Uporabnik:ModriDirkac/Peskovnik: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
ustvarjeno s prevodom strani »Roman Empire« |
ustvarjeno s prevodom strani »Roman Empire« |
||
Vrstica 38:
| footer = The so-called [[Five Good Emperors]] (from left to right): [[Nerva]], [[Trajan]], [[Hadrian]], [[Antoninus Pius]] and [[Marcus Aurelius]]
}}
200 let, ki so se začela z Avgustovo vladavino, se tradicionalno šteje za ''[[Pax Romana]]'' ("rimski mir"). V tem obdobju je kohezijo imperija spodbujala stopnja socialne stabilnosti in gospodarske blaginje, ki je Rim še nikoli ni doživel. Upori v provincah so bili redki, vendar so se "neusmiljeno in hitro" zatrli, ko so se zgodili. <ref>Boatwright, Mary T. (2000) ''Hadrian and the Cities of the Roman Empire''. Princeton University Press. p. 4.</ref> Avgustov uspeh pri vzpostavljanju načel dinastičnega nasledstva je bil omejen s tem, da je preživel številne nadarjene potencialne dediče. Julijsko-Klavdijska [[Julijsko-klavdijska rodbina|
=== Padec na zahodu in preživetje na vzhodu ===
[[Slika:Invasions_of_the_Roman_Empire_1.png|sličica|300x300_pik| [[Preseljevanje ljudstev|Barbarske invazije so]] sestavljale premiki (predvsem) staro [[Germani|germanskih ljudstev]] na rimsko ozemlje. Čeprav so se severne invazije dogajale skozi življenje cesarstva, se je to obdobje uradno začelo v 4. stoletju in je trajalo več stoletij, med katerimi je bilo zahodno ozemlje pod vlado tujih severnih vladarjev, med katerimi je bil [[Karel Veliki|Karl Veliki]] . V preteklosti je ta dogodek zaznamoval prehod med [[Antika|klasično antiko]] in [[Srednji vek|srednjim vekom]] .]]
Leta 212 našega štetja je bilo v času vladavine [[Karakala|Karakale]] [[rimsko državljanstvo]] podeljeno vsem prostorojenim prebivalcem cesarstva. Toda kljub tej gesti univerzalnosti je bila [[Severska dinastija|dinastija Severan]] burna - cesarjeva vladavina se je rutinsko končala z njegovim umorom ali usmrtitvijo - in po propadu je Rimsko cesarstvo zajela [[kriza tretjega stoletja]], obdobje invazij, [[Civilni nered|civilnih
Dioklecijan je imperij razdelil na štiri regije, vsaki pa je vladal ločen [[Imperator|cesar]], [[Tetrarhija]] . <ref>Potter, David. The Roman Empire at Bay. 296–98.</ref> Prepričan, da je odpravil motnje, ki so pestile Rim, se je skupaj s so-cesarjem odrekel prestolu in
[[Slika:628px-Western_and_Eastern_Roman_Empires_476AD(3).PNG|levo|sličica| Rimsko cesarstvo leta 476]]
[[Zahodno Rimsko cesarstvo|Zahodno rimsko cesarstvo je]] začelo razpadati v začetku 5. stoletja, ko so [[Preseljevanje ljudstev|germanske migracije in invazije]] prevladale nad zmožnostjo imperija, da asimilira migrante in se bori proti napadalcem. Rimljani so se uspešno borili proti vsem zavojevalcem, najbolj znanemu [[Atila|Atili]], <ref>{{Navedi knjigo|last=Bury|first=John Bagnall|url=https://penelope.uchicago.edu/Thayer/E/Roman/Texts/secondary/BURLAT/9*.html#4|title=History of the Later Roman Empire|publisher=Dover Books|year=1923|pages=295–297}}</ref> čeprav je imperij asimiliral toliko germanskih ljudstev z dvomljivo zvestobo Rimu, da se je imperij začel razkosavati. <ref>{{Navedi knjigo|last=Bury|first=John Bagnall|url=https://penelope.uchicago.edu/Thayer/E/Roman/Texts/secondary/BURLAT/9*.html#4|title=History of the Later Roman Empire|publisher=Dover Books|year=1923|pages=312–313}}</ref> Večina kronologij postavlja konec Zahodnega rimskega cesarstva
