Uporabnik:ModriDirkac/Peskovnik: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
ustvarjeno s prevodom strani »Roman Empire« |
ustvarjeno s prevodom strani »Roman Empire« |
||
Vrstica 56:
[[Slika:The_cities_of_the_Roman_world_in_the_Imperial_period.jpg|sličica| Mesta rimskega sveta v cesarskem obdobju. Vir podatkov: Hanson, JW (2016), Baza podatkov o mestih, (zbirke podatkov OXREP). Različica 1.0. ( [http://oxrep.classics.ox.ac.uk/databases/cities/ povezava] ).]]
[[Slika:Hadrian's_Wall_and_Highshield_Crags_-_geograph.org.uk_-_1410581.jpg|sličica| Del ruševin [[Hadrijanov zid|Hadrijanovega zidu]] v severni Angliji s pogledom na Crag Lough]]
Carstvo je doseglo največje prostranstvo pod [[Trajan|Trajanom]] (vladal je 98–117) <ref name="Southern">{{Navedi knjigo|last=Southern, Pat|ref=Southern|title=The Roman Empire from Severus to Constantine|url=https://books.google.com/books?id=DWiyzw91atgC|year=2001|publisher=Routledge|isbn=978-0-415-23943-1|pages=14–16}}
Kot je opisal zgodovinar Christopher Kelly:
{{Quote|Then the empire stretched from [[Hadrian's Wall]] in drizzle-soaked [[northern England]] to the sun-baked banks of the [[Euphrates]] in Syria; from the great [[Rhine]]–[[Danube]] river system, which snaked across the fertile, flat lands of Europe from the [[Low Countries]] to the [[Black Sea]], to the rich plains of the North African coast and the luxuriant gash of the [[Nile Valley]] in Egypt. The empire completely circled the [[Mediterranean]] ... referred to by its conquerors as ''[[mare nostrum]]''—'our sea'.<ref name=k1/>}}
Trajanov naslednik [[Hadrijan|Hadrian je]] sprejel politiko ohranjanja in ne širjenja imperija. Označene so bile meje ''(globe)'' '', meje ( [[Limes|limite]] ) pa'' patruljirane. <ref name="Southern">{{Navedi knjigo|last=Southern, Pat|ref=Southern|title=The Roman Empire from Severus to Constantine|url=https://books.google.com/books?id=DWiyzw91atgC|year=2001|publisher=Routledge|isbn=978-0-415-23943-1|pages=14–16}}
== Jeziki ==
Vrstica 77:
Arhiv Babatha je sugestiven primer večjezičnosti v cesarstvu. Ti [[Papirus|papirusi]], imenovani po židovkah v [[Arabija (rimska provinca)|provinci Arabija,]] datirani od 93 do 132 našega štetja, večinoma uporabljajo aramejščino, lokalni jezik, napisan z grškimi črkami s [[Semitski jeziki|semitskimi]] in latinskimi vplivi; prošnja rimskemu guvernerju pa je bila napisana v grščini. <ref>[[Roman Empire#Rochette|Rochette]], pp. 553–555.</ref>
Prevladovanje latinščine med pismeno elito lahko prikrije kontinuiteto govorjenih jezikov, saj so bile vse kulture v rimskem imperiju pretežno ustne. <ref name="miles">Miles, Richard (2000) "Communicating Culture, Identity, and Power," in ''Experiencing Power: Culture, Identity and Power in the Roman Empire''. Routledge. pp. 58–60. {{ISBN|0-415-21285-5}}
Po decentralizaciji politične moči v pozni antiki se je latinščina lokalno razvila v veje, ki so postale [[romanski jeziki]], kot so španščina, portugalščina, francoščina, [[italijanščina]], katalonščina in romunščina, ter veliko število manjših jezikov in narečij. Danes je več kot 900 milijonov ljudi domačih govorcev po vsem svetu. <ref>{{Navedi splet|last=Sala|first=Marius|last2=Posner|first2=Rebecca|title=Romance languages|url=https://www.britannica.com/topic/Romance-languages|website=Britannica|publisher=Britannica|accessdate=11 February 2020|quote="By the beginning of the 21st century, some 920 million people claimed a Romance language as their mother tongue"}}</ref>
Vrstica 94:
| footer = "Gate of Domitian and [[Trajan]]" at the northern entrance of the [[Dendera Temple complex|Temple of Hathor]], and Roman Emperor [[Domitian]] as [[Pharaoh of Egypt]] on the same gate, together with [[Egyptian hieroglyphs]]. [[Dendera]], [[Egypt]].<ref>{{cite book |last1=Bard |first1=Kathryn A. |title=Encyclopedia of the Archaeology of Ancient Egypt |date=2005 |publisher=Routledge |isbn=978-1-134-66525-9 |pages=252–254 |url=https://books.google.com/books?id=AWSGAgAAQBAJ&pg=PA252 |language=en}}</ref><ref>{{cite book |last1=Bard |first1=Kathryn A. |title=An Introduction to the Archaeology of Ancient Egypt |date=2015 |publisher=John Wiley & Sons |isbn=978-0-470-67336-2 |page=325 |url=https://books.google.com/books?id=ovU1BgAAQBAJ&pg=PA325 |language=en}}</ref>
}}
Čeprav je grščina ostala jezik Bizantinskega cesarstva, je bila jezikovna razširjenost na vzhodu bolj zapletena. Grško govoreča večina je živela na grškem polotoku in otokih, zahodni [[Anatolija|Anatoliji]], večjih mestih in nekaterih obalnih območjih. <ref name="tread">Treadgold, Warren (1997) ''A History of the Byzantine State and Society''. Stanford University Press. pp. 5–7. {{ISBN|0-8047-2630-2}}
Številna sklicevanja na Gališ v pozni antiki lahko kažejo, da se je o njem še naprej govorilo. V drugem stoletju našega štetja je bila njegova uporaba izrecno priznana na nekatere pravne načine, <ref>''Digest'' 31.1.11; Lambert, ''La langue gauloise,'' p. 10.</ref> prerokovanje in farmakologijo. <ref>Adams, ''Bilingualism and the Latin Language,'' p. 192.</ref> [[Sulpicij Sever|Sulpicius Severus]], ki je v 5. stoletju našega štetja pisal v [[Akvitanska Galija|Galliji Akvitaniji]] [[Materni jezik|, je kot prvi jezik]] zapisal dvojezičnost z gališčino. <ref name="Lambert10">Lambert, ''La langue gauloise,'' p. 10.</ref> O preživetju galatijskega narečja v Anatoliji, podobnega tistemu, ki so ga govorili Treveri blizu Trierja, je [[Sveti Hieronim|izpričal Jerome]] (331–420), ki je imel znanje iz prve roke. <ref>Jerome, commentary on the ''[[Letter to the Galatians]]''; Lambert, ''La langue gauloise,'' p. 10.</ref> Večina [[Zgodovinsko jezikoslovje|zgodovinskih jezikoslovnih]] znanstvenih predpostavk pravi, da se je o galici še vedno govorilo šele sredi do konca 6. stoletja v Franciji. <ref name="Helix">{{Navedi knjigