Wikipedija

Uporabnik:ModriDirkac/Peskovnik: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
ModriDirkac (pogovor | prispevki)
7.597 urejanj
ustvarjeno s prevodom strani »Roman Empire«
ModriDirkac (pogovor | prispevki)
7.597 urejanj
ustvarjeno s prevodom strani »Roman Empire«
Vrstica 51:
 
== Geografija in demografija ==
Rimsko cesarstvo je bilo eno največjih v zgodovini, s sosednjimisklenjenimi ozemlji po Evropi, Severni Afriki in na Bližnjem vzhodu. <ref name="k3">[[Roman Empire#Kelly|Kelly]], p. 3.</ref> Latinska besedna zveza ''imperium sine fine'' ("imperij brez konca" <ref name="n29">[[Roman Empire#Nicolet|Nicolet]], p. 29</ref> ) je izražala ideologijoprepričanje, da ne čas ne prostor ne omejujeta imperija. V [[Vergilij|Vergilovi]] epski pesmi naj bipesnitvii ''[[Eneida]] ,'' naj bi neomejeno cesarstvo Rimljanom podelilapodelilo njihovo vrhovno božanstvo, [[Jupiter (mitologija)|Jupiter]] . <ref>Vergil, ''Aeneid'' 1.278</ref> <ref>Mattingly, David J. (2011) ''Imperialism, Power, and Identity: Experiencing the Roman Empire''. Princeton University Press. p. 15</ref> <ref>Moretti, G. (1993) "The Other World and the 'Antipodes': The Myth of Unknown Countries between Antiquity and the Renaissance," in ''The Classical Tradition and the Americas: European Images of the Americas''. Walter de Gruyter. p. 257</ref> <ref name="Southern">{{Navedi knjigo|last=Southern, Pat|ref=Southern|title=The Roman Empire from Severus to Constantine|url=https://books.google.com/books?id=DWiyzw91atgC|year=2001|publisher=Routledge|isbn=978-0-415-23943-1|pages=14–16}}</ref> Ta trditev o univerzalnem gospodovanju se je obnovila in ohranila, ko je cesarstvo v 4. stoletju prišloprešlo podv krščansko oblastverovanje. <ref group="n">[[Prudentius]] (348–413) in particular Christianizes the theme in his poetry, as noted by Marc Mastrangelo, ''The Roman Self in Late Antiquity: Prudentius and the Poetics of the Soul'' (Johns Hopkins University Press, 2008), pp. 73, 203. [[St. Augustine]], however, distinguished between the secular and eternal "Rome" in ''[[De Civitate Dei|The City of God]].'' See also [[J. Rufus Fears]], "The Cult of Jupiter and Roman Imperial Ideology," ''Aufstieg und Niedergang der römischen Welt'' II.17.1 (1981), p. 136, on how Classical Roman ideology influenced Christian Imperial doctrine; Bang, Peter Fibiger (2011) "The King of Kings: Universal Hegemony, Imperial Power, and a New Comparative History of Rome," in ''The Roman Empire in Context: Historical and Comparative Perspectives''. John Wiley & Sons; and the Greek concept of globalism ''([[Ecumene|oikouménē]]).''</ref> PolegV priključitve velikih regij vsvojih prizadevanjih za gradnjo imperija so bili Rimljani poleg priključitve obsežnih ozemelj tudi zelo aktivni oblikovalci svojega okolja, in so neposredno spremenili geografijopovršje. Na primer, posekali so celotne gozdove, da bi zagotovili dovolj lesnih virov za imperij, ki se je širil. Platon je v svoji knjigi ''Critias'' opisal krčenje gozdov: tam, kjer je bilo nekoč "gozda obilo lesa", je zdaj lahko opazovalec videl le "samo okostje zemlje". <ref>{{Navedi knjigo|title=The Environment in World History|url=https://archive.org/details/environmentworld00mosl_888|last=Mosley|first=Stephen|publisher=Routledge|year=2010|page=[https://archive.org/details/environmentworld00mosl_888/page/n44 35]}}</ref>
 
V resnici je bila rimska širitev večinoma dosežena podv času [[Rimska republika|republikorepublike]], čeprav so bili delidele severne Evrope osvojeniosvojili šele v 1. stoletju našega štetja, ko se je okrepil rimski nadzor v Evropi, Afriki in Aziji. V času [[Gaj Avgust Oktavijan|Avgustove]] vladavine je bil v Rimu prvič v javnosti prikazan "globalni zemljevid znanega sveta", ki je sovpadal s sestavo najobsežnejšega dela o politični geografiji, ki je ostalopreživelo viz antikiantike, ''Geografija'' pontskega grškega pisatelja [[Strabon|Strabona]] . <ref>[[Roman Empire#Nicolet|Nicolet]], pp. 7–8.</ref> Ko je Avgust umrl, je bil v spominskem poročilu o njegovih dosežkih ''( [[Res gestae divi Augusti|Res Gestae]] )'' vidno prikazana geografska katalogizacija ljudstev in [[Rimska provinca|krajev v cesarstvu]] . <ref>[[Roman Empire#Nicolet|Nicolet]], pp. 9, 16.</ref> Geografija, [[Cenzor|popis prebivalstva]] in natančno vodenje pisnih evidenc so bili osrednjaosrednje skrbnaloge [[Rimsko cesarstvo|rimske cesarske uprave]] . <ref>[[Roman Empire#Nicolet|Nicolet]], pp. 10–11.</ref>
[[Slika:The_cities_of_the_Roman_world_in_the_Imperial_period.jpg|sličica| Mesta rimskega sveta v cesarskem obdobju. Vir podatkov: Hanson, JW (2016), Baza podatkov o mestih, (zbirke podatkov OXREP). Različica 1.0. ( [http://oxrep.classics.ox.ac.uk/databases/cities/ povezava] ).]]
[[Slika:Hadrian's_Wall_and_Highshield_Crags_-_geograph.org.uk_-_1410581.jpg|sličica| Del ruševin [[Hadrijanov zid|Hadrijanovega zidu]] v severni Angliji s pogledom na Crag Lough]]
Vrstica 94:
| footer = "Gate of Domitian and [[Trajan]]" at the northern entrance of the [[Dendera Temple complex|Temple of Hathor]], and Roman Emperor [[Domitian]] as [[Pharaoh of Egypt]] on the same gate, together with [[Egyptian hieroglyphs]]. [[Dendera]], [[Egypt]].<ref>{{cite book |last1=Bard |first1=Kathryn A. |title=Encyclopedia of the Archaeology of Ancient Egypt |date=2005 |publisher=Routledge |isbn=978-1-134-66525-9 |pages=252–254 |url=https://books.google.com/books?id=AWSGAgAAQBAJ&pg=PA252 |language=en}}</ref><ref>{{cite book |last1=Bard |first1=Kathryn A. |title=An Introduction to the Archaeology of Ancient Egypt |date=2015 |publisher=John Wiley & Sons |isbn=978-0-470-67336-2 |page=325 |url=https://books.google.com/books?id=ovU1BgAAQBAJ&pg=PA325 |language=en}}</ref>
}}
Čeprav je grščina ostala jezik Bizantinskega cesarstva, je bila jezikovna razširjenost na vzhodu bolj zapletena. Grško govoreča večina je živela na grškem polotoku in otokih, zahodni [[Anatolija|Anatoliji]], večjih mestih in nekaterih obalnih območjih. <ref name="tread">Treadgold, Warren (1997) ''A History of the Byzantine State and Society''. Stanford University Press. pp. 5–7. {{ISBN|0-8047-2630-2}}.</ref> Tako kot grščina in latinščina je bil tudi [[Tračanščina|traškitračanski jezik]] indoevropskega izvora, tako kot tudi več danes izumrlih jezikov v Anatoliji, kar potrjujejo napisi iz cesarske dobe. <ref name="miles">Miles, Richard (2000) "Communicating Culture, Identity, and Power," in ''Experiencing Power: Culture, Identity and Power in the Roman Empire''. Routledge. pp. 58–60. {{ISBN|0-415-21285-5}}.</ref> [[Albanščina|Albanski jezik]] pogosto velja za potomca ilirskega jezika, čeprav so nekateri jezikoslovci izpodbijali to hipotezo, kiin trditrdijo, da izhaja iz daškega ali traškegatračanskega jezika. <ref>{{Navedi knjigo|last=Fine, John V. A.|last2=Fine, John Van Antwerp|title=The Early Medieval Balkans: A Critical Survey from the Sixth to the Late Twelfth Century|url=https://books.google.com/books?id=Y0NBxG9Id58C|year=1991|publisher=University of Michigan Press|isbn=978-0-472-08149-3|pages=10–11}}</ref> (Ilirskiilirski, Daškidaški in Traškitračanski pa so morda tvorili podskupino ali Sprachbund; glej trako-ilirski ). ) RazličniRazličnih [[Afroazijski jeziki|afroazijskiafroazijskih jezikijezikov -]] predvsem koptskikoptskega v Egiptu ter aramejskiaramejščine v Siriji in Mezopotamiji - nikoli niso bili nadomeščeninadomestili z grškimigrščino. Mednarodna raba grščine pa je bila eden od dejavnikov, ki je omogočil širjenje krščanstva, na kar kaže na primer uporaba grščine za Pavlove poslanice .
 