== Geografija in demografija ==
Rimsko cesarstvo je bilo eno največjih v zgodovini, s sosednjimi ozemlji po Evropi, Severni Afriki in na Bližnjem vzhodu. <ref name="k3">[[Roman Empire#Kelly|Kelly]], p. 3.</ref> Latinska besedna zveza ''imperium sine fine'' ("imperij brez konca" <ref name="n29">[[Roman Empire#Nicolet|Nicolet]], p. 29</ref> ) je izražala ideologijo, da ne čas ne prostor ne omejujeta imperija. V [[Vergilij|Vergilovi]] epski pesmi naj bi ''[[Eneida]] ,'' neomejeno cesarstvo Rimljanom podelila njihovo vrhovno božanstvo [[Jupiter (mitologija)|Jupiter]] . <ref>Vergil, ''Aeneid'' 1.278</ref> <ref>Mattingly, David J. (2011) ''Imperialism, Power, and Identity: Experiencing the Roman Empire''. Princeton University Press. p. 15</ref> <ref>Moretti, G. (1993) "The Other World and the 'Antipodes': The Myth of Unknown Countries between Antiquity and the Renaissance," in ''The Classical Tradition and the Americas: European Images of the Americas''. Walter de Gruyter. p. 257</ref> <ref name="Southern">{{Navedi knjigo|last=Southern, Pat|ref=Southern|title=The Roman Empire from Severus to Constantine|url=https://books.google.com/books?id=DWiyzw91atgC|year=2001|publisher=Routledge|isbn=978-0-415-23943-1|pages=14–16}}</ref> Ta trditev o univerzalnem gospodovanju se je obnovila in ohranila, ko je cesarstvo v 4. stoletju prišlo pod krščansko oblast. <ref group="n">[[Prudentius]] (348–413) in particular Christianizes the theme in his poetry, as noted by Marc Mastrangelo, ''The Roman Self in Late Antiquity: Prudentius and the Poetics of the Soul'' (Johns Hopkins University Press, 2008), pp. 73, 203. [[St. Augustine]], however, distinguished between the secular and eternal "Rome" in ''[[De Civitate Dei|The City of God]].'' See also [[J. Rufus Fears]], "The Cult of Jupiter and Roman Imperial Ideology," ''Aufstieg und Niedergang der römischen Welt'' II.17.1 (1981), p. 136, on how Classical Roman ideology influenced Christian Imperial doctrine; Bang, Peter Fibiger (2011) "The King of Kings: Universal Hegemony, Imperial Power, and a New Comparative History of Rome," in ''The Roman Empire in Context: Historical and Comparative Perspectives''. John Wiley & Sons; and the Greek concept of globalism ''([[Ecumene|oikouménē]]).''</ref> Poleg priključitve velikih regij v prizadevanjih za gradnjo imperija so bili Rimljani tudi zelo
V resnici je bila rimska širitev večinoma dosežena pod [[Rimska republika|republiko]], čeprav so bili deli severne Evrope osvojeni v 1. stoletju našega štetja, ko se je okrepil rimski nadzor v Evropi, Afriki in Aziji. V času [[Gaj Avgust Oktavijan|Avgustove]] vladavine je bil v Rimu prvič v javnosti prikazan "globalni zemljevid znanega sveta", ki je sovpadal s sestavo najobsežnejšega dela o politični geografiji, ki je ostalo v antiki, ''Geografija'' pontskega grškega pisatelja [[Strabon]] . <ref>[[Roman Empire#Nicolet|Nicolet]], pp. 7–8.