Uporabnik:ModriDirkac/Peskovnik: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
ustvarjeno s prevodom strani »Roman Empire« |
ustvarjeno s prevodom strani »Roman Empire« |
||
Vrstica 12:
| {{native phrase|grc|Βασιλεία Ῥωμαίων|italics=off}}<br />{{smaller|{{nobold|{{transl|grc|Basileía Rhōmaíōn}}}}}}
}}|HDI_year=}}
'''*Rimsko cesarstvo''' ( {{Jezik-la|Imperium Romanum}} [ɪmˈpɛri.ũː roːˈmaːnũː] ; Koinē Greek ) je bilo obdobje po [[Rimska republika|Republiki]] v [[Starorimska civilizacija|starem Rimu]] . Kot država je vključevala velika ozemlja okoli [[Sredozemsko morje|Sredozemskega morja]] v [[Evropa|Evropi]], [[Severna Afrika|severni Afriki]] in zahodni Aziji, ki so jim vladali cesarji . Od pristopa Cezarja Avgusta k [[Kriza tretjega stoletja|vojaški anarhiji 3. stoletja]] je bila [[Principat|glavnina]] z [[Rimska Italija|Italijo]] kot velemestom [[Rimska provinca|provinc]] in mestom [[Rim]] kot glavnim mestom (27. pr. N. Št.{{snd}}286 AD). Po vojaški krizi je cesarstvu vladalo [[Dominat|več cesarjev,]] ki so si delili oblast nad [[Zahodno Rimsko cesarstvo|zahodnim rimskim cesarstvom]] in nad [[Bizantinsko cesarstvo|vzhodnim rimskim cesarstvom]] (znanim tudi kot bizantinsko cesarstvo). Rim je ostal nominalno glavno mesto obeh delov do leta 476, ko so carske znake poslali v Carigrad, potem ko so Odoakerjevi Goti barbari [[Odoaker|zavzeli]] Ravenno in pozneje [[Romul Avgust|odstavili Romula
Država predhodnica Rimskega imperija, Rimska republika (ki je v 6. stoletju pred našim štetjem [[Rimsko kraljestvo|nadomestila rimsko monarhijo]] ), se je v vrsti državljanskih vojn in političnih spopadov močno destabilizirala. Sredi 1. stoletja pred našim štetjem je bil [[Gaj Julij Cezar|Julij Cezar]] imenovan za večnega diktatorja in nato umorjen leta 44 pr. Državljanske vojne in [[Proskripcija|nesoglasja so se]] nadaljevali, vrhunec pa [[Vojna Antonija in Oktavijana|je bil zmaga]] [[Gaj Avgust Oktavijan|Oktavijana]], Cezarjevega posvojenega sina, nad [[Mark Antonij|Markom Antonijem]] in [[Kleopatra VII.|Kleopatro]] v [[Bitka pri Akciju|bitki pri Actiumu]] leta 31 pr. Naslednje leto je Oktavijan [[Egipt (rimska provinca)|osvojil]] [[Ptolemajsko kraljestvo|Ptolemajski Egipt]], s čimer se je končalo [[Helenistično obdobje|helenistično obdobje,]] ki se je začelo z osvajanjem [[Aleksander Veliki|Aleksandra Velikega]] [[Makedonija (kraljestvo)|Makedonskega]] v 4. stoletju pr. Moč Oktavijana je nato postala nedotakljiva in leta 27 pred našim štetjem mu je [[rimski senat]] formalno podelil veliko moč in nov naslov <nowiki><i id="mwZw">Avgust</i></nowiki>, s čimer je postal prvi rimski cesar.
