Uporabnik:ModriDirkac/Peskovnik: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
ustvarjeno s prevodom strani »Roman Empire« |
ustvarjeno s prevodom strani »Roman Empire« |
||
Vrstica 16:
Država predhodnica Rimskega imperija, Rimska republika (ki je v 6. stoletju pred našim štetjem [[Rimsko kraljestvo|nadomestila rimsko monarhijo]] ), se je v vrsti državljanskih vojn in političnih spopadov močno destabilizirala. Sredi 1. stoletja pred našim štetjem je bil [[Gaj Julij Cezar|Julij Cezar]] imenovan za večnega diktatorja in nato umorjen leta 44 pr. Državljanske vojne in [[Proskripcija|nesoglasja so se]] nadaljevali, vrhunec pa [[Vojna Antonija in Oktavijana|je bil zmaga]] [[Gaj Avgust Oktavijan|Oktavijana]], Cezarjevega posvojenega sina, nad [[Mark Antonij|Markom Antonijem]] in [[Kleopatra VII.|Kleopatro]] v [[Bitka pri Akciju|bitki pri Actiumu]] leta 31 pr. Naslednje leto je Oktavijan [[Egipt (rimska provinca)|osvojil]] [[Ptolemajsko kraljestvo|Ptolemajski Egipt]], s čimer se je končalo [[Helenistično obdobje|helenistično obdobje,]] ki se je začelo z osvajanjem [[Aleksander Veliki|Aleksandra Velikega]] [[Makedonija (kraljestvo)|Makedonskega]] v 4. stoletju pr. Moč Oktavijana je nato postala nedotakljiva in leta 27 pred našim štetjem mu je [[rimski senat]] formalno podelil veliko moč in nov naslov <nowiki><i id="mwZw">Avgust</i></nowiki>, s čimer je postal prvi rimski cesar.
V [[Zgodovina Rimskega cesarstva|prvih dveh stoletjih cesarstva se je]] začelo obdobje stabilnosti in razcveta brez primere, znano kot [[Pax Romana]] ("rimski mir"). Rim je dosegel svoje
Zaradi velikega obsega in dolgotrajnosti Rimskega imperija so rimske institucije in kultura močno in trajno vplivale na razvoj jezika, religije, [[Rimska umetnost|umetnosti]], [[Rimska arhitektura|arhitekture]], filozofije, [[Rimsko pravo|prava]] in [[Magistrat|oblik vladanja]] na ozemlju, ki ga je obsegalo, in daleč preko meja. [[Latinščina|Latinski]] jezik Rimljanov se je razvil v [[Romanski jeziki|romanske jezike]] srednjeveškega in modernega sveta, medtem ko je srednjeveška grščina postala jezik vzhodnega rimskega imperija. Sprejetje krščanstva v imperiju je privedlo do oblikovanja srednjeveškega krščanstva . [[Starogrška umetnost|Grška]] in [[rimska umetnost]] sta močno vplivali na [[Italijanska renesansa|italijansko renesanso]] . Rimska arhitekturna tradicija je služila kot osnova za [[Romanska arhitektura|romansko]], [[Renesančna arhitektura|renesančno]] in neoklasično arhitekturo, močno pa je vplivala tudi na islamsko arhitekturo . Rimsko pravo ima potomce v mnogih današnjih pravnih sistemih, na primer v [[Code civil|Napoleonovem zakoniku]], medtem ko so rimske republiške institucije pustile trajno zapuščino, ki je vplivala na [[Pomorske republike|italijanske republike mest in]] držav v srednjeveškem obdobju, pa tudi ZDA in druge moderne demokratične republike.
Vrstica 26:
Rim se je začel širiti kmalu po ustanovitvi republike v 6. stoletju pred našim štetjem, čeprav se je izven italijanskega polotoka razširil šele v 3. stoletju pred našim štetjem. Potem je bil "imperij" (tj. Velika sila) že dolgo preden je imel cesarja. <ref>[[Roman Empire#Kelly|Kelly]], p. 4ff.</ref> <ref name="n1">[[Roman Empire#Nicolet|Nicolet]], pp. 1, 15</ref> <ref>Brennan, T. Corey (2000) ''The Praetorship in the Roman Republic''. Oxford University Press. p. 605.</ref> <ref>[[Roman Empire#Peachin|Peachin]], pp. 39–40.</ref> Rimska republika v sodobnem smislu ni bila nacionalna država, ampak mreža mest, ki so jim prepustila oblast (čeprav z različno stopnjo neodvisnosti od [[Rimski senat|rimskega senata]] ) in provinc, ki so jih upravljali vojaški poveljniki. Vladali so mu niso [[Imperator|cesarji]], ampak letno izvoljeni [[Magistrat|sodniki]] (predvsem [[Rimski konzul|rimski konzuli]] ) v povezavi s senatom. <ref name="Ando p. 179">[[Roman Empire#Potter2009|Potter (2009)]], p. 179.</ref> Iz različnih razlogov je bilo 1. stoletje pred našim štetjem čas političnih in vojaških preobratov, ki so na koncu privedli do vladanja cesarjev. <ref name="Hekster">Hekster, Olivier and Kaizer, Ted (2011). Preface to ''Frontiers in the Roman World. Proceedings of the Ninth Workshop of the International Network Impact of Empire (Durhan, 16–19 April 2009)''. Brill. p. viii.</ref> <ref>[[Andrew Lintott|Lintott, Andrew]] (1999) ''The Constitution of the Roman Republic''. Oxford University Press. p. 114</ref> <ref>Eder, W. (1993) "The Augustan Principate as Binding Link," in ''Between Republic and Empire''. University of California Press. p. 98. {{ISBN|0-520-08447-0}}.</ref> Konzulova vojaška moč je temeljila na rimskem pravnem konceptu ''imperium'', ki dobesedno pomeni "poveljevanje" (čeprav običajno v vojaškem smislu). <ref>Richardson, John (2011) "''Fines provinciae''", in ''Frontiers in the Roman World''. Brill. p. 10.</ref> Občasno so uspešni konzuli prejeli častni naziv ''imperator'' (poveljnik) in to je izvor besede ''cesar'' (in ''imperij'' ), saj je bil ta naslov (med drugim) vedno priznan zgodnjim cesarjem. <ref>Richardson, John (2011) "''Fines provinciae''", in ''Frontiers in the Roman World''. Brill. pp. 1–2.</ref>
Rim je od konca drugega stoletja pred našim štetjem trpel dolg niz notranjih konfliktov, zarot in državljanskih vojn, hkrati pa močno razširil svojo moč izven Italije. To je bilo obdobje krize Rimske republike . Proti koncu te dobe, leta 44 pred našim štetjem, je bil [[Gaj Julij Cezar|Julij Cezar za]] kratek čas večni diktator, preden je bil umorjen . Vojsko pod vodstvom [[Mark Antonij|Marka Antonija]] in Cezarjevega posvojenega sina [[Gaj Avgust Oktavijan|Oktavijana je]] frakcija njegovih atentatorjev pregnala iz Rima in jo v [[Bitka pri Filipih|bitki pri Filipih]] leta 42 pr. Delitev rimskega sveta med Antonijem in Oktavijanom med seboj ni trajala in Oktavianove sile so v [[Bitka pri Akciju|bitki pri Aktiju]] leta 31 pr. N. Št. [[Mark Antonij|Premagale sile Marka Antonija]] in [[Kleopatra VII.|Kleopatre]] [[Vojna Antonija in Oktavijana|, s čimer se je končala zadnja vojna Rimske republike]] . Leta 27 pred našim štetjem so senat in prebivalci Rima naredili
=== Pax Romana ===
Vrstica 53:
Rimsko cesarstvo je bilo eno največjih v zgodovini, s sosednjimi ozemlji po Evropi, Severni Afriki in na Bližnjem vzhodu. <ref name="k3">[[Roman Empire#Kelly|Kelly]], p. 3.</ref> Latinska besedna zveza ''imperium sine fine'' ("imperij brez konca" <ref name="n29">[[Roman Empire#Nicolet|Nicolet]], p. 29</ref> ) je izražala ideologijo, da ne čas ne prostor ne omejujeta imperija. V [[Vergilij|Vergilovi]] epski pesmi naj bi ''[[Eneida]] ,'' neomejeno cesarstvo Rimljanom podelila njihovo vrhovno božanstvo [[Jupiter (mitologija)|Jupiter]] . <ref>Vergil, ''Aeneid'' 1.278</ref> <ref>Mattingly, David J. (2011) ''Imperialism, Power, and Identity: Experiencing the Roman Empire''. Princeton University Press. p. 15</ref> <ref>Moretti, G. (1993) "The Other World and the 'Antipodes': The Myth of Unknown Countries between Antiquity and the Renaissance," in ''The Classical Tradition and the Americas: European Images of the Americas''. Walter de Gruyter. p. 257</ref> <ref name="Southern">{{Navedi knjigo|last=Southern, Pat|ref=Southern|title=The Roman Empire from Severus to Constantine|url=https://books.google.com/books?id=DWiyzw91atgC|year=2001|publisher=Routledge|isbn=978-0-415-23943-1|pages=14–16}}</ref> Ta trditev o univerzalnem gospodovanju se je obnovila in ohranila, ko je cesarstvo v 4. stoletju prišlo pod krščansko oblast. <ref group="n">[[Prudentius]] (348–413) in particular Christianizes the theme in his poetry, as noted by Marc Mastrangelo, ''The Roman Self in Late Antiquity: Prudentius and the Poetics of the Soul'' (Johns Hopkins University Press, 2008), pp. 73, 203. [[St. Augustine]], however, distinguished between the secular and eternal "Rome" in ''[[De Civitate Dei|The City of God]].'' See also [[J. Rufus Fears]], "The Cult of Jupiter and Roman Imperial Ideology," ''Aufstieg und Niedergang der römischen Welt'' II.17.1 (1981), p. 136, on how Classical Roman ideology influenced Christian Imperial doctrine; Bang, Peter Fibiger (2011) "The King of Kings: Universal Hegemony, Imperial Power, and a New Comparative History of Rome," in ''The Roman Empire in Context: Historical and Comparative Perspectives''. John Wiley & Sons; and the Greek concept of globalism ''([[Ecumene|oikouménē]]).''</ref> Poleg priključitve velikih regij v prizadevanjih za gradnjo imperija so bili Rimljani tudi zelo aktivni oblikovalci svojega okolja, in so neposredno spremenili geografijo. Na primer, posekali so celotne gozdove, da bi zagotovili dovolj lesnih virov za imperij, ki se je širil. Platon je v svoji knjigi ''Critias'' opisal krčenje gozdov: tam, kjer je bilo nekoč "gozda obilo lesa", je zdaj lahko videl le "samo okostje zemlje". <ref>{{Navedi knjigo|title=The Environment in World History|url=https://archive.org/details/environmentworld00mosl_888|last=Mosley|first=Stephen|publisher=Routledge|year=2010|page=[https://archive.org/details/environmentworld00mosl_888/page/n44 35]}}</ref>
V resnici je bila rimska širitev večinoma dosežena pod [[Rimska republika|republiko]], čeprav so bili deli severne Evrope osvojeni v 1. stoletju našega štetja, ko se je okrepil rimski nadzor v Evropi, Afriki in Aziji. V času [[Gaj Avgust Oktavijan|Avgustove]] vladavine je bil v Rimu prvič v javnosti prikazan "globalni zemljevid znanega sveta", ki je sovpadal s sestavo najobsežnejšega dela o politični geografiji, ki je ostalo v antiki, ''Geografija'' pontskega grškega pisatelja [[Strabon]] . <ref>[[Roman Empire#Nicolet|Nicolet]], pp. 7–8.</ref> Ko je Avgust umrl, je bil v spominskem poročilu o njegovih dosežkih ''( [[Res gestae divi Augusti|Res Gestae]] )'' vidno prikazana geografska katalogizacija ljudstev in [[Rimska provinca|krajev v cesarstvu]] . <ref>[[Roman Empire#Nicolet|Nicolet]], pp. 9, 16.</ref> Geografija, [[Cenzor|popis prebivalstva]] in natančno vodenje pisnih evidenc so bili
[[Slika:The_cities_of_the_Roman_world_in_the_Imperial_period.jpg|sličica| Mesta rimskega sveta v cesarskem obdobju. Vir podatkov: Hanson, JW (2016), Baza podatkov o mestih, (zbirke podatkov OXREP). Različica 1.0. ( [http://oxrep.classics.ox.ac.uk/databases/cities/ povezava] ).]]
[[Slika:Hadrian's_Wall_and_Highshield_Crags_-_geograph.org.uk_-_1410581.jpg|sličica| Del ruševin [[Hadrijanov zid|Hadrijanovega zidu]] v severni Angliji s pogledom na Crag Lough]]
Vrstica 67:
Rimljani, ki so dobili elitno izobrazbo, so grščino preučevali kot [[Literarni jezik|knjižni jezik]] in večina mož vladnih slojev je lahko govorila grško. <ref>[[Roman Empire#Rochette|Rochette]], pp. 550–552.</ref> [[Julijsko-klavdijska rodbina|Julio-klavdijski]] cesarji so spodbujali visoke standarde pravilne latinščine ''(Latinitas)'', jezikovnega gibanja, ki je bilo v sodobnem času opredeljeno kot klasična latinščina, in so favorizirali latinščino za opravljanje uradnih poslov. <ref name="Rochette p. 552">[[Roman Empire#Rochette|Rochette]], p. 552.</ref> [[Klavdij I.|Klavdij je]] poskušal omejiti uporabo grščine in občasno odvzel državljanstvo tistim, ki jim primanjkuje latinščine, vendar se je tudi v senatu pri komunikaciji z grško govorečimi veleposlaniki oprl na lastno dvojezičnost. [[Svetonij|Svetonije ga]] citira, ko se sklicuje na "naša dva jezika". <ref>[[Suetonius]], ''Life of Claudius'' 42.</ref>
V vzhodnem imperiju so zakone in uradne dokumente redno prevajali v grščino iz latinščine. <ref>[[Roman Empire#Rochette|Rochette]], pp. 553–554.</ref> Vsakodnevno medsebojno prodiranje obeh jezikov nakazujejo dvojezični napisi, ki včasih celo preklapljajo med grščino in latinščino. <ref>[[Roman Empire#Rochette|Rochette]], p. 556</ref> <ref>[[Roman Empire#Adams|Adams]], p. 200.</ref> Potem ko bi bili vsi prostorojeni prebivalci imperija [[wiktionary:enfranchise|leta 212 našega štetja splošno zaščiteni]], bi velikemu številu rimskih državljanov
Med drugimi reformami si je cesar [[Dioklecijan]] (vladal 284–305) prizadeval obnoviti avtoriteto latinščine, grški izraz ''hē kratousa dialektos pa'' potrjuje nadaljnji status latinščine kot »jezika moči«. <ref>[[Roman Empire#Rochette|Rochette]], p. 560.</ref> V začetku 6. stoletja si je cesar [[Justinijan I.|Justinijan]] v donkihotskem prizadevanju ponovno vzpostavil status latinščine kot jezika prava, čeprav v njegovem času latinščina na vzhodu ni imela več nobene
=== Lokalni jeziki in jezikovna zapuščina ===
Vrstica 120:
V okviru Avgustovega načrta za obnovo tradicionalne morale in družbenega reda je moralna zakonodaja poskušala urediti vedenje moških in žensk kot sredstvo za spodbujanje " družinskih vrednot ". Prešuštvo, ki je bilo v Republiki zasebna družinska zadeva, je bilo kaznivo dejanje <ref>Severy, Beth (2002) ''Augustus and the Family at the Birth of the Empire''. Routledge. p. 4. {{ISBN|1134391838}}.</ref> in na splošno opredeljeno kot nedovoljeno spolno dejanje ''( stuprum ),'' ki se je zgodilo med moškim državljanom in poročeno žensko ali med poročeno žensko in katerim koli drugim moškim kot njenim možem. Država je spodbujala rodnost: ženska, ki je rodila tri otroke, je dobila simbolične časti in večjo pravno svobodo ( ''ius trium liberorum )'' .