Številna sklicevanjapričevanja nao Gališgalskem jeziku v pozni antiki lahko kažejo na dejstvo, da se je ov njem še naprej govorilo. V drugem stoletju našega štetja je bila njegova uporaba izrecno priznana naza nekatere pravneuradne načinezadeve, <ref>''Digest'' 31.1.11; Lambert, ''La langue gauloise,'' p. 10.</ref> prerokovanje in farmakologijo. <ref>Adams, ''Bilingualism and the Latin Language,'' p. 192.</ref> [[Sulpicij Sever|Sulpicius Severus]], ki je v 5. stoletju našega štetja pisal v [[Akvitanska Galija|Galliji Akvitaniji]] [[Materni jezik|, je kot prvi jezik]] zapisal dvojezičnost z gališčinogalščino. <ref name="Lambert10">Lambert, ''La langue gauloise,'' p. 10.</ref> O preživetju galatijskega narečja v Anatoliji, podobnega tistemu, ki so ga govorili Treveri blizu Trierja, je [[Sveti Hieronim|izpričalpričal Jerome]] (331–420), ki je imelo tem znanjeporočal iz prveosebnih rokeizkušenj. <ref>Jerome, commentary on the ''[[Letter to the Galatians]]''; Lambert, ''La langue gauloise,'' p. 10.</ref> Večina [[Zgodovinsko jezikoslovje|zgodovinskih jezikoslovnih]] znanstvenih predpostavk praviocenjuje, da se je ov galicigalskem jeziku na območju današnje Francije še vedno govorilo šeleše sredi doali koncakonec 6. stoletja v Franciji. <ref name="Helix">{{Navedi knjigo|last=Laurence Hélix|title=Histoire de la langue française|isbn=978-2-7298-6470-5|publisher=Ellipses Edition Marketing S.A.|page=7|quote=Le déclin du Gaulois et sa disparition ne s'expliquent pas seulement par des pratiques culturelles spécifiques: Lorsque les Romains conduits par César envahirent la Gaule, au 1er siecle avant J.-C., celle-ci romanisa de manière progressive et profonde. Pendant près de 500 ans, la fameuse période gallo-romaine, le gaulois et le latin parlé coexistèrent; au VIe siècle encore; le temoignage de Grégoire de Tours atteste la survivance de la langue gauloise.|year=2011}}</ref> Kljub precejšnji romanizaciji lokalne materialne kulture velja, da je galski jezik preživel in da je v stoletjih rimske vladavine Galije obstajal z govorjeno latinščino. Na Galacijana se je zadnjič skliceval Ciril iz Skitopolja in trdil, da je zli duh obdržal meniha in mu omogočil, da je lahko govoril samo v GalatijuGalščini <ref>εἰ δὲ πάνυ ἐβιάζετο, Γαλατιστὶ ἐφθέγγετο. 'If he was forced to, he spoke in Galatian' (Vita S. Euthymii 55; after Eugenio Luján, 'The Galatian Place Names in Ptolemy', in: Javier de Hoz, Eugenio R. Luján, Patrick Sims-Williams (eds.), New Approaches to Celtic Place-Names in Ptolemy's Geography, Madrid: Ediciones Clásicas 2005, 264).</ref> medtem ko je zadnji Gališ v Franciji skliceval Gregorij Tourski med letom 560. in 575, pri čemer je opozoril, da je bilo svetišče v Auvergni, ki se "v galskem jeziku imenuje Vasso Galatae", uničeno in požgano do tal. <ref>''Hist. Franc.'', book I, 32 ''Veniens vero Arvernos, delubrum illud, quod Gallica lingua Vasso Galatæ vocant, incendit, diruit, atque subvertit.'' And coming to Clermont [to the [[Arverni]]] he set on fire, overthrew and destroyed that shrine which they call Vasso Galatæ in the Gallic tongue,</ref> Po dolgem obdobju dvojezičnosti je Gališ na več načinov oblikoval nastajajoče galoromanske jezike, vključno s francoščino; v primeru francoščine to vključuje izposojene besede in [[Kalk|kalkulacije]] (vključno z ''oui'', besedo za "da"), spremembe zvoka, <ref>Henri Guiter, "Sur le substrat gaulois dans la Romania", in ''Munus amicitae. Studia linguistica in honorem Witoldi Manczak septuagenarii'', eds., Anna Bochnakowa & Stanislan Widlak, Krakow, 1995.</ref> <ref>Eugeen Roegiest, ''Vers les sources des langues romanes: Un itinéraire linguistique à travers la Romania'' (Leuven, Belgium: Acco, 2006), 83.</ref> in vplivi na konjugacijo in vrstni red besed. <ref name="Savignac">{{Navedi knjigo|last=Savignac, Jean-Paul|year=2004|page=26|title=Dictionnaire Français-Gaulois|location=Paris|publisher=La Différence}}</ref> <ref name="Matas">{{Navedi časopis|last=Matasovic, Ranko|year=2007|title=Insular Celtic as a Language Area|journal=Papers from the Workship within the Framework of the XIII International Congress of Celtic Studies|page=106}}</ref> <ref name="Adams">{{Navedi knjigo|last=Adams, J. N.|date=2007|title=The Regional Diversification of Latin 200 BC – AD 600|url=https://archive.org/details/regionaldiversif600adam|chapter=Chapter V – Regionalisms in provincial texts: Gaul|pages=[https://archive.org/details/regionaldiversif600adam/page/n300 279]–289|location=Cambridge|doi=10.1017/CBO9780511482977|isbn=978-0-511-48297-7}}</ref>
 
== Družba ==
Vrstica 103:
Rimsko cesarstvo je bilo izredno multikulturno in je imelo "precej osupljivo povezanost", da je ustvarilo občutek skupne identitete, medtem ko je v svojem političnem sistemu dolgo časa zajemalo različna ljudstva. <ref>[[Roman Empire#Peachin|Peachin]], p. 12.</ref> Rimska pozornost ustvarjanju javnih spomenikov in skupnih prostorov, odprtih za vse - kot so [[Forum|forumi]], amfiteatri, [[Cirkus (zgradba)|dirkališča]] in [[Rimske terme|kopališča - je]] pomagala spodbuditi občutek "rimskosti". <ref>[[Roman Empire#Peachin|Peachin]], p. 16.</ref>
 
Rimska družba je imela več prekrivajočih se družbenih hierarhij, ki jih sodobni koncepti "razreda" v angleščinislovenščini morda ne predstavljajo natančno. <ref>[[Roman Empire#Peachin|Peachin]], p. 9.</ref> Dve desetletji državljanske vojne, po zaključku katerih je Avgust prevzel izključno oblast, sta tradicionalno družbo v Rimu pustili v zmedi in preobratu <ref name="Garnsey">Garnsey, Peter and Saller, Richard (1987) ''The Roman Empire: Economy, Society and Culture''. University of California Press. pp. 107–111.</ref> vendar nista povzročili takojšnje prerazporeditve bogastva in družbene moči. Z vidika nižjih slojev je bil družbeni piramidi zgolj dodan vrh. <ref>Noreña, Carlos F. (2011) ''Imperial Ideals in the Roman West: Representation, Circulation, Power''. Cambridge University Press. p. 7.</ref> Osebni odnosi - pokroviteljstvo, prijateljstvo ''(amicitia)'', družina, zakon - so še naprej vplivali na delovanje politike in vlade, tako kot v republiki. <ref>[[Roman Empire#Peachin|Peachin]], pp. 4–5.</ref> V [[Neron|Neronovem]] času pa ni bilo nenavadno najti nekdanjega sužnja, ki je bil bogatejši od prostorojenega državljana, ali jezdeca, ki je imel večjo moč kot senator. <ref>[[Roman Empire#Winterling|Winterling]], pp. 11, 21.</ref>
 
Zameglitev ali razpršenost bolj togih hierarhij republike je privedla do povečane družbene mobilnosti pod imperijem, <ref>Saller, Richard P. (1982, 2002) ''Personal Patronage under the Early Empire''. Cambridge University Press. pp. 123, 176, 183</ref> <ref>Duncan, Anne (2006) ''Performance and Identity in the Classical World''. Cambridge University Press. p. 164.</ref> tako navzgor kot navzdol, v obsegu, ki je presegel tisto v drugih dobro dokumentiranih starodavnih družbah. <ref>Reinhold, Meyer (2002) ''Studies in Classical History and Society''. Oxford University Press. p. 25ff. and 42.</ref> Ženske, osvobojenci in sužnji so imelitako možnosti,dobili dapriložnost pridobijoza izboljšanje obstoja in vplivajo na svoje življenje na načine, ki so jim bili prej manj dostopni. <ref>[[Roman Empire#Boardman|Boardman]], p. 18.</ref> Družbeno življenje v cesarstvu, zlasti za tiste, katerih osebni viri so bili omejeni, je nadalje spodbujalo širjenje prostovoljnih združenj in bratovščin ( ''kolegij'' in ''sodalitati'' ), ustanovljenih za različne namene: poklicni in trgovski cehi, veteranske skupine, verske sodalitete, pitje in jedilnice, <ref>[[Roman Empire#Peachin|Peachin]], pp. 17, 20.</ref> zasedbe uprizoritvenih umetnosti <ref>[[Roman Empire#Millar|Millar]], pp. 81–82</ref> in pokopališča . <ref>Carroll, Maureen (2006) ''Spirits of the Dead: Roman Funerary Commemoration in Western Europe''. Oxford University Press. pp. 45–46.</ref>
 
=== Pravni status ===
Vrstica 173:
Ko je republikansko načelo enakosti državljanov po zakonu izzvenelo, so simbolični in socialni privilegiji višjih slojev privedli do neformalne delitve rimske družbe na tiste, ki so si pridobili večje časti ''(honestiores),'' in na tiste, ki so bili ''ponižnejši (humiliores)'' . Na splošno so bili ''honestiores'' člani treh višjih "redov" skupaj z nekaterimi vojaškimi častniki. <ref name="verb">{{Navedi časopis|last=Verboven, Koenraad|year=2007|title=The Associative Order: Status and Ethos among Roman Businessmen in Late Republic and Early Empire|url=https://biblio.ugent.be/publication/395187/file/6799583|journal=Athenaeum|volume=95|pages=870–72}}</ref> <ref name="p153">[[Roman Empire#Peachin|Peachin]], pp. 153–154</ref> Zdi se, da je podelitev univerzalnega državljanstva leta 212 povečala konkurenčno željo višjih slojev po potrditvi njihove premoči nad drugimi državljani, zlasti v pravosodnem sistemu. <ref>Perkins, Judith (2009) ''Early Christian and Judicial Bodies''. Walter de Gruyter. pp. 245–246</ref> <ref>[[Roman Empire#Peachin|Peachin]], p. 475.</ref> Primer kaznovanja v odvisnosti od presoje uradno predsedujočega, upoštavaje relativno "vrednost" ''(Dignitas)'' obtožene stranke: ''honestior'' je lahko plačal le globo, če je obsojen zaradi kaznivega dejanja, za katero bi lahko ''humilior'' bil javno prebičan .
 