Vrstica 135:
V obdobju republikanskega ekspanzionizma, ko je suženjstvo postalo vse bolj razširjeno, so bili glavni ujetniki vojni ujetniki. Raznolikost narodnosti med sužnji je do neke mere odražalo pripadnost vojskam, ki jih je Rim premagal v vojni; na primer [[Rimska Grčija|osvojitev Grčije]] je v Rim pripeljala številne visoko usposobljene in izobražene sužnje. S sužnji so trgovali tudi na trgih, včasih pa so jih prodajali pirati . Zapuščanje dojenčkov in zasužnjevanje med revnimi so bili tudi drugi viri. <ref name="harris">{{Navedi časopis|last=Harris|first=W. V.|year=1999|title=Demography, Geography and the Sources of Roman Slaves|journal=The Journal of Roman Studies|volume=89|pages=62–75|doi=10.2307/300734|jstor=300734}}<cite class="citation journal cs1" data-ve-ignore="true" id="CITEREFHarris1999">Harris, W. V. (1999). "Demography, Geography and the Sources of Roman Slaves". ''The Journal of Roman Studies''. '''89''': 62–75. [[Identifikator digitalnega objekta|doi]]:[[doi:10.2307/300734|10.2307/300734]]. [[JSTOR]] [//www.jstor.org/stable/300734 300734].</cite></ref> ''Nasprotno pa so bili Vernae'' "domači" sužnji, rojeni sužnjem v mestnem gospodinjstvu ali na podeželskem posestvu ali kmetiji. Čeprav niso imeli posebnega pravnega statusa, se je lastnik, ki je slabo ''obvladal ali ni skrbel za svoje verne,'' soočil z družbenim neodobravanjem, saj so veljali za del njegove ''družine'', družinskega gospodinjstva in so v nekaterih primerih dejansko lahko otroci svobodnih moških v družinah. <ref>[[Roman Empire#Rawson1987|Rawson (1987)]], pp. 186–188, 190</ref> <ref>[[Roman Empire#Bradley|Bradley]], pp. 34, 48–50.</ref>
Nadarjeni sužnji, ki so imeli smisel za posel, so lahko
==== Osvobojenci ====
[[Slika:DM_Tiberius_Claudius_Chryseros.jpg|sličica| [[Žara|Cinerarna žara]] za osvobojenega Tiberija Klavdija Kriserja in dve ženski, verjetno njegovo ženo in hčerko]]
Rim se je od [[Polis|grških mestnih držav]] razlikoval po tem, da so osvobojeni sužnji postali državljani. Po
''Libertin'' ni imel pravice opravljati javnih funkcij ali najvišjih državnih duhovnikov, lahko pa je imel duhovniško vlogo v cesarjevem kultu . Ni se mogel poročiti z žensko iz družine senatorskega ranga niti sam ne doseči legitimnega senatorskega čina, toda v zgodnjem cesarstvu so osvobojenci imeli ključne položaje v vladni birokraciji, tako da je [[Hadrijan|Hadrian]] njihovo sodelovanje omejeval z zakonom. <ref name="berger">Berger, Adolf (1953, 1991). ''libertus'' in ''Encyclopedic Dictionary of Roman Law''. American Philological Society. p. 564.</ref> Vsi prihodnji otroci osvobojenca bi se rodili svobodni s polnimi pravicami do državljanstva.
Vzpon uspešnih osvobojencev - bodisi s političnim vplivom na cesarsko službo bodisi z bogastvom - je značilnost zgodnjecarske družbe. O razcvetu visoko dosežene skupine osvobojencev pričajo [[c:Category:Liberti and libertae in Ancient Roman inscriptions|napisi po vsem cesarstvu]] in njihovo lastništvo nad nekaterimi najbolj razkošnimi hišami v [[Pompeji|Pompejih]], kot je hiša Vettii .
=== Popisna lestvica ===
Latinska beseda ''ordo'' (množina ''ordines'' ) se nanaša na družbeno razliko, ki je v angleščino različno prevedeno kot "razred, red, čin", pri čemer nobena ni natančna. Eden od namenov [[Cenzor|rimskega popisa]] je bil določiti ''ordo'', kateremu je posameznik pripadal. Dve najvišji ''ordiniji'' v Rimu sta bili senatorska in konjeniška. Zunaj Rima so bili dekurioni, znani tudi kot ''curiales'' (grško ''bouleutai'' ), vodilni ''ordo'' posameznega mesta.
[[Slika:0_Sarcophage_d'Acilia_-_Pal._Massimo_alle_Terme.JPG|levo|sličica| Odlomek sarkofaga, ki prikazuje [[Gordijan III.|Gordijana III]] in senatorje (3. stoletje)]]
== Politična zapuščina ==
Po padcu [[Zahodno Rimsko cesarstvo|Zahodnega rimskega imperija]] si je več držav prilaščalo status naslednice Rimskega imperija . [[Sveto rimsko cesarstvo]], poskus oživitve cesarstva na Zahodu, je bilo ustanovljeno leta 800, ko je [[Papež Leon III.|papež Leon III]] na božični dan kronal [[Franki|frankovskega]] kralja [[Karel Veliki|Karla Velikega]] za rimskega cesarja, čeprav cesarstvo in cesarska pisarna še nekaj desetletij nista bila formalizirana. Po padcu [[Konstantinopel|Carigrada]] se je [[Moskovska velika kneževina|rusko carstvo]] kot dedič [[Vzhodna pravoslavna cerkev|pravoslavne krščanske]] tradicije Bizantinskega cesarstva štelo za tretji Rim (Konstantinopel je bil drugi). Ti koncepti so znani kot Translatio imperii . <ref>{{Navedi knjigo|title=Empire of Ancient Rome|first=Michael|last=Burgan|publisher=Infobase Publishing|year=2009|pages=113–114|isbn=978-1-4381-2659-3}}</ref>
