bitka pri Mrzli reki|bitki pri Frigidu]], v današnji Vipavski dolini) krščanstvo postalo uradno državno verstvo Rimskega cesarstva, za razliko od vseh drugih. Od 2. stoletja dalje so [[cerkveni očetje]] začeli obsojati vse različneostale religije, ki so sejih izvajaleizvajali po vsem cesarstvu, kot "poganske". <ref>[[Roman Empire#Bowersock|Bowersock]], p. 625</ref> Zahteve tradicionalistov po verski strpnosti, (na primer senator Symmachus, umrl 402), so zadušili s prizadevanji [[Papež Damaz I.|papeža Damasa I]] in [[Ambrož Milanski|Ambrozija]] - rimski upravitelj (oz. cesar) je postal milanski škof (374–397); krščanski monoteizem je postal značilnost cesarjeve prevlade. Krščanske heretike in ne-kristjane so izločili iz javnega življenja ali jih preganjali, toda prvotna verska hierarhija Rima in številni vidiki njegovih obredov so vplivali na krščanske oblike <ref>[[Roman Empire#Rupke|Rüpke]], pp. 406–426</ref> <ref>On vocabulary, see Schilling, Robert (1992) "The Decline and Survival of Roman Religion", ''Roman and European Mythologies''. University of Chicago Press. p. 110.</ref> in številna predkrščanska verovanja in prakse so preživeli v krščanstvu kot uradni cerkveni prazniki in lokalne tradicije.
 
== Politična zapuščina ==
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/wiki/Uporabnik:ModriDirkac/Peskovnik«