Smrtna kazen, ki je bila v Republikičasu Republike redka pravna kazen za svobodne moške tudi v primeru hujših zločinov <ref>Gaughan, Judy E. (2010) ''Murder Was Not a Crime: Homicide and Power in the Roman Republic''. University of Texas Press. p. 91. {{ISBN|0-292-72567-1}}.</ref> <ref>Kelly, Gordon P. (2006) ''A History of Exile in the Roman Republic''. Cambridge University Press. p. 8. {{ISBN|0-521-84860-1}}.</ref> bi je lahko bila hitra in sorazmerno neboleča za državljana Imperija, ki so se šteješteli za "bolj častnegačastne", medtem ko so bili tisti, ki bi bili ocenjeni kot manjvredni, izpostavljeni vrstam mučenja in dolgotrajnih smrti, ki so bile prej rezervirane za sužnje, na primer [[Križanje (smrtna kazen)|križanje]] in izpostavljanje živalim kot del iger v arenah . <ref name="fatal">{{Navedi časopis|last=Coleman|first=K. M.|year=2012|title=Fatal Charades: Roman Executions Staged as Mythological Enactments|journal=Journal of Roman Studies|volume=80|pages=44–73|doi=10.2307/300280|jstor=300280}}</ref> V zgodnjem cesarstvu so tisti, ki so se spreobrnili v krščanstvo, lahko izgubili položaj ''honestiores'', zlasti če niso hoteli izpolniti verskih vidikov svojih državljanskih odgovornosti; z kaznovanjem pa so nehote ustvarili pogoje za mučeništvo . <ref name="p153">[[Roman Empire#Peachin|Peachin]], pp. 153–154</ref> <ref>Robinson, O.F. (2007) ''Penal Practice and Penal Policy in Ancient Rome''. Routledge. p. 108.</ref>
 
== Vlada in vojska ==
[[Slika:Augusto_come_giove,_00-50_dc_circa.JPG|sličica| Rekonstruiran Avgustov kip kot [[Jupiter (mitologija)|Jove z]] žezlom in kroglo (prva polovica 1. stoletja našega štetja). <ref>The imperial cult in Roman Britain-Google docs</ref> Cesarski kult starega Rima je cesarje in nekatere člane njihovih družin identificiral [[Božanska pravica kraljev|z božansko sankcionirano]] oblastjo ( ''auctoritas'' ) [[Starorimska civilizacija|rimske države]] . Obred [[Apoteoza|apoteoze]] (imenovan tudi ''consecratio'' ) je pomenil oboževanje pokojnega cesarja in priznal njegovo vlogo očeta ljudi, podobno kot koncept duše ali grive pater familias, ki ga častijo njegovi sinovi. <ref>{{Navedi knjigo|last=Smith|first=William|title=A Dictionary of Greek and Roman Antiquities|date=1875|publisher=John Murray|location=London|pages=105–106|url=https://penelope.uchicago.edu/Thayer/E/Roman/Texts/secondary/SMIGRA*/Apotheosis.html|accessdate=11 February 2020}}</ref>]]
[[Slika:Jerash_BW_12.JPG|sličica| Forum Gerasa ( [[Džeraš|Jerash]] v današnji [[Jordanija|Jordaniji]] ) s stolpci, ki označujejo pokrito sprehajalno pot ''( [[stoa]] )'' za prodajne stojnice, in polkrožni prostor za javni nastop]]
Trije glavni elementi cesarske rimske države so bili centralna vlada, vojska in deželna vlada. <ref>[[Roman Empire#Bohec|Bohec]], p. 8.</ref> Vojska je z vojno vzpostavila nadzor nad ozemljem, toda po tem, ko je bilo mesto ali prebivalstvo priključeno imperiju s pogodbo, se je vojaška misija usmerila k policiji: zaščiti rimskih državljanov (po letu 212 našega štetja vseh prostorojenihsvobodno rojenih prebivalcev cesarstva), kmetijskihkmečkih polj, ki so jih hranila, in verskih krajev. <ref>[[Roman Empire#Bohec|Bohec]], pp. 14–15.</ref> Brez sodobnih instrumentovsredstev množičnega komuniciranja ali množičnega uničenja so Rimljani imeli premalo delovne sile ali virov, da bi lahko svojo oblast uvedli samo s silo. Za vzdrževanje reda, zbiranje informacij in pridobivanje prihodkov je bilo potrebno sodelovanje z lokalnimi oblastnimi elitami. Rimljani so pogosto izkoriščali notranjepolitične delitve s podpiranjem ene frakcije nad drugo: po [[Plutarh|Plutarhovem]] mnenju "je neskladje med frakcijami v mestih povzročilo izgubo samouprave". <ref>[[Plutarch]], ''Moralia'' Moralia 813c and 814c</ref> <ref>[[Roman Empire#Potter2009|Potter (2009)]], pp. 181–182</ref>
 
Skupnosti, ki so pokazale zvestobo Rimu, so ohranile lastno zakonodajo, lahko so pobirale svoje davke lokalno in so bile v izjemnih primerih oproščene rimske obdavčitve. Pravni privilegiji in relativna neodvisnost so bili spodbuda za ohranjanje dobrega ugleda v Rimu. <ref>[[Roman Empire#Potter2009|Potter (2009)]], p. 184.</ref> Rimska vlada je bila tako omejena, vendar je na ta način učinkovito uporabljala vire, ki so ji bili na voljo. <ref>[[Roman Empire#Potter2009|Potter (2009)]], p. 181.</ref>
Vrstica 185:
Prevlada cesarja je temeljila na utrjevanju nekaterih pristojnosti iz več republikanskih uradov, vključno z nedotakljivostjo ljudskih [[tribun]]<nowiki/>ov in avtoriteto [[Cenzor|cenzorjev]] za manipulacijo s hierarhijo rimske družbe. <ref name="Abbott, 354">[[Roman Empire#Abbott|Abbott]], p. 354</ref> Cesar si je tudi postavil osrednjo versko oblast kot [[Pontifex maximus|Pontifex Maximus]] in centraliziral pravico do napovedi vojne, ratifikacije pogodb in pogajanj s tujimi voditelji. <ref name="Abbott, 345">[[Roman Empire#Abbott|Abbott]], p. 345</ref> Medtem ko so bile te funkcije v času [[Principat|Principata]] jasno opredeljene, so cesarjeve pristojnosti sčasoma postale manj ustavne in bolj monarhične, kar je doseglo vrhunec v [[Dominat|prevladi]] . <ref name="Abbott, 341">[[Roman Empire#Abbott|Abbott]], p. 341</ref>
[[Slika:Antoninus_Pius_Hermitage.jpg|levo|sličica| [[Antonin Pij]] (vladal 138–161), v [[Toga|togi]] ''( [[Ermitaž|Hermitage Museum]] )'']]
Cesar je bil najvišja avtoriteta pri odločanju o politikah in odločitvah, v zgodnjem PrincipatePrincipatu pa naj bi bil dostopen posameznikom iz vseh družbenih slojev in se je osebno ukvarjal z uradnimi posli in prošnjami. Birokracija se je okrog njega oblikovala le postopoma. Julijansko-klavdijski cesarji so se zanašali na neformalno skupino svetovalcev, ki ni vključevalo le senatorjev in konjenikov, temveč tudi zaupanja vredne sužnje in osvobojence. <ref>[[Roman Empire#Boardman|Boardman]], p. 195ff.</ref> Po Neronu so neuradni vpliv slednjega obravnavali sumničavo in cesarjev svet ''(consilium)'' je zaradi večje preglednosti postal uradno imenovan. <ref>[[Roman Empire#Boardman|Boardman]], pp. 205–209.</ref> Čeprav je senat do konca Antonijevske dinastije vodil v političnih razpravah, so konjeniki v konsiliju igrali vse pomembnejšo vlogo ''.'' <ref>[[Roman Empire#Boardman|Boardman]], pp. 202–203, 205, 210.</ref> Ženske cesarjeve družine so pogosto neposredno posegale v njegove odločitve. Plotina je vplivala tako na svojega moža Trajana kot na njegovega naslednika HadrianaHadrijana. Njen vpliv so oglaševali tako, da so objavljali njena pisma o uradnih zadevah, opredeljevali pa so jih tudi kot znak, da je cesar razumno opravljal svojo oblast in poslušal svoje ljudi. <ref>[[Roman Empire#Boardman|Boardman]], p. 211.</ref>
 
Dostop do cesarja so državljani imeli na voljo na dnevnem sprejemu ''(salutatio)'', razvoju tradicionalnega poklona, ki ga je stranka namenila svojemu zavetniku; javnih pogostitvah v palači; in verskih obredih. Preprosti ljudje, ki jim ta dostop ni bil na voljo, so lahko na igrah na velikih prizoriščih kot skupina izrazili splošno odobravanje ali nezadovoljstvo. <ref>[[Roman Empire#Boardman|Boardman]], p. 212.</ref> Do 4. stoletja, ko so mestna središča začela propadati, so krščanski cesarji postali oddaljene vodstvene figure, ki so izdajale splošne odločbe in se niso več odzivali na posamezne prošnje. <ref>[[Roman Empire#Millar|Millar]], p. 76.</ref>
Vrstica 191:
Čeprav senat ni mogel storiti ničesar, razen atentata in odprtega upora, da bi se odločal v nasprotju s cesarjevo voljo, je preživel avgustovsko obnovo in razburkano Leto štirih cesarjev, in ohranil svojo simbolno politično osrednjo vlogo v času Principata. <ref name=":0">[[Roman Empire#Boardman|Boardman]], p. 215.</ref> Senat je legitimiral cesarjevo vladavino, cesar pa je potreboval izkušnje senatorjev kot legatov ''( legati ),'' da bi služil kot generali, diplomati in upravniki. <ref name="auto1">[[Roman Empire#Winterling|Winterling]], p. 16.</ref> Za uspešno kariero je bila potrebna izvedbena sposobnost in ohranjanje cesarske naklonjenosti ali čez čas morda celo več cesarjev (zaradi hitrih menjav). <ref name=":4">[[Roman Empire#Morris|Morris]], p. 188</ref>
 
Praktični vir cesarjeve moči in oblasti je bila vojska. Legionarje je plačevala cesarska zakladnica, letno pa so tudi prisegali svojo vdanost cesarju ''( sacramentum )'' . <ref>[[Roman Empire#Goldsworthy2003|Goldsworthy 2003]], p. 80.</ref> Smrt cesarja je privedlaobičajno dozaznamovalo ključnegakritično obdobjaobdobje negotovosti in krize. Večina cesarjev je še v času življenja izbrala naslednika, običajno ožjega družinskega člana ali posvojenega dediča. Novi cesar je moral hitro potrditiutrditi svoj status in avtoriteto za stabilizacijo političnepolitičnega krajineživljenja. Nihče izmed cesarjev ni mogel računati na preživetje in še manj na vladanje brez naklonjenosti in zvestobe [[Pretorijska straža|Pretorijanske garde]] in legij. Da bi si zagotovili zvestobo, je več cesarjev plačalo ''donativ'', denarno nagrado. Teoretično je bil senat upravičen do izbire novega cesarja, vendar je to običajno storil glede na izbiro vojske ali pretorijancev. <ref name="auto1">[[Roman Empire#Winterling|Winterling]], p. 16.</ref>
 