Zaradi svojega pravnega statusa državljanstva in stopnje, do katere
==== Sužnji in zakon ====
Vrstica 135:
V obdobju republikanskega ekspanzionizma, ko je suženjstvo postalo vse bolj razširjeno, so bili glavni ujetniki vojni ujetniki. Raznolikost narodnosti med sužnji je do neke mere odražalo pripadnost vojskam, ki jih je Rim premagal v vojni; na primer [[Rimska Grčija|osvojitev Grčije]] je v Rim pripeljala številne visoko usposobljene in izobražene sužnje. S sužnji so trgovali tudi na trgih, včasih pa so jih prodajali pirati . Zapuščanje dojenčkov in zasužnjevanje med revnimi so bili tudi drugi viri. <ref name="harris">{{Navedi časopis|last=Harris|first=W. V.|year=1999|title=Demography, Geography and the Sources of Roman Slaves|journal=The Journal of Roman Studies|volume=89|pages=62–75|doi=10.2307/300734|jstor=300734}}</ref> ''Nasprotno pa so bili Vernae'' "domači" sužnji, rojeni sužnjem v mestnem gospodinjstvu ali na podeželskem posestvu ali kmetiji. Čeprav niso imeli posebnega pravnega statusa, se je lastnik, ki je slabo ''obvladal ali ni skrbel za svoje verne,'' soočil z družbenim neodobravanjem, saj so veljali za del njegove ''družine'', družinskega gospodinjstva in so v nekaterih primerih dejansko lahko otroci svobodnih moških v družinah. <ref>[[Roman Empire#Rawson1987|Rawson (1987)]], pp. 186–188, 190</ref> <ref>[[Roman Empire#Bradley|Bradley]], pp. 34, 48–50.</ref>
Nadarjeni sužnji, ki so imeli smisel za posel, so lahko zbrali dovolj velik ''znesek,'' ki je
==== Osvobojenci ====
[[Slika:DM_Tiberius_Claudius_Chryseros.jpg|sličica| [[Žara|Cinerarna žara]] za osvobojenega Tiberija Klavdija Kriserja in dve ženski, verjetno njegovo ženo in hčerko]]
Rim se je od [[Polis|grških mestnih držav]] razlikoval po tem, da so osvobojeni sužnji postali državljani. Po osvoboditvi je suženj, ki je pripadal rimskemu državljanu, užival ne samo pasivno svobodo lastništva, temveč tudi aktivno politično svobodo ''(libertas)'', vključno z volilno pravico. Suženj, ki je pridobil ''libertas,'' je bil ''libertus'' ("osvobojena oseba", [[Slovnični spol|ženska]] ''svoboda'' ) v primerjavi s svojim nekdanjim gospodarjem, ki je nato postal njegov pokrovitelj ''( pokrovitelj )'' : obe stranki sta še naprej imeli običajne in pravne obveznosti med seboj. Na splošno so bili osvobojeni sužnji ''libertini'', čeprav so kasnejši pisci izraza ''libertus'' in ''libertinus
''Libertin'' ni imel pravice opravljati javnih funkcij ali najvišjih državnih duhovnikov, lahko pa je imel duhovniško vlogo v cesarjevem kultu . Ni se mogel poročiti z žensko iz družine senatorskega ranga niti sam ne doseči legitimnega senatorskega čina, toda v zgodnjem cesarstvu so osvobojenci imeli ključne položaje v vladni birokraciji, tako da je [[Hadrijan|Hadrian]] njihovo sodelovanje omejeval z zakonom. <ref name="berger">Berger, Adolf (1953, 1991). ''libertus'' in ''Encyclopedic Dictionary of Roman Law''. American Philological Society. p. 564.</ref> Vsi prihodnji otroci osvobojenca bi se rodili svobodni s polnimi pravicami do državljanstva.