Ko so [[Osmansko cesarstvo|Osmani]], ki so svojo državo temeljili na bizantinskem vzoru, leta 1453 zavzeli Konstantinopel, je [[Mehmed II. Osvajalec|Mehmed II tam]] ustanovil svojo prestolnico in trdil, da sedi na prestolu Rimskega cesarstva. <ref>{{Navedi knjigo|title=Western Civilization: Beyond Boundaries, 1300–1815|last=Noble, Thomas F. X.|last2=Strauss, Barry|last3=Osheim, Duane J.|last4=Neuschel, Kristen B.|publisher=Cengage Learning|year=2010|page=352|isbn=978-1-4240-6959-0}}</ref> Šel je celo tako daleč, da je sprožil invazijo na Italijo z namenom ponovne združitve cesarstva in v svojo prestolnico povabil evropske umetnike, vključno z [[Gentile Bellini|Gentilejem Bellinijem]] . <ref>{{Navedi knjigo|title=The Ottoman Empire and Early Modern Europe|url=https://archive.org/details/ottomanempireear0000goff|last=Goffman, Daniel|publisher=Cambridge University Press|year=2002|page=[https://archive.org/details/ottomanempireear0000goff/page/107 107]}}</ref>
Na srednjeveškem Zahodu je "Rim" pomenil cerkev in rimskega papeža. Grška oblika Romaioi je ostala vezana na grško govoreče krščansko prebivalstvo [[Bizantinsko cesarstvo|vzhodnega rimskega cesarstva]] [[Grki|in jo Grki]] še vedno uporabljajo poleg skupnih označb. <ref>Encyclopædia Britannica, History of Europe, The Romans, 2008, O.Ed.</ref>
Teritorialna zapuščina Rimskega imperija nad nadzorom italijanskega polotoka bi vplivala na italijanski nacionalizem in [[Risorgimento|združitev Italije]] (''[[Risorgimento]]'' ) leta 1861. <ref>{{Navedi knjigo|title=Italian Unification, 1820–71|last=Collier, Martin|publisher=Heinemann|year=2003|page=22|isbn=978-0-435-32754-5}}</ref> Nasledstvo rimskega imperializma je zahtevala fašistična ideologija, zlasti [[Italijanski imperij|Italijansko cesarstvo]] in [[Tretji rajh|nacistična Nemčija]] .
V [[Politika in uprava Združenih držav Amerike|ZDA]] so se [[Ustanovni očetje Združenih držav Amerike|ustanovitelji]] izobraževali v klasični tradiciji <ref>Briggs, Ward (2010) "United States," in ''A Companion to the Classical Tradition''. Blackwell. p. 279ff.</ref> in uporabili klasične vzorce za znamenitosti in zgradbe v Washingtonu, da bi se izognili [[Fevdalizem|fevdnim]] in verskim konotacijam evropske arhitekture, kot so gradovi in katedrale. <ref name="Meinig">Meinig, D.W. (1986) ''The Shaping of America: A Geographical Perspective on 500 Years of History. Atlantic America, 1492–1800''. Yale University Press. Vol. 1. pp. 432–435. {{ISBN|0-300-03882-8}}.</ref> <ref name="vale">Vale, Lawrence J. (1992) ''Architecture, Power, and National Identity''. Yale University Press. pp. 11, 66–67</ref> <ref>Mallgrave, Harry Francis (2005) ''Modern Architectural Theory: A Historical Survey, 1673–1968''. Cambridge University Press. pp. 144–145</ref> <ref name="korn">Kornwall, James D. (2011) ''Architecture and Town Planning in Colonial North America''. Johns Hopkins University Press, vol. 3. pp. 1246, 1405–1408. {{ISBN|0-8018-5986-7}}.</ref> <ref>[[Roman Empire#Wood|Wood]], pp. 73–74</ref> <ref>Onuf, Peter S. and Cole, Nicholas P. introduction to ''Thomas Jefferson, the Classical World, and Early America''. University of Virginia Press. p. 5</ref> <ref>{{Navedi knjigo|last=Dietler, Michael|title=Archaeologies of Colonialism: Consumption, Entanglement, and Violence in Ancient Mediterranean France|url=https://books.google.com/books?id=ILbXV8SV9e8C|year=2010|publisher=University of California Press|isbn=978-0-520-26551-6}}</ref> Pri oblikovanju svoje teorije mešane ustave so ustanovitelji iskali [[Atenska demokracija|vzor za atensko demokracijo]] in [[Rimska republika|rimski republikanizem]], vendar so imeli rimskega cesarja za primer tiranije. <ref>Briggs, W. (2010) "United States," in ''A Companion to the Classical Tradition''. Blackwell. pp. 282–286</ref> <ref>[[Roman Empire#Wood|Wood]], pp. 60, 66, 73–74, 239.</ref>
== Glej tudi ==
| |||