=== Vojska ===
Vrstica 253:
== Gospodarstvo ==
[[Slika:Green_glass_Roman_cup_unearthed_at_Eastern_Han_tomb,_Guixian,_China.jpg|desno|sličica| Zelena [[Rimsko steklo|rimska steklena]] skodelica, odkrita iz [[Dinastija Han|grobnice vzhodne dinastije Han]] (25–220 n. Št.) V mestu Guangxi na jugu Kitajske ; najzgodnejša rimska steklovina, najdena na Kitajskem, je bila odkrita v grobnici [[Dinastija Han|Zahodnega Hana]] [[Guangdžov|v Guangzhouu]], datirana v začetek 1. stoletja pred našim štetjem, in je domnevno prišla po pomorski poti skozi Južnokitajsko morje <ref name="an">{{Navedi knjigo|last=An|first=Jiayao|chapter=When Glass Was Treasured in China|editor-last=Juliano|editor-first=Annette L.|title=Silk Road Studies VII: Nomads, Traders, and Holy Men Along China's Silk Road|year=2002|publisher=Brepols Publishers|location=Turnhout|isbn=978-2-503-52178-7|pages=83–84}}</ref>]]
Moses Finley je bil glavni zagovornik primitivističnega stališča, da je bilo rimsko gospodarstvo "nerazvito in premalo doseženo", zain kateroda je bilo značilnozanj samooskrboznačilna samooskrba ; mestna središča, kinaj sobi porabila več, kot so proizvedla v trgovinskem in industrijskem smislu; obrtniki z nizkim statusom; počasi razvija tehnologija; in "pomanjkanje ekonomske racionalnosti". <ref>[[Roman Empire#Potter2009|Potter (2009)]], p. 283.</ref> Trenutni pogledi na to področje so bolj zapletenirazčlenjeni. Teritorialna osvajanja so dovoljevala obsežno reorganizacijo rabe zemljišč, ki je povzročila kmetijski presežek in specializacijo, zlasti v severni Afriki. <ref name="Mattingly p. 285">[[Roman Empire#Potter2009|Potter (2009)]], p. 285.</ref> Nekatera mesta so bila znana po določenih panogah ali trgovskih dejavnostih, obseg gradnje na urbanih območjih pa kaže na pomembno gradbeno industrijo. Papirusi ohranjajo zapletene računovodske metode, ki nakazujejo elemente ekonomskega racionalizma, <ref name="Mattingly p. 286">[[Roman Empire#Potter2009|Potter (2009)]], p. 286.</ref> in cesarstvo je bilo močno monetizirano. <ref>[[Roman Empire#Potter2009|Potter (2009)]], p. 292.</ref> Čeprav so bila komunikacijska in transportna sredstva v antiki omejena, se je promet v 1. in 2. stoletju močno razširil in trgovske poti so povezovale regionalna gospodarstva. <ref>[[Roman Empire#Potter2009|Potter (2009)]], pp. 285–286, 296ff.</ref> Naročne pogodbe za vojsko, ki je zajela vsak del cesarstva, so črpalespodbujale oddejavnost lokalnih dobaviteljev blizu bazevojaških baz ''( [[Kastrum|castrum]] )'', po vsej provinci in čez provincialne meje. <ref>[[Roman Empire#Potter2009|Potter (2009)]], p. 296.</ref> ImperijaImperij je morda najbolje mišljenaobravnavati kot mrežamrežo regionalnih gospodarstev, ki temeljitemeljo na obliki "političnega kapitalizma", v katerikaterem je država spremljala in urejala trgovino, da bi si zagotovila lastne prihodke. <ref>[[Roman Empire#Potter2009|Potter (2009)]], pp. 286, 295.</ref> Gospodarska rast, čeprav ni bila primerljiva s sodobnimi gospodarstvi, je bila večja kot v večini drugih družb pred [[Industrijska revolucija|industrializacijo]] .
 
Družbeno je gospodarska dinamičnost v Rimskem imperiju odprla eno od možnosti družbene mobilnosti (v smislu statusa) . Socialni napredek torej ni bil odvisen samo od rojstva, pokroviteljstva, sreče ali celo izrednih sposobnosti, temveč tudi od gospodarske sposobnosti posameznika. Čeprav so aristokratske vrednote prežemale tradicionalno elitistično družbo, močno težnjo k plutokratiji nakazujejo zahteve po bogastvu za [[Rimsko cesarstvo|popisni položaj]] . Ugled je bilo mogoče pri z vlaganjem lastnega bogastva na načine, s katerim nato sposobnost ustrezno navzen tudi izkazujemo : velika podeželska posestva ali mestne hiše, trajni luksuzni predmeti, kot so [[Rimsko cesarstvo|dragulji in srebrnina]], [[Rimsko cesarstvo|javne zabave]], pogrebni spomeniki za družinske člane ali sodelavce in verska posvetila, kot so oltarji. Cehi ''( kolegiji )'' in korporacije ''(korporacije)'' so posameznikom podpirali uspeh z mreženjem, izmenjavo dobrih poslovnih praks in pripravljenostjo za delo. <ref name="verb">{{Navedi časopis|last=Verboven, Koenraad|year=2007|title=The Associative Order: Status and Ethos among Roman Businessmen in Late Republic and Early Empire|url=https://biblio.ugent.be/publication/395187/file/6799583|journal=Athenaeum|volume=95|pages=870–72}}<cite class="citation journal cs1" data-ve-ignore="true" id="CITEREFVerboven,_Koenraad2007">Verboven, Koenraad (2007). [https://biblio.ugent.be/publication/395187/file/6799583 "The Associative Order: Status and Ethos among Roman Businessmen in Late Republic and Early Empire"]. ''Athenaeum''. '''95''': 870–72. [[HDL (identifikator)|hdl]]:[//hdl.handle.net/1854%2FLU-395187 1854/LU-395187].</cite></ref>
Vrstica 286:
 
Cesarji dinastij Antonin in Severan so na splošno spodkopavali valuto, zlasti denarij, pod pritiski sestankov vojaških plačilnih listov. <ref name="Harl">{{Navedi knjigo|last=Harl, Kenneth W.|pages=125–135|title=Coinage in the Roman Economy, 300 B.C. to A.D. 700|url=https://books.google.com/books?id=5yPDL0EykeAC|date=19 June 1996|publisher=JHU Press|isbn=978-0-8018-5291-6}}<cite class="citation book cs1" data-ve-ignore="true" id="CITEREFHarl,_Kenneth_W.1996">Harl, Kenneth W. (19 June 1996). [https://books.google.com/books?id=5yPDL0EykeAC ''Coinage in the Roman Economy, 300 B.C. to A.D. 700'']. JHU Press. pp.&nbsp;125–135. [[Mednarodna standardna knjižna številka|ISBN]]&nbsp;[[Posebno: BookSources / 978-0-8018-5291-6|<bdi>978-0-8018-5291-6</bdi>]].</cite></ref> Nenadna inflacija med vladavino [[Komod|Komoda je]] poškodovala kreditni trg. Sredi 200-ih let se je ponudba vrste strmo skrčila. Razmere med [[Kriza tretjega stoletja|krizo tretjega stoletja]] - na primer zmanjšanje trgovine na daljavo, motnje v rudarstvu in fizični prenos zlatih kovancev izven imperija z napadi na sovražnike - so do leta 300 močno zmanjšali ponudbo denarja in bančni sektor . Čeprav so rimske kovnice že dolgo izdajale denar brez kritja ali se je uporabljala nadomestna valuta [[Avrelijan|, so se pod Avrelijanom]] splošne gospodarske skrbi postale očitne in bankirji so izgubili zaupanje v kovance, ki jih je zakonito izdala centralna vlada. Kljub [[Dioklecijan|Dioklecijanovi]] uvedbi zlatega ''[[Solidus|solidusa]]'' in denarnim reformam se posojilni trg cesarstva ni nikoli povrnil na nivo nekdanje trdnosti.
 
=== Igralske umetnosti ===
V rimski tradiciji, izposojeni od Grkov, so literarno gledališče izvajale moške skupine, ki so uporabljale obrazne maske s pretirano mimiko, ki je občinstvu omogočalo, da "vidi", kako se počuti lik. Takšne maske so bile občasno tudi specifične za določeno vlogo, igralec pa je lahko nato igral več vlog zgolj s preklapljanjem mask. Ženske vloge so igrali moški v drag preobleki ( ''travesti'' ). Tradicija rimskega literarnega gledališča je v [[Rimsko cesarstvo|latinski literaturi]] še posebej dobro zastopana s tragedijami [[Lucij Anej Seneka|Seneke]] . Vendar okoliščine, v katerih so bile izvedene Senekine tragedije, niso jasne; znanstvena ugibanja segajo od minimalno uprizorjenih branj do celotnih produkcijskih podvigov. Bolj kot literarno gledališče je bilo žanrsko kljubujoče ''gledališče mimus'', v katerem so se prepletali vnaprej zapisani scenariji in prosta improvizacija, tvegani jezik in šale, seksualni prizori, akcijske sekvence in politična satira, skupaj s plesnimi vložki, žongliranjem, akrobacijami, hojo po napeti vrvi, striptizom, in plesočimi medvedi . <ref>{{Navedi časopis|last=Fantham|first=R. Elaine|year=1989|title=Mime: The Missing Link in Roman Literary History|journal=The Classical World|volume=82|issue=3|pages=153–163|doi=10.2307/4350348|jstor=4350348}}</ref> <ref>{{Navedi časopis|last=Slater|first=William J.|year=2002|title=Mime Problems: Cicero ''Ad fam''. 7.1 and Martial 9.38|journal=Phoenix|volume=56|issue=3/4|pages=315–329|doi=10.2307/1192603|jstor=1192603}}</ref> <ref>[[Roman Empire#Potter1999|Potter (1999)]], p. 257.</ref> Za razliko od literarnega gledališča so ''mimus'' igrali brez mask in v igranju spodbujali stilski realizem. Ženske vloge so izvajale ženske, ne moški. <ref>[[Gian Biagio Conte]] (1994) ''Latin Literature: A History''. Johns Hopkins University Press. p. 128.</ref> ''Mimus'' je bil povezan z žanrom, imenovanim ''pantomimus'', zgodnja oblika baleta, ki ni vseboval govorjenega dialoga. ''Pantomimus je'' združil izrazni ples, instrumentalno glasbo in zapet [[libreto]], pogosto mitološki, ki je lahko bil tragičen ali komičen. <ref>{{Navedi časopis|last=Franklin|first=James L.|year=1987|title=Pantomimists at Pompeii: Actius Anicetus and His Troupe|journal=The American Journal of Philology|volume=108|issue=1|pages=95–107|doi=10.2307/294916|jstor=294916}}</ref> <ref>Starks, John H. Jr. (2008) "Pantomime Actresses in Latin Inscriptions," in ''New Directions in Ancient Pantomime''. Oxford University Press. pp. 95, 14ff.</ref>
[[Slika:Choregos_actors_MAN_Napoli_Inv9986.jpg|sličica| Moška gledališka skupina, ki se pripravlja na maskirano predstavo na mozaiku Hiše tragičnega pesnika]]
Čeprav so v rimski kulturi včasih veljali za tuje prvine, sta bila glasba in ples v Rimu že od najstarejših časov. <ref name="auto11">[[Roman Empire#Naerebout|Naerebout]], p. 146.</ref> Glasba je bila običajna na pogrebih in ''golenica'' (grško ''[[Avlos|aulos]]'' ), pihalo na pihala, so igrali ob žrtvovanjih, da bi preprečili slabe vplive. <ref name="klar">{{Navedi časopis|last=Ginsberg‐Klar|first=Maria E.|year=2010|title=The archaeology of musical instruments in Germany during the Roman period|journal=World Archaeology|volume=12|issue=3|pages=313–320|doi=10.1080/00438243.1981.9979806|jstor=124243}}<cite class="citation journal cs1" data-ve-ignore="true" id="CITEREFGinsberg‐Klar2010">Ginsberg‐Klar, Maria E. (2010). "The archaeology of musical instruments in Germany during the Roman period". ''World Archaeology''. '''12''' (3): 313–320. [[Identifikator digitalnega objekta|doi]]:[[doi:10.1080/00438243.1981.9979806|10.1080/00438243.1981.9979806]]. [[JSTOR]]&nbsp;[//www.jstor.org/stable/124243 124243].</cite></ref> Pesem ''( carmen )'' je bila sestavni del skoraj vseh družabnih priložnosti. Mešani otroški pevski zbor je leta 17 pred našim štetjem javno izvedel ''posvetno Oro'' [[Horacij|Horacije, ki jo je naročil Avgust.]] Glasba naj bi odražala urejenost kozmosa in je bila povezana predvsem z matematiko in znanjem. <ref>[[Roman Empire#Habinek2005|Habinek (2005)]], p. 90ff.</ref>
 