Vrstica 146:
=== Popisna lestvica ===
Latinska beseda ''ordo'' (množina ''ordines'' ) se nanaša na družbeno razliko, ki je v angleščino različno prevedeno kot "razred, red,
[[Slika:0_Sarcophage_d'Acilia_-_Pal._Massimo_alle_Terme.JPG|levo|sličica| Odlomek sarkofaga, ki prikazuje [[Gordijan III.|Gordijana III]] in senatorje (3. stoletje)]]
"Senator" sam v starodavnem Rimu ni bil izvoljena funkcija; posameznik je bil sprejet v senat, potem ko je bil izvoljen in vsaj en mandat opravljal funkcijo izvršnega sodnika . Senator je moral izpolniti tudi minimalno lastninsko zahtevo v višini 1 milijona ''[[Sesterc|sestertijev]] ,'' kot je določeno s [[Cenzor|popisom]] . <ref>[[Roman Empire#Boardman|Boardman]], pp. 217–218</ref> <ref>Syme, Ronald (1999) ''Provincial at Rome: and Rome and the Balkans 80 BC – AD 14''. University of Exeter Press. pp. 12–13. {{ISBN|0-85989-632-3}}.</ref> Nero je dal številna denarna darila številnim senatorjem iz starih družin, ki so postali preveč obubožani, da bi se kvalificirali. Niso se vsi moški, ki so se kvalificirali za ''ordo senatorius,'' odločili zasedati v senatu, ker je to zahtevalo pravno prebivališče v Rimu. Cesarji so prosta delovna mesta v 600-članskem telesu pogosto zapolnili po dogovoru. <ref>[[Roman Empire#Boardman|Boardman]], pp. 215, 221–222</ref> <ref>[[Roman Empire#Millar|Millar]], p. 88. The standard complement of 600 was flexible; twenty [[Quaestor|quaestors]], for instance, held office each year and were thus admitted to the Senate regardless of whether there were "open" seats.</ref> Sin senatorja je pripadal senatorju ''Ordo'', vendar se je moral sam uvrstiti v članstvo v senatu. Senatorja bi lahko odstranili zaradi kršenja moralnih standardov: prepovedano mu je bilo na primer poročiti se s svobodnjakinjo ali se boriti v areni. <ref name="Millar, Empire and City, p. 88">[[Roman Empire#Millar|Millar]], p. 88.</ref>
V času Nerona so bili senatorji še vedno predvsem iz Rima in drugih delov [[Rimska Italija|Italije]], nekateri pa s Pirenejskega polotoka in južne Francije; moški iz grško govorečih provinc na vzhodu so se začeli dodajati pod Vespazijanom. <ref>[[Roman Empire#Boardman|Boardman]], pp. 218–219.</ref> Prvi senator iz najbolj vzhodne province [[Kapadokija (rimska provinca)|Kapadokije]] je bil sprejet pod vodstvom Marka Avrelija. <ref>His name was Tiberius Claudius Gordianus; [[Roman Empire#Boardman|Boardman]], p. 219.</ref> V času [[Severska dinastija|dinastije Severan]] (193–235) so Italijani predstavljali manj kot polovico senata. <ref>{{Navedi časopis|last=MacMullen|first=Ramsay|year=1966|title=Provincial Languages in the Roman Empire|journal=The American Journal of Philology|volume=87|issue=1|pages=1–17|doi=10.2307/292973|jstor=292973}}</ref> V 3. stoletju je sedež v Rimu postala nepraktičen, in napisi potrjujejo obstoj senatorjev, ki so bili aktivni v politiki in darežljivosti v svoji domovini ''(patria).'' <ref name="Millar, Empire and City, p. 88">[[Roman Empire#Millar|Millar]], p. 88.</ref>
Senatorji so imeli videz prestiža in so bili tradicionalni vladajoči razred, ki se je povzpel skozi ''cursus honorum'', politično kariero, toda konjeniki imperija so pogosto imeli večje bogastvo in politično moč. Članstvo v konjeniškem redu je temeljilo na premoženju; v zgodnjih časih Rima so se ''konji'' ali vitezi odlikovali po sposobnosti, da služijo kot konjeniški bojevniki ("javni konj"), vendar je bila konjenica v cesarstvu ločena funkcija. <ref group="n">The relation of the equestrian order to the "public horse" and Roman cavalry parades and demonstrations (such as the ''[[Lusus Troiae]]'') is complex, but those who participated in the latter seem, for instance, to have been the ''equites'' who were accorded the high-status (and quite limited) seating at the theatre by the ''[[Lex Roscia theatralis]]''. Senators could not possess the "public horse." See [[Roman Empire#Wiseman|Wiseman]], pp. 78–79.</ref> Popisna ocena 400.000 sestercij in tri generacije rojenih kot svobodni državljan Rima je človeka kvalificirala za konjenika. <ref>[[Roman Empire#Wiseman|Wiseman]], pp. 71–72, 76</ref> Popis prebivalstva leta 28 pred našim štetjem je odkril veliko število mož, ki so se kvalificirali, leta 14 našega štetja pa je bilo samo v [[Cádiz|Cadizu]] in [[Padova|Padovi]] registriranih tisoč konjenikov. <ref group="n">Ancient Gades, in Roman Spain, and Patavium, in the Celtic north of Italy, were atypically wealthy cities, and having 500 equestrians in one city was unusual. [[Strabo]] 3.169, 5.213</ref> <ref>[[Roman Empire#Wiseman|Wiseman]], pp. 75–76, 78.</ref> Konjičani so se po vojaški karieri ''( tres militiae )'' povzpeli v visoko postavljene [[Prefekt|prefekte]] in prokuriste v cesarski upravi. <ref>Fear, Andrew (2007) "War and Society," in ''The Cambridge History of Greek and Roman Warfare: Rome from the Late Republic to the Late Empire''. Cambridge University Press, vol. 2. pp. 214–215. {{ISBN|0-521-78274-0}}.</ref> <ref>{{Navedi knjigo|last=Bennett, Julian|title=Trajan: Optimus Princeps : a Life and Times|url=https://books.google.com/books?id=qk_tofvS8EsC|year=1997|publisher=Routledge|isbn=978-0-415-16524-2|page=5}}</ref>