</ref> Ko je Avgust umrl, je bil v spominskem poročilu o njegovih dosežkih ''( [[Res gestae divi Augusti|Res Gestae]] )'' vidno prikazana geografska katalogizacija ljudstev in [[Rimska provinca|krajev v cesarstvu]] . <ref>[[Roman Empire#Nicolet|Nicolet]], pp. 9, 16.</ref> Geografija, [[Cenzor|popis prebivalstva]] in natančno vodenje pisnih evidenc so bili osrednji skrb [[Rimsko cesarstvo|rimske cesarske uprave]] . <ref>[[Roman Empire#Nicolet|Nicolet]], pp. 10–11.</ref>
Vrstica 133:
Rimsko suženjstvo ni temeljilo na [[Rasa|rasi]] . <ref>[[Roman Empire#Frier|Frier]], p. 15</ref> <ref>Goodwin, Stefan (2009). ''Africa in Europe: Antiquity into the Age of Global Expansion''. Lexington Books. Vol. 1, p. 41, {{ISBN|0739117262}}, noting that "Roman slavery was a nonracist and fluid system".</ref> Sužnje so črpali iz vse Evrope in Sredozemlja, vključno z Galijo, Hispanijo, Nemčijo, Britanijo, Balkanom in Grčijo. . . Na splošno so bili sužnji v Italiji avtohtoni Italijani manjšina tujcev (vključno s sužnji in osvobojenci), rojenih zunaj Italije, pa je na vrhuncu ocenila na 5% celotne prestolnice, kjer je bilo njihovo število največje. Tisti izven Evrope so bili večinoma grškega porekla, medtem ko se judovski nikoli niso popolnoma asimilirali v rimsko družbo in so ostali prepoznavna manjšina. Ti sužnji (zlasti tujci) so imeli višjo stopnjo umrljivosti in nižjo rodnost kot domačini, včasih pa so jih celo množično izganjali. <ref>{{Navedi knjigo|last=Noy|first=David|title=Foreigners at Rome: Citizens and Strangers|date=2000|publisher=Duckworth with the Classical Press of Wales|isbn=9780715629529}}</ref> Povprečna zabeležena starost ob smrti sužnjev mesta Rim je bila izredno nizka: sedemnajst let in pol (17,2 za moške; 17,9 za ženske). <ref>{{Navedi časopis|last=Harper|first=James|date=1972|title=Slaves and Freedmen in Imperial Rome|journal=American Journal of Philology|volume=93|issue=2|pages=341–342|doi=10.2307/293259|jstor=293259}}</ref>
V obdobju republikanskega ekspanzionizma, ko je suženjstvo postalo vse bolj razširjeno, so bili glavni ujetniki vojni ujetniki. Raznolikost narodnosti med sužnji je do neke mere odražalo pripadnost vojskam, ki jih je Rim premagal v vojni; na primer [[Rimska Grčija|osvojitev Grčije]] je v Rim pripeljala številne visoko usposobljene in izobražene sužnje. S sužnji so trgovali tudi na trgih, včasih pa so jih prodajali pirati . Zapuščanje dojenčkov in zasužnjevanje med revnimi so bili tudi drugi viri. <ref name="harris">{{Navedi časopis|last=Harris|first=W. V.|year=1999|title=Demography, Geography and the Sources of Roman Slaves|journal=The Journal of Roman Studies|volume=89|pages=62–75|doi=10.2307/300734|jstor=300734}}
Nadarjeni sužnji, ki so imeli smisel za posel, so lahko zbrali dovolj velik ''znesek,'' ki je omoogočil njihovo svobodo, ali pa so ga uporabili za opravljanje dejavnosti. Osvoboditev je postala dovolj pogosta, da je leta 2 pred našim štetjem zakon ''( Lex Fufia Caninia )'' omejeval število sužnjev, ki jih je lastnik lahko osvobodil po svoji volji . <ref>[[Roman Empire#Bradley|Bradley]], p. 10.</ref>
| |||