Igrali so na različna lesena pihala[[Trobila|, "trobila"]] in [[Trobila|instrumente,]] kot so [[Strunska glasbila|godala]], (na primer ''[[Starogrška kitara|cithara]])'' in tolkala. <ref name="klar">{{Navedi časopis|last=Ginsberg‐Klar|first=Maria E.|year=2010|title=The archaeology of musical instruments in Germany during the Roman period|journal=World Archaeology|volume=12|issue=3|pages=313–320|doi=10.1080/00438243.1981.9979806|jstor=124243}}<cite class="citation journal cs1" data-ve-ignore="true" id="CITEREFGinsberg‐Klar2010">Ginsberg‐Klar, Maria E. (2010). "The archaeology of musical instruments in Germany during the Roman period". ''World Archaeology''. '''12''' (3): 313–320. [[Identifikator digitalnega objekta|doi]]:[[doi:10.1080/00438243.1981.9979806|10.1080/00438243.1981.9979806]]. [[JSTOR]]&nbsp;[//www.jstor.org/stable/124243 124243].</cite></ref> ''Cornu'', dolg cevast kovinski pihalni inštrument, ki se je zavil okoli glasbenikovega telesa, so uporabljali za vojaške signale in na paradah. Te inštrumente najdemo v delih cesarstva, od koder niso izvirali, in kažejo, da je bila glasba med vidiki rimske kulture, ki se je širila po provincah. Inštrumenti so pogosto upodobljeni v rimski umetnosti. <ref>{{Navedi knjigo|title=Musicians and Musical Instruments in Roman and Early Byzantine Mosaics of the Land of Israel: Sources, Precursors and Significance|publisher=Tel Aviv University|last=Sonia Mucznik}}</ref>
 
Hidravlične cevi ''( hydraulis ) so'' bile "eden najpomembnejših tehničnih in glasbenih dosežkov antike" in so spremljale gladiatorske igre in prireditve v amfiteatru ter odrske predstave. Bile so med inštrumenti, na katere je igral cesar Neron. <ref name="klar">{{Navedi časopis|last=Ginsberg‐Klar|first=Maria E.|year=2010|title=The archaeology of musical instruments in Germany during the Roman period|journal=World Archaeology|volume=12|issue=3|pages=313–320|doi=10.1080/00438243.1981.9979806|jstor=124243}}</ref>
 
Čeprav nekaterih oblik plesa včasih niso odobravali, saj so jih imeli za ne-rimske ali ne-moške, je bil ples vgrajen v verske obrede arhaičnega Rima, kot so plešeči oboroženi salijski duhovniki in brata Arval, duhovništva, ki so se v času Principata obudila. . <ref>[[Roman Empire#Naerebout|Naerebout]], p. 146ff.</ref> Ekstatični ples je bil značilnost mednarodnih skrivnostnih religij, zlasti kulta [[Kibela|Kibele,]] in so ga izvajali njeni evnuhi duhovniki Galli <ref>[[Roman Empire#Naerebout|Naerebout]], pp. 154, 157.</ref> in [[Izida|Isis]] . V sekularnem kraljestvu so bile izjemno priljubljene plesalke iz [[Sirija (rimska provinca)|Sirije]] in [[Cádiz|Cadisa]] . <ref>[[Roman Empire#Naerebout|Naerebout]], pp. 156–157.</ref>
 
Tako kot gladiatorji so bili tudi ''zabavljači'' v očeh zakona malo boljši od sužnjev, četudi so bili tehnično svobodni. "Zvezde" pa so lahko uživale precejšnje bogastvo in slave in so se družbeno in pogosto spolno mešale z višjimi sloji, vključno s cesarji. <ref>{{Navedi časopis|last=Richlin, Amy|year=1993|title=Not before Homosexuality: The Materiality of the ''cinaedus'' and the Roman Law against Love between Men|journal=Journal of the History of Sexuality|volume=3|issue=4|pages=539–540|jstor=3704392}}</ref> Nastopajoči so se podpirali z oblikovanjem cehov in preživelo je več spominskih obeležij za člane gledališke skupnosti. <ref>Csapo, Eric and Slater, William J. (1994) ''The Context of Ancient Drama''. University of Michigan Press. p. 377.</ref> Krščanski polemiki v poznejšem cesarstvu so gledališče in ples pogosto obsojali <ref name="auto11">[[Roman Empire#Naerebout|Naerebout]], p. 146.</ref> kristjani, ki so plesno tradicijo in glasbo vključevali v svoje bogoslužne prakse, pa so [[cerkveni očetje]] imeli za pretresljivo "pogansko". <ref>[[Ramsay MacMullen|MacMullen, Ramsay]] (1984) ''Christianizing the Roman Empire: (A. D. 100–400)''. Yale University Press. pp. 74–75, 84.</ref> [[Avguštin iz Hipona|Sveti Avguštin]] naj bi rekel, da je pripeljati klovne, igralce in plesalce v hišo kot povabiti v tolpo nečistih duhov . <ref>As quoted by [[Alcuin]], ''Epistula'' 175 ''(Nescit homo, qui histriones et mimos et saltatores introduct in domum suam, quam magna eos immundorum sequitur turba spiritum)''</ref> <ref>Hen, Yitzhak (1995) ''Culture and Religion in Merovingian Gaul, AD 481–751''. Brill. p. 230.</ref>
 