Vzpon provincialnih moških v senatske in konjeniške redove je dokaz družbene mobilnosti v prvih treh stoletjih cesarstva. Rimska aristokracija je temeljila na konkurenci in v nasprotju s poznejšim [[Plemstvo|evropskim plemstvom]] rimska družina ni mogla ohraniti svojega položaja zgolj z dednim nasledstvom ali lastništvom zemljišč. <ref name=":4">[[Roman Empire#Morris|Morris]], p. 188</ref> <ref>[[Roman Empire#Millar|Millar]], pp. 87–88.</ref> Sprejem v višje ''ordine je'' prinesel razlikovanje in privilegije, a tudi številne odgovornosti. V antiki je bilo mesto od svojih vodilnih prebivalcev odvisno od financiranja javnih del, prireditev in storitev ''(munera)'', ne pa od davčnih prihodkov, ki so v prvi vrsti podpirali vojsko. Za ohranjanje svojega statusa so bili potrebni ogromni osebni izdatki. <ref>[[Roman Empire#Millar|Millar]], p. 96.</ref> Dekurioni so bili tako pomembni za delovanje mest, da je v poznejšem cesarstvu, ko so se mestni sveti izčrpali, osrednja vlada spodbujala tiste, ki so se dvignili v senat, naj odstopijo svoje sedeže in se vrnejo v svoje rojstne kraje. prizadevanje za ohranitev državljanskega življenja. <ref>Liebeschuetz, Wolfgang (2001) "The End of the Ancient City," in ''The City in Late Antiquity''. Taylor & Francis. pp. 26–27.</ref>
V poznejšem cesarstvu so ''dignitas'' ("vreden, spoštovan"), ki je bil prisoten na senatorskem ali konjeniškem položaju, še izboljšali z nazivi, kot je ''vir illustris'', "slavni mož". <ref>[[Roman Empire#Millar|Millar]], p. 90, calls them "status-appellations."</ref> Oznaka ''clarissimus'' (grško ''lamprotatos'' ) je bila uporabljena za označevanje ''dostojanstva'' nekaterih senatorjev in njihove ožje družine, vključno z ženskami. <ref>[[Roman Empire#Millar|Millar]], p. 91.</ref> "Ocene" konjeniškega statusa so se povečale. ''Tisti, ki so delali'' v carski službi, so bili razvrščeni po plačilnem razredu ( ''seksagenarij'', 60.000 sestercij na leto; ''centenarij,'' 100.000; ducenarij, 200.000). Naslov ''eminentissimus'', "najuglednejši" (grško ''exochôtatos'' ) je bil rezerviran za konjenike, ki so bili [[Pretorijanski prefekt|pretorijanski prefekti]] . Višji konjeniški uradniki so bili na splošno ''perfectissimi'', "najbolj ugledni" (grško ''diasêmotatoi'' ), nižji zgolj ''egregii'', "izjemni" (grški ''kratistos'' ). <ref>[[Roman Empire#Millar|Millar]], p. 90.</ref>
==== Neenaka pravičnost ====
[[Slika:Museum_of_Sousse_-_Mosaics_2_detail.jpg|sličica| Obsojeni moški, ki ga je v areni napadel leopard (mozaik iz Tunizije iz 3. stoletja)]]
Ko je republikansko načelo enakosti državljanov po zakonu izzvenelo, so simbolični in socialni privilegiji višjih slojev privedli do neformalne delitve rimske družbe na tiste, ki so si pridobili večje časti ''(honestiores),'' in na tiste, ki so bili ''ponižnejši (humiliores)'' . Na splošno so bili ''honestiores'' člani treh višjih "redov" skupaj z nekaterimi vojaškimi častniki. <ref name="verb">{{Navedi časopis|last=Verboven, Koenraad|year=2007|title=The Associative Order: Status and Ethos among Roman Businessmen in Late Republic and Early Empire|url=https://biblio.ugent.be/publication/395187/file/6799583|journal=Athenaeum|volume=95|pages=870–72}}</ref> <ref name="p153">[[Roman Empire#Peachin|Peachin]], pp. 153–154</ref> Zdi se, da je podelitev univerzalnega državljanstva leta 212 povečala konkurenčno željo višjih slojev po potrditvi njihove premoči nad drugimi državljani, zlasti v pravosodnem sistemu. <ref>Perkins, Judith (2009) ''Early Christian and Judicial Bodies''. Walter de Gruyter. pp. 245–246</ref> <ref>[[Roman Empire#Peachin|Peachin]], p. 475.</ref> Primer kaznovanja v odvisnosti od presoje uradno predsedujočega, upoštavaje relativno "vrednost" ''(Dignitas)'' obtožene stranke: ''honestior'' je lahko plačal le globo, če je obsojen zaradi kaznivega dejanja, za katero bi lahko ''humilior'' bil javno prebičan .