== Pismenost, knjige in izobraževanje ==
[[Slika:Meister_des_Porträts_des_Paquius_Proculus_001.jpg|sličica| Ponos pismenosti je bil prikazan v portretiranju skozi embleme branja in pisanja, kot v tem primeru para iz Pompejev ( Portret Paquiusa Procula ).]]
Ocene povprečne [[Pismenost|stopnje pismenosti]] v cesarstvu se gibljejo med 5 in 30% ali več, deloma odvisno od opredelitve "pismenosti". <ref name=":6">[[Roman Empire#Harris|Harris]], p. 5</ref> <ref>[[Roman Empire#Johnson2009|Johnson (2009)]], pp. 3–4</ref> <ref name="kraus">{{Navedi časopis|last=Kraus, T.J.|year=2000|title=(Il)literacy in Non-Literary Papyri from Graeco-Roman Egypt: Further Aspects of the Educational Ideal in Ancient Literary Sources and Modern Times|journal=Mnemosyne|volume=53|issue=3|pages=322–342 (325–327)|doi=10.1163/156852500510633|jstor=4433101}}</ref> <ref>[[Roman Empire#Peachin|Peachin]], pp. 89, 97–98.</ref> Rimska obsedenost z dokumenti in javnimi napisi kaže na visoko vrednost pisane besede. <ref>Mattern, Susan P. (1999) ''Rome and the Enemy: Imperial Strategy in the Principate''. University of California Press. p. 197</ref> <ref name="morgan">Morgan, Teresa (1998) ''Literate Education in the Hellenistic and Roman Worlds''. Cambridge University Press. pp. 1–2</ref> <ref>[[Roman Empire#Johnson2009|Johnson (2009)]], p. 46ff.</ref> <ref>[[Roman Empire#Peachin|Peachin]], p. 97.</ref> <ref>[[Clifford Ando]] poses the question as "what good would 'posted edicts' do in a world of low literacy?' in [[Roman Empire#Ando|Ando]], p. 101 (see also p. 87 on "the government's obsessive documentation").</ref> Cesarska birokracija je bila tako odvisna od pisanja, da je [[Talmud|babilonski Talmud]] izjavil, da "če bi bila vsa morja črnila, vse trstičje pero, vse nebo pergament in vsi pisarji, ne bi mogli določiti celotnega obsega skrbi rimske vlade. " <ref>[[Roman Empire#Ando|Ando]], pp. 86–87.</ref> Zakone in ukaze so objavili v pisni obliki, prav tako pa so jih javno brali. Nepismenim rimskim podložnikom so uradniki, kot na primer uradni pisarji, prepisovali ali pisali njihove uradne dokumente. <ref>[[Roman Empire#Ando|Ando]], p. 101</ref> Javna umetnost in verski obredi so bili načini za sporočanje imperialne ideologije ne glede na sposobnost branja. <ref>[[Roman Empire#Ando|Ando]], pp. 152, 210.</ref> Rimljani so imeli obsežen duhovniški arhiv, po celotnem cesarstvu pa so se pojavljali napisi v povezavi s kipi in majhnimi zaobljubami, ki so jih navadni ljudje posvetili božanskim, pa tudi na zavezujočih tablicah in drugih " čarovniških urokih ", z na stotine primerov, zbranih v grškem Magical Papirusi . <ref>[[Mary Beard (classicist)|Beard, Mary]] (1991) "Ancient Literacy and the Written Word in Roman Religion," in ''Literacy in the Roman World''. University of Michigan Press. p. 59ff</ref> <ref>Dickie, Matthew (2001) ''Magic and Magicians in the Greco-Roman World''. Routledge. pp. 94–95, 181–182, and 196</ref> <ref>[[Roman Empire#Potter2009|Potter (2009)]], p. 555</ref> <ref>[[Roman Empire#Harris|Harris]], pp. 29, 218–219.</ref> Vojska je pripravila ogromno pisnih poročil in službenih zapisov <ref>Phang, Sara Elise (2011) "Military Documents, Languages, and Literacy," in ''A Companion to the Roman Army''. Blackwell. pp. 286–301.</ref> pismenost v vojski pa je bila "presenetljivo visoka". <ref>Mattern, ''Rome and the Enemy,'' p. 197, citing [[Roman Empire#Harris|Harris]], pp. 253–255.</ref> Urbani grafiti, ki vključujejo literarne citate, in nizkokakovostni napisi z napačno črkovanimi črkami in solecizmi kažejo na priložnostno pismenost ne-elit. <ref>[[Roman Empire#Harris|Harris]], pp. 9, 48, 215, 248, 258–269</ref> <ref>[[Roman Empire#Johnson2009|Johnson (2009)]], pp. 47, 54, 290ff.</ref> <ref group="n">Political slogans and obscenities are widely preserved as graffiti in Pompeii: Antonio Varone, ''Erotica Pompeiana: Love Inscriptions on the Walls of Pompeii'' ("L'Erma" di Bretschneider, 2002). Soldiers sometimes inscribed [[Sling bullet|sling bullets]] with aggressive messages: Phang, "Military Documents, Languages, and Literacy," p. 300.</ref> <ref name="curchin">{{Navedi časopis|last=Curchin|first=Leonard A.|year=1995|title=Literacy in the Roman Provinces: Qualitative and Quantitative Data from Central Spain|journal=The American Journal of Philology|volume=116|issue=3|pages=461–476 (464)|doi=10.2307/295333|jstor=295333}}<cite class="citation journal cs1" data-ve-ignore="true" id="CITEREFCurchin1995">Curchin, Leonard A. (1995). "Literacy in the Roman Provinces: Qualitative and Quantitative Data from Central Spain". ''The American Journal of Philology''. '''116''' (3): 461–476 (464). [[Identifikator digitalnega objekta|doi]]:[[doi:10.2307/295333|10.2307/295333]]. [[JSTOR]]&nbsp;[//www.jstor.org/stable/295333 295333].</cite></ref> Poleg tega je bilo računanje potrebno pri vseh oblikah poslovanja. <ref>Mattern, ''Rome and the Enemy,'' p. 197</ref> Sužnji so bili v velikem številu sposobni številskih operacij in pismeni, nekateri pa so bili celo zelo izobraženi. <ref>[[Roman Empire#Gagarin|Gagarin]], pp. 19–20.</ref>
 
Knjige so bile drage, saj so morali pisarji, ki so ''vsak izvod posebej morali zapisati na zvitek papirusa (volumen).'' <ref name="j17">[[Roman Empire#Johnson2010|Johnson (2010)]], pp. 17–18.</ref> [[Kodeks]] - knjiga s stranicami, ki so vezane na hrbtenico - je bila v času pesnika Marciala (1. stoletje n. Št.) še vedno novost, <ref>Martial, ''Epigrams'' 1.2 and 14.184–92, as cited by [[Roman Empire#Johnson2010|Johnson (2010)]], p. 17</ref> <ref>[[Roman Empire#Cavallo|Cavallo]], pp. 83–84.</ref> vendar ga je konec 3. stoletja nadomeščal ''volumen'' <ref>[[Roman Empire#Cavallo|Cavallo]], pp. 84–85.</ref>, ki je postal običajna oblika za knjige s krščansko vsebino. <ref>[[Roman Empire#Cavallo|Cavallo]], p. 84.</ref> Tržno proizvodnjo knjig se je začelo v obdobju pozne republike <ref name="m253">[[Roman Empire#Marshall|Marshall]], p. 253.</ref> do 1. stoletja našega štetja pa so bile nekatere soseske v Rimu znane po svojih knjigarnah ''(tabernae librariae)'', ki so jih našli tudi v zahodnih provincialnih mestih, kot je Lugdunum (današnji Lyon, Francija). <ref>[[Roman Empire#Cavallo|Cavallo]], p. 71</ref> <ref>[[Roman Empire#Marshall|Marshall]], p. 253, citing on the book trade in the provinces Pliny the Younger, ''Epistulae'' 9.11.2; Martial, ''Epigrams'' 7.88; Horace, ''Carmina'' 2.20.13f. and ''Ars Poetica'' 345; Ovid, ''Tristia'' 4.9.21 and 4.10.128; Pliny the Elder, ''Natural History'' 35.2.11; Sidonius, ''Epistulae'' 9.7.1.</ref> Kakovost urejanja se je močno spreminjala in nekateri starodavni avtorji so se že pritoževali nad napakami, ki jih naprej širijo kopije <ref>Strabo 13.1.54, 50.13.419; Martial, ''Epigrams'' 2.8; [[Lucian]], ''Adversus Indoctum'' 1</ref> pa tudi zaradi [[Plagiatorstvo|plagiatorstva]] ali [[Literarna potegavščina|ponarejanja]], ker ni bilo [[Avtorske pravice|zakona o avtorskih pravicah]] . Kvalificiranega sužnja kopista knjig ''(servus litteratus)'' bi lahko [[Sesterc|cenili]] na znesek do 100.000 sestercijev. <ref>According to [[Seneca the Younger|Seneca]], ''Epistulae'' 27.6f.</ref> <ref>[[Roman Empire#Marshall|Marshall]], p. 254.</ref>
[[Slika:Wachstafel_rem.jpg|levo|sličica| Rekonstrukcija pisalne table: ''pisalo'' je bilo uporabljeno za vpisovanje črk v voščeno površino za osnutke, priložnostne pisanje pisem in šolska dela, medtem ko so bila besedila, ki naj bi bila trajna, kopirana na papirus.]]
Zbiratelji so nabrali osebne knjižnice <ref>[[Roman Empire#Marshall|Marshall]], pp. 252–264.</ref>, kot je vila Papirusov v Herkulaneju, in izvrstna knjižnica je bila del kulturnega preživljanja prostega časa ''( otium),'' povezanega z načinom življenja vile. <ref>[[Roman Empire#Cavallo|Cavallo]], pp. 67–68.</ref> Pomembne zbirke so pritegnile "lastne" učenjake; [[Lukijan|Lucian se je]] norčeval iz najemniških grških intelektualcev, ki so se [[wiktionary:philistine|navezovali]] na filistinske rimske pokrovitelje. <ref>[[Roman Empire#Marshall|Marshall]], pp. 257, 260.</ref> Posamezni dobrotniki so lokalno skupnost obdaril s knjižnico: [[Plinij mlajši|Plinij Mlajši]] je mestu Comum poklonil knjižnico v vrednosti 1 milijon sestercijev, skupaj s še 100.000 za njeno vzdrževanje. <ref>Pliny, ''Epistulae'' 1.8.2; ''[[Corpus Inscriptionum Latinarum|CIL]]'' 5.5262 (= ''[[Inscriptiones Latinae Selectae|ILS]]'' 2927)</ref> <ref>[[Roman Empire#Marshall|Marshall]], p. 255.</ref> Cesarske knjižnice, ki so bile nameščene v državnih zgradbah, so bile za uporabnike privilegij in so predstavljale literarni vir, iz katerega je bilo mogoče izključiti neugledne ali neprimerne pisce. <ref>[[Roman Empire#Marshall|Marshall]], 261–262</ref> <ref>[[Roman Empire#Cavallo|Cavallo]], p. 70.</ref> Knjige, ki so jih proglasili za subverzivne, so lahko javno zažgali <ref>Tacitus, ''Agricola'' 2.1 and ''Annales'' 4.35 and 14.50; [[Pliny the Younger]], ''Epistulae'' 7.19.6; Suetonius, ''Augustus'' 31, ''Tiberius'' 61.3, and ''Caligula'' 16</ref> [[Domicijan|Domicijanovi]] križani prepisovalci za reprodukcijo del so očitno izvedli izdajo. <ref>[[Suetonius]], ''Domitian'' 10; Quintilian, ''Institutio Oratoria'' 9.2.65</ref> <ref>[[Roman Empire#Marshall|Marshall]], p. 263.</ref>
 
Literarna besedila so pogosto glasno brali ob obrokih ali v bralnih skupinah. <ref>[[Roman Empire#Johnson2009|Johnson (2009)]], pp. 114ff, 186ff.</ref> <ref>[[Roman Empire#Potter2009|Potter (2009)]], p. 372.</ref> Znanstveniki, kot je [[Plinij starejši|Plinij Starejši, so se]] ukvarjali z " [[Večopravilnost|večopravilnostjo]] ", tako da so jim dela na glas brali, ko so jedli, se kopali ali potovali, v času, ko so svojim sekretarjem morda narekovali osnutke ali zapiske. <ref>[[Roman Empire#Johnson2010|Johnson (2010)]] p. 14.</ref> Večdelne ''Podstrešne noči avtorja'' Aulusa Gelliusa je razširjeno raziskovanje, kako so Rimljani gradili svojo literarno kulturo. <ref>[[Roman Empire#Johnson2009|Johnson (2009)]], p. 320ff.</ref> Bralna javnost se je širila od 1. do 3. stoletja, in čeprav so tisti, ki so brali iz užitka, ostali manjšina, niso bili več omejeni na prefinjeno vladajočo elito, ki je odražala družbeno fluidnost cesarstva kot celote in se odražala v razvoju "potrošnike literature ", namenjena zabavi. <ref>[[Roman Empire#Cavallo|Cavallo]], pp. 68–69, 78–79.</ref> Ilustrirane knjige, vključno z erotiko, so bile priljubljene, vendar jih ohranjeni fragmenti slabo predstavljajo . <ref>[[Roman Empire#Cavallo|Cavallo]], pp. 81–82.</ref>
 
== Verovanje ==
[[Slika:RMW_-_Opfernder_Togatus.jpg|sličica| Rimski duhovnik z glavo, ritualno prekrito z gubo toge, med darovanjem podaja ''patero'', nizko skledo (2. – 3. Stoletje)]]
[[Slika:Siege_and_destruction_of_Jerusalem_(f._155v)_Cropped.jpg|sličica| Rimsko obleganje in uničenje Jeruzalema iz zahodnega verskega rokopisa, okrog 1504]]
Religija v rimskem imperiju je zajemala navade in prepričanja, ki so jih Rimljani šteli za svoja, pa tudi številne kulte, ki so jih prevzeli v Rimu ali jih izvajali ljudje po provincah. Rimljani so se imeli za visoko verne in so svoj uspeh kot svetovna sila pripisovali svoji kolektivni pobožnosti ''( pietas )'' pri ohranjanju dobrih odnosov z bogovi ''( pax deorum )'' . Staro verovanje, za katero se domneva, da izhaja še oz časov najstarejših rimskih kraljev, je bila temelj ''mos maiorum'', "poti prednikov" ali "tradicije", ki je bila osrednja za rimsko identiteto. Načela, ki bi bilo podobno sodobni "ločitvi cerkve in države ", ni bilo. Duhovništvo državne vere so popolnjevali iz istega družbenega bazena moških, ki so opravljali tudi javne funkcije, v cesarski dobi pa je bil cesar [[Pontifex maximus|Pontifex Maximus.]]
 
Rimska religija je bila praktična in pogodbena, temeljila je na načelu ''do ut des'', "dajem, da lahko daš." Religija je bila odvisna od znanja in pravilnega izvajanja molitve, obreda in žrtvovanja, ne od vere ali dogme, čeprav latinska literatura ohranja naučena ugibanja o naravi božanskega in njegovem odnosu do človeških zadev. Za navadne Rimljane je bila religija del vsakdanjega življenja. <ref name="r4">[[Roman Empire#Rupke|Rüpke]], p. 4.</ref> Vsak dom je imel domače svetišče, v katerem so izvajali molitve in [[Libacija|poveličevali]] družinska domača božanstva. Sosedska svetišča in sveti kraji, kot so izviri in gaji, so se pojavljali v mestih. [[Apulej]] (2. stoletje) je opisoval vsakodnevno kakovost religije, ko je opazoval, kako se lahko ljudje, ki so šli mimo nekega kultnega kraja, zaobljubijo ali dajo sadje ali pa samo nekaj časa sedijo. <ref>[[Apuleius]], ''Florides'' 1.1</ref> <ref>[[Roman Empire#Rupke|Rüpke]], p. 279.</ref> [[Rimski koledar]] je bil strukturiran okoli verskih obredov. V cesarski dobi so bili 135 dni v letu namenjeni verskim praznikom in igram ( ''[[ludi]] )'' . <ref>Matthew Bunson, ''A Dictionary of the Roman Empire'' (Oxford University Press, 1995), p. 246.</ref> Ženske, sužnji in otroci so sodelovali v številnih verskih dejavnostih.
 
Po razpadu republike se je državna vera prilagodila podpori novemu režimu cesarjev. Avgust je kot prvi rimski cesar novost samostojne vladavine utemeljil z obsežnim programom verskega preporoda in reform. Javne zaobljube, ki so bile prej dane za varnost republike, so bile zdaj usmerjene v dobro cesarja. Tako imenovano "čaščenje cesarja" je v velikem obsegu razširilo tradicionalno rimsko čaščenje mrtvih prednikov in ''Genija'', božanskega skrbnika vsakega posameznika. Po smrti bi lahko cesar z glasovanjem senata ''postavil državno božanskost (divus).'' Cesarski kult, na katerega je vplival helenistični kult vladarja, je postal eden glavnih načinov, kako je Rim oglaševal svojo prisotnost v provincah in gojil skupno kulturno identiteto in zvestobo po vsem cesarstvu. Kulturni precedens v vzhodnih provincah je omogočil hitro širjenje cesarskega kulta, vse do avgustovske vojaške naselbine v Najranu v današnji [[Saudova Arabija|Savdski Arabiji]] . <ref>The ''[[caesareum]]'' at Najaran was possibly known later as the "Kaaba of Najran": جواد علي, المفصل في تاريخ العرب قبل الإسلام (Jawad Ali, ''Al-Mufassal fi Tarikh Al-'Arab Qabl Al-Islam''; "Commentary on the History of the Arabs Before Islam"), Baghdad, 1955–1983; P. Harland, "Imperial Cults within Local Cultural Life: Associations in Roman Asia", originally published in ''Ancient History Bulletin / Zeitschrift für Alte Geschichte'' 17 (2003) 91–103.</ref> Zavrnitev državne religije je postala enaka izdaji cesarja. To je bil kontekst rimskega konflikta s krščanstvom, ki so ga Rimljani različno obravnavali kot obliko ateizma in novo ''praznoverje'' .
[[Slika:HMB_-_Muri_statuette_group_-_Ensemble.jpg|levo|sličica| Kipci, ki predstavljajo rimska in galska božanstva, za osebno pobožnost v zasebnih svetiščih]]
Rimljani so znani po velikem številu božanstev, ki so jih častili, zaradi česar so se posmehovali zgodnjekrščanskim polemikom. <ref group="n">For an overview of the representation of Roman religion in early Christian authors, see R.P.C. Hanson, "The Christian Attitude to Pagan Religions up to the Time of Constantine the Great," and Carlos A. Contreras, "Christian Views of Paganism," in ''Aufstieg und Niedergang der römischen Welt'' II.23.1 (1980) 871–1022.</ref> Ko so Rimljani svojo prevlado širili po vsem Sredozemskem svetu, je bila njihova politika na splošno namenjena absorbiranju božanstev in kultov drugih ljudstev, namesto da bi jih poskušali izkoreniniti. <ref group="n">"This mentality," notes John T. Koch, "lay at the core of the genius of cultural assimilation which made the Roman Empire possible"; entry on "Interpretatio romana," in ''Celtic Culture: A Historical Encyclopedia'' (ABC-Clio, 2006), p. 974.</ref> Rim je spodbujal stabilnost med različnimi ljudstvi tako, da je podpiral njihovo versko dediščino in gradil templje lokalnim božanstvom, ki so oblikovala njihovo teologijo znotraj hierarhije rimske religije. Napisi po celotnem cesarstvu beležijo vzporedno čaščenje lokalnih in rimskih božanstev, vključno s posvetili Rimljanov lokalnim bogovom. <ref name="r4">[[Roman Empire#Rupke|Rüpke]], p. 4.</ref> <ref>Isaac, Benjamin H. (2004) ''The Invention of Racism in Classical Antiquity''. Princeton University Press. p. 449</ref> <ref>Frend, W.H.C. (1967) ''Martyrdom and Persecution in the Early Church: A Study of Conflict from the Maccabees to Donatus''. Doubleday. p. 106</ref> <ref>Huskinson, Janet (2000) ''Experiencing Rome: Culture, Identity and Power in the Roman Empire''. Routledge. p. 261. See, for instance, the altar dedicated by a Roman citizen and depicting a sacrifice conducted in the Roman manner for the Germanic goddess [[Vagdavercustis]] in the 2nd century AD.</ref> [[Rimska provinca|Do vrhunca cesarstva so v Rimu in v provincah]] gojili številne kulte psevdo-tujih bogov (rimske ponovitve tujih bogov), med njimi kulte [[Kibela|Kibele]], [[Izida|Izide]], Epone in sončnih bogov, kot sta [[Mitraizem|Mitra]] in Sol Invictus., najdeno na severu do [[Rimska Britanija|rimske Britanije]] . Ker Rimljani niso bili nikoli dolžni gojiti samo enega boga ali samo enega kulta, verska strpnost ni bila problem v smislu, da gre za konkurenco [[Monoteizem|monoteističneim]] verovanjem. <ref>{{Navedi časopis|last=Momigliano|first=Arnaldo|year=1986|title=The Disadvantages of Monotheism for a Universal State|journal=Classical Philology|volume=81|issue=4|pages=285–297|doi=10.1086/367003|jstor=269977}}</ref>
[[Slika:Statuetta_indiana_di_Lakshmi,_avorio,_da_pompei,_1-50_dc_ca.,_149425,_02.JPG|sličica| Pompejski Lakshmi, kip iz slonovine z [[Indijska podcelina|indijske podceline,]] najden v ruševinah [[Pompeji|Pompejev]]]]
Skrivnostne religije, ki so ponujale odrešitve v posmrtnem življenju, so bile stvar osebne izbire posameznika, ki se je izvajala poleg opravljanja družinskih obredov in sodelovanja v javni veri. Skrivnosti pa so vključevale izključne prisege in tajnost, razmere, na katere so konzervativni Rimljani sumničavo gledali kot na značilnosti " magije ", zarote ( ''coniuratio'' ) in subverzivne dejavnosti. Občasno in brutalno so poskušali zatreti religioznike, ki so zdeli, da ogrožajo tradicionalno moralo in enotnost. V Galiji so preverjali moč druidov, najprej s prepovedjo rimskim državljanom, da pripadajo redu, nato pa s popolno prepovedjo druidizma. Hkrati pa so bile keltske tradicije reinterpretirane ( ''[[Interpretatio graeca|interpretatio romana]]'' ) v okviru cesarske teologije in nova galo-rimska religija se je združila s svojim glavnim mestom v svetišču Trijeh Gal v Lugdunumu (današnji [[Lyon]], Francija). ). Svetišče je ustvarilo precedens za zahodni kult kot obliko rimsko-provincialne identitete. <ref>Fishwick, Duncan (1991). ''The Imperial Cult in the Latin West: Studies in the Ruler Cult of the Western Provinces of the Roman Empire'', Vol. 1, Brill. pp. 97–149. {{ISBN|90-04-07179-2}}.</ref>
[[Slika:Stele_Licinia_Amias_Terme_67646.jpg|levo|sličica| Ta pogrebna stela iz 3. stoletja je med najzgodnejšimi krščanskimi napisi, napisani v grščini in latinščini: okrajšava ''DM'' na vrhu se sicer nanaša na Di Manes, tradicionalne rimske žgane pijače mrtvih, vendar pa napis spremlja [[Ihtis|krščansko simboliko rib]] .]]
[[Slika:Arch_of_Titus_Menorah.png|desno|sličica| Relief iz [[Titov slavolok, Rim|Titovega loka]] v Rimu, ki prikazuje menoro in drugi plen iz jeruzalemskega templja, ki so ga nosili v [[Rimski triumf|rimskem zmagoslavju]] .]]
Monoteistična strogost [[Judovstvo|judovstva je]] predstavljala težave za rimsko politiko, ki so včasih vodile do kompromisov in odobritve posebnih izjem. Tertulijan je opozoril, da je bila judovska vera v nasprotju s kristjani veljala za ''religio licita'', "zakonito vero". [[Judovsko-rimske vojne|Do vojne med Rimljani in Judi]] je prišlo, ko so konflikti, tako politični kot verski, postali nerešljivi. Ko je [[Kaligula]] želel postaviti zlati kip svojega božanskega jaza v Jeruzalemski tempelj, je morebitno oskrunjenje in verjetno vojno preprečila le njegova pravočasna smrt. <ref>Ben-Sasson, H.H. (1976) ''A History of the Jewish People'', Harvard University Press. pp. 254–256. {{ISBN|0-674-39731-2}}</ref> Obleganje Jeruzalema leta 70 našega štetja je pripeljalo do opustošenja templja in razpršitve judovske politične moči (glej judovska diaspora ).
 