Smrtna kazen, ki je bila v Republiki redka pravna kazen za svobodne moške tudi v primeru hujših zločinov <ref>Gaughan, Judy E. (2010) ''Murder Was Not a Crime: Homicide and Power in the Roman Republic''. University of Texas Press. p. 91. {{ISBN|0-292-72567-1}}.</ref> <ref>Kelly, Gordon P. (2006) ''A History of Exile in the Roman Republic''. Cambridge University Press. p. 8. {{ISBN|0-521-84860-1}}.</ref> bi lahko bila hitra in sorazmerno neboleča za državljana Imperija, ki se šteje za "bolj častnega", medtem ko so bili tisti, ki bi bili ocenjeni kot manjvredni, izpostavljeni vrstam mučenja in dolgotrajnih smrti, ki so bile prej rezervirane za sužnje, na primer [[Križanje (smrtna kazen)|križanje]] in izpostavljanje živalim kot del iger v arenah . <ref name="fatal">{{Navedi časopis|last=Coleman|first=K. M.|year=2012|title=Fatal Charades: Roman Executions Staged as Mythological Enactments|journal=Journal of Roman Studies|volume=80|pages=44–73|doi=10.2307/300280|jstor=300280}}</ref> V zgodnjem cesarstvu so tisti, ki so se spreobrnili v krščanstvo, lahko izgubili položaj ''honestiores'', zlasti če niso hoteli izpolniti verskih vidikov svojih državljanskih odgovornosti; z kaznovanjem pa so nehote ustvarili pogoje za mučeništvo . <ref name="p153">[[Roman Empire#Peachin|Peachin]], pp. 153–154</ref> <ref>Robinson, O.F. (2007) ''Penal Practice and Penal Policy in Ancient Rome''. Routledge. p. 108.</ref>
== Vlada in vojska ==
[[Slika:Augusto_come_giove,_00-50_dc_circa.JPG|sličica| Rekonstruiran Avgustov kip kot [[Jupiter (mitologija)|Jove z]] žezlom in kroglo (prva polovica 1. stoletja našega štetja). <ref>The imperial cult in Roman Britain-Google docs</ref> Cesarski kult starega Rima je cesarje in nekatere člane njihovih družin identificiral [[Božanska pravica kraljev|z božansko sankcionirano]] oblastjo ( ''auctoritas'' ) [[Starorimska civilizacija|rimske države]] . Obred [[Apoteoza|apoteoze]] (imenovan tudi ''consecratio'' ) je pomenil oboževanje pokojnega cesarja in priznal njegovo vlogo očeta ljudi, podobno kot koncept duše ali grive pater familias, ki ga častijo njegovi sinovi. <ref>{{Navedi knjigo|last=Smith|first=William|title=A Dictionary of Greek and Roman Antiquities|date=1875|publisher=John Murray|location=London|pages=105–106|url=https://penelope.uchicago.edu/Thayer/E/Roman/Texts/secondary/SMIGRA*/Apotheosis.html|accessdate=11 February 2020}}</ref>]]
[[Slika:Jerash_BW_12.JPG|sličica| Forum Gerasa ( [[Džeraš|Jerash]] v današnji [[Jordanija|Jordaniji]] ) s stolpci, ki označujejo pokrito sprehajalno pot ''( [[stoa]] )'' za prodajne stojnice, in polkrožni prostor za javni nastop]]
Trije glavni elementi cesarske rimske države so bili centralna vlada, vojska in deželna vlada. <ref>[[Roman Empire#Bohec|Bohec]], p. 8.</ref> Vojska je z vojno vzpostavila nadzor nad ozemljem, toda po tem, ko je bilo mesto ali prebivalstvo priključeno imperiju s pogodbo, se je vojaška misija usmerila k policiji: zaščiti rimskih državljanov (po letu 212 našega štetja vseh prostorojenih prebivalcev cesarstva), kmetijskih polj, ki so jih hranila in verskih krajev. <ref>[[Roman Empire#Bohec|Bohec]], pp. 14–15.</ref> Brez sodobnih instrumentov množičnega komuniciranja ali množičnega uničenja so Rimljani imeli premalo delovne sile ali virov, da bi lahko svojo oblast uvedli samo s silo. Za vzdrževanje reda, zbiranje informacij in pridobivanje prihodkov je bilo potrebno sodelovanje z lokalnimi oblastnimi elitami. Rimljani so pogosto izkoriščali notranjepolitične delitve s podpiranjem ene frakcije nad drugo: po [[Plutarh|Plutarhovem]] mnenju "je neskladje med frakcijami v mestih povzročilo izgubo samouprave". <ref>[[Plutarch]], ''Moralia'' Moralia 813c and 814c</ref> <ref>[[Roman Empire#Potter2009|Potter (2009)]], pp. 181–182</ref>
Skupnosti, ki so pokazale zvestobo Rimu, so ohranile lastno zakonodajo, lahko so pobirale svoje davke lokalno in so bile v izjemnih primerih oproščene rimske obdavčitve. Pravni privilegiji in relativna neodvisnost so bili spodbuda za ohranjanje dobrega ugleda v Rimu. <ref>[[Roman Empire#Potter2009|Potter (2009)]], p. 184.</ref> Rimska vlada je bila tako omejena, vendar je na ta način učinkovito uporabljala vire, ki so ji bili na voljo. <ref>[[Roman Empire#Potter2009|Potter (2009)]], p. 181.</ref>
=== Osrednja vlada ===
Prevlada cesarja je temeljila na utrjevanju nekaterih pristojnosti iz več republikanskih uradov, vključno z nedotakljivostjo ljudskih [[tribun]]<nowiki/>ov in avtoriteto [[Cenzor|cenzorjev]] za manipulacijo s hierarhijo rimske družbe. <ref name="Abbott, 354">[[Roman Empire#Abbott|Abbott]], p. 354</ref> Cesar si je tudi postavil osrednjo versko oblast kot [[Pontifex maximus|Pontifex Maximus]] in centraliziral pravico do napovedi vojne, ratifikacije pogodb in pogajanj s tujimi voditelji. <ref name="Abbott, 345">[[Roman Empire#Abbott|Abbott]], p. 345</ref> Medtem ko so bile te funkcije v času [[Principat|Principata]] jasno opredeljene, so cesarjeve pristojnosti sčasoma postale manj ustavne in bolj monarhične, kar je doseglo vrhunec v [[Dominat|prevladi]] . <ref name="Abbott, 341">[[Roman Empire#Abbott|Abbott]], p. 341</ref>