Krščanstvo se je pojavilo v [[Judeja (rimska provinca)|rimski provinci Judeji]] v 1. stoletju našega štetja kot judovska verska sekta . Religija se je postopoma razširila iz Jeruzalema, sprva preko središč v [[Antiohija|Antiohiji]], nato [[Aleksandrija|Aleksandriji]] in sčasoma po celotnem cesarstvu in tudi širše. Začasno dovoljena preganjanja so bila omejena in občasna, mučeništva pa so se najpogosteje dogajala pod nadzorom lokalnih uradnikov. <ref>[[Roman Empire#Bowman|Bowman]], p. 616</ref> <ref>Frend, W.H.C. (2006) "Persecutions: Genesis and Legacy," ''Cambridge History of Christianity: Origins to Constantine''. Cambridge University Press. Vol. 1, p. 510. {{ISBN|0-521-81239-9}}.</ref> <ref>{{Navedi časopis|last=Barnes|first=T. D.|year=2012|title=Legislation against the Christians|journal=Journal of Roman Studies|volume=58|issue=1–2|pages=32–50|doi=10.2307/299693|jstor=299693}}</ref> <ref>{{Navedi časopis|last=Sainte-Croix, G.E.M de|year=1963|title=Why Were the Early Christians Persecuted?|journal=Past & Present|volume=26|pages=6–38|doi=10.1093/past/26.1.6}}</ref> <ref>Musurillo, Herbert (1972) ''The Acts of the Christian Martyrs''. Oxford: Clarendon Press. pp. lviii–lxii</ref> <ref>{{Navedi časopis|last=Sherwin-White|first=A. N.|year=1952|title=The Early Persecutions and Roman Law Again|journal=The Journal of Theological Studies|volume=3|issue=2|pages=199–213|doi=10.1093/jts/III.2.199|jstor=23952852}}</ref>
 
Prvo cesarsko preganjanje se je zgodilo v času cesarja Nerona in je bilo omejeno na mesto Rim. [[Publij Kornelij Tacit|Tacit]] poroča, da so po [[Požar v Rimu leta 64|velikem rimskem požaru]] AD&nbsp;64, nekateri med prebivalci za požar krivili Nerona in da je cesar skušal krivdo preusmeriti na kristjane. <ref name="annals-xv-44">Tacitus, ''Annals'' [[wikisource:The Annals (Tacitus)/Book 15#44|XV.44]]</ref> Po Neronu se je pri cesarju [[Domicijan|Domicijanu]] <ref>{{Navedi knjigo|last=Eusebius of Caesarea|authorlink=Eusebius of Caesarea|title=Church History|year=425}}</ref> <ref>{{Navedi časopis|last=Smallwood|first=E.M.|year=1956|title='Domitian's attitude towards the Jews and Judaism|journal=Classical Philology|volume=51|pages=1–13|doi=10.1086/363978}}</ref> zgodilo večje preganjanje in leta 177 se je zgodilo preganjanje v Lugdunumu, galo-rimski verski prestolnici. V preživelem pismu [[Plinij mlajši|Plinija mlajšega]], guvernerja [[Bitinija|Bitinije]], cesarju Trajanu je opisano njegovo preganjanje in usmrtitve kristjanov. <ref>Pliny, [http://www.mesacc.edu/~tomshoemaker/handouts/pliny.html Epistle to Trajan on the Christians]</ref> Decianovo preganjanje 246–251 je resno ogrožalo Cerkev, vendar je na koncu okrepilo krščansko kljubovanje. <ref>{{Navedi časopis|last=Frend|first=W. H. C.|year=1959|title=The Failure of the Persecutions in the Roman Empire|journal=Past and Present|volume=16|issue=16|pages=10–30|doi=10.1093/past/16.1.10|jstor=650151}}</ref> [[Dioklecijan|Dioklecijan se je]] lotil [[Dioklecijanovo preganjanje|najhujšega preganjanja kristjanov]], ki je trajalo od 303 do 311.
 
V začetku 4. stoletja je [[Konstantin I. Veliki|Konstantin I.]] postal prvi cesar, ki se je spreobrnil v krščanstvo . V preostalem četrtem stoletju je krščanstvo postalo prevladujoča religija cesarstva. Cesar [[Julijan Odpadnik|Julijan]] je pod vplivom svojega svetovalca Mardonija s kratkotrajnim poskusom oživil tradicionalno in helenistično religijo ter potrdil poseben status judovstva, toda leta 380 (s [[Solunski edikt|Solunskim ediktom]] ) je pod [[Teodozij I.|Teodozijem I.]](po [[Bitka pri Mrzli reki|bitki pri Frigidu]], v današnji Vipavski dolini) krščanstvo postalo uradno državno verstvo Rimskega cesarstva, za razliko od vseh drugih. Od 2. stoletja dalje so [[cerkveni očetje]] začeli obsojati vse različne religije, ki so se izvajale po vsem cesarstvu, kot "poganske". <ref>[[Roman Empire#Bowersock|Bowersock]], p. 625</ref> Zahteve tradicionalistov po verski strpnosti, (na primer senator Symmachus, umrl 402), so zadušili s prizadevanji [[Papež Damaz I.|papeža Damasa I]] in [[Ambrož Milanski|Ambrozija]] - rimski upravitelj je postal milanski škof (374–397); krščanski monoteizem je postal značilnost cesarjeve prevlade. Krščanske heretike in ne-kristjane so izločili iz javnega življenja ali jih preganjali, toda prvotna verska hierarhija Rima in številni vidiki njegovih obredov so vplivali na krščanske oblike <ref>[[Roman Empire#Rupke|Rüpke]], pp. 406–426</ref> <ref>On vocabulary, see Schilling, Robert (1992) "The Decline and Survival of Roman Religion", ''Roman and European Mythologies''. University of Chicago Press. p. 110.</ref> in številna predkrščanska verovanja in prakse so preživeli v krščanstvu kot uradni cerkveni prazniki in lokalne tradicije.
 
== Politična zapuščina ==
Po padcu [[Zahodno Rimsko cesarstvo|Zahodnega rimskega imperija]] si je več držav prilaščalo status naslednice Rimskega imperija . [[Sveto rimsko cesarstvo]], poskus oživitve cesarstva na Zahodu, je bilo ustanovljeno leta 800, ko je [[Papež Leon III.|papež Leon III]] na božični dan kronal [[Franki|frankovskega]] kralja [[Karel Veliki|Karla Velikega]] za rimskega cesarja, čeprav se cesarstvo in cesarska pisarnauprava niso oblikovali še nekaj desetletij nista bila formalizirana. Po padcu [[Konstantinopel|Carigrada]] se je [[Moskovska velika kneževina|rusko carstvo]] kot dedič [[Vzhodna pravoslavna cerkev|pravoslavne krščanske]] tradicije Bizantinskega cesarstva štelo za tretji Rim (Konstantinopel je bil drugi). Ti koncepti so znani kot Translatio imperii . <ref>{{Navedi knjigo|title=Empire of Ancient Rome|first=Michael|last=Burgan|publisher=Infobase Publishing|year=2009|pages=113–114|isbn=978-1-4381-2659-3}}</ref>
 
Ko so [[Osmansko cesarstvo|Osmani]], ki so svojo državo temeljili na bizantinskem vzoru, leta 1453 zavzeli Konstantinopel, je [[Mehmed II. Osvajalec|Mehmed II tam]] ustanovil svojo prestolnico in trdil, da sedi na prestolu Rimskega cesarstva. <ref>{{Navedi knjigo|title=Western Civilization: Beyond Boundaries, 1300–1815|last=Noble, Thomas F. X.|last2=Strauss, Barry|last3=Osheim, Duane J.|last4=Neuschel, Kristen B.|publisher=Cengage Learning|year=2010|page=352|isbn=978-1-4240-6959-0}}</ref> Šel je celo tako daleč, da je sprožil invazijo na Italijo z namenom ponovne združitve cesarstva in v svojo prestolnico povabil evropske umetnike, vključno z [[Gentile Bellini|Gentilejem Bellinijem]] . <ref>{{Navedi knjigo|title=The Ottoman Empire and Early Modern Europe|url=https://archive.org/details/ottomanempireear0000goff|last=Goffman, Daniel|publisher=Cambridge University Press|year=2002|page=[https://archive.org/details/ottomanempireear0000goff/page/107 107]}}</ref>
 
Na srednjeveškemobmočju Zahodusrednjeveškega Zahoda je "Rim" pomenil cerkev in rimskega papeža. Grška oblika Romaioi je ostala vezana na grško govoreče krščansko prebivalstvo [[Bizantinsko cesarstvo|vzhodnega rimskega cesarstva]] [[Grki|in jo Grki]] še vedno uporabljajo poleg skupnih označb. <ref>Encyclopædia Britannica, History of Europe, The Romans, 2008, O.Ed.</ref>
 
Teritorialna zapuščina Rimskega imperija nad nadzorom italijanskega polotoka je vplivala na italijanski nacionalizem in [[Risorgimento|združitev Italije]] (''[[Risorgimento]]'' ) leta 1861. <ref>{{Navedi knjigo|title=Italian Unification, 1820–71|last=Collier, Martin|publisher=Heinemann|year=2003|page=22|isbn=978-0-435-32754-5}}</ref> Nasledstvo rimskega imperializma je vključevala tudi fašistična ideologija, zlasti [[Italijanski imperij|Italijansko cesarstvo]] in [[Tretji rajh|nacistična Nemčija]] .
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/wiki/Uporabnik:ModriDirkac/Peskovnik«