[[Slika:Antoninus_Pius_Hermitage.jpg|levo|sličica| [[Antonin Pij]] (vladal 138–161), v [[Toga|togi]] ''( [[Ermitaž|Hermitage Museum]] )'']]
Cesar je bil najvišja avtoriteta pri odločanju o politikah in odločitvah, v zgodnjem Principate pa naj bi bil dostopen posameznikom iz vseh družbenih slojev in se osebno ukvarjal z uradnimi posli in prošnjami. Birokracija se je okrog njega oblikovala le postopoma. Julijansko-klavdijski cesarji so se zanašali na neformalno skupino svetovalcev, ki ni vključevalo le senatorjev in konjenikov, temveč zaupanja vredne sužnje in osvobojence. <ref>[[Roman Empire#Boardman|Boardman]], p. 195ff.</ref> Po Neronu so neuradni vpliv slednjega obravnavali sumničavo in cesarjev svet ''(consilium)'' je zaradi večje preglednosti postal uradno imenovan. <ref>[[Roman Empire#Boardman|Boardman]], pp. 205–209.</ref> Čeprav je senat do konca Antonijevske dinastije vodil v političnih razpravah, so konjeniki v konsiliju igrali vse pomembnejšo vlogo ''.'' <ref>[[Roman Empire#Boardman|Boardman]], pp. 202–203, 205, 210.</ref> Ženske cesarjeve družine so pogosto neposredno posegale v njegove odločitve. Plotina je vplivala tako na svojega moža Trajana kot na njegovega naslednika Hadriana. Njen vpliv so oglaševali tako, da so objavljali njena pisma o uradnih zadevah, kot znak, da je cesar razumno opravljal svojo oblast in poslušal svoje ljudi. <ref>[[Roman Empire#Boardman|Boardman]], p. 211.</ref>
Dostop do cesarja so državljani imeli na voljo na dnevnem sprejemu ''(salutatio)'', razvoju tradicionalnega poklona, ki ga je stranka namenila svojemu zavetniku; javnih pogostitvah v palači; in verskih obredih. Preprosti ljudje, ki jim ta dostop ni bil na voljo, so lahko na igrah na velikih prizoriščih kot skupina izrazili splošno odobravanje ali nezadovoljstvo. <ref>[[Roman Empire#Boardman|Boardman]], p. 212.</ref> Do 4. stoletja, ko so mestna središča začela propadati, so krščanski cesarji postali oddaljene vodstvene figure, ki so izdajale splošne odločbe in se niso več odzivali na posamezne prošnje. <ref>[[Roman Empire#Millar|Millar]], p. 76.</ref>
Čeprav senat ni mogel storiti ničesar, razen atentata in odprtega upora, da bi se odločal v nasprotju s cesarjevo voljo, je preživel avgustovsko obnovo in razburkano Leto štirih cesarjev, in ohranil svojo simbolno politično osrednjo vlogo v času Principata. <ref name=":0">[[Roman Empire#Boardman|Boardman]], p. 215.</ref> Senat je legitimiral cesarjevo vladavino, cesar pa je potreboval izkušnje senatorjev kot legatov ''( legati ),'' da bi služil kot generali, diplomati in upravniki. <ref name="auto1">[[Roman Empire#Winterling|Winterling]], p. 16.</ref> Za uspešno kariero je bila potrebna izvedbena sposobnost in ohranjanje cesarske naklonjenosti ali čez čas morda celo več cesarjev (zaradi hitrih menjav). <ref name=":4">[[Roman Empire#Morris|Morris]], p. 188</ref>
Praktični vir cesarjeve moči in oblasti je bila vojska. Legionarje je plačevala cesarska zakladnica, letno pa so tudi prisegali svojo vdanost cesarju ''( sacramentum )'' . <ref>[[Roman Empire#Goldsworthy2003|Goldsworthy 2003]], p. 80.</ref> Smrt cesarja je privedla do ključnega obdobja negotovosti in krize. Večina cesarjev je še v času življenja izbrala naslednika, običajno ožjega družinskega člana ali posvojenega dediča. Novi cesar je moral hitro potrditi svoj status in avtoriteto za stabilizacijo politične krajine. Nihče izmed cesarjev ni mogel računati na preživetje in še manj na vladanje brez naklonjenosti in zvestobe [[Pretorijska straža|Pretorijanske garde]] in legij. Da bi si zagotovili zvestobo, je več cesarjev plačalo ''donativ'', denarno nagrado. Teoretično je bil senat upravičen do izbire novega cesarja, vendar je to običajno storil glede na izbiro vojske ali pretorijancev. <ref name="auto1">[[Roman Empire#Winterling|Winterling]], p. 16.</ref>
== Politična zapuščina ==
Vrstica 158 ⟶ 191:
Teritorialna zapuščina Rimskega imperija nad nadzorom italijanskega polotoka bi vplivala na italijanski nacionalizem in [[Risorgimento|združitev Italije]] (''[[Risorgimento]]'' ) leta 1861. <ref>{{Navedi knjigo|title=Italian Unification, 1820–71|last=Collier, Martin|publisher=Heinemann|year=2003|page=22|isbn=978-0-435-32754-5}}</ref> Nasledstvo rimskega imperializma je zahtevala fašistična ideologija, zlasti [[Italijanski imperij|Italijansko cesarstvo]] in [[Tretji rajh|nacistična Nemčija]] .
V [[Politika in uprava Združenih držav Amerike|ZDA]] so se [[Ustanovni očetje Združenih držav Amerike|ustanovitelji]] izobraževali v klasični tradiciji <ref>Briggs, Ward (2010) "United States," in ''A Companion to the Classical Tradition''. Blackwell. p. 279ff.</ref> in uporabili klasične vzorce za znamenitosti in zgradbe v Washingtonu, da bi se izognili [[Fevdalizem|fevdnim]] in verskim
== Glej tudi ==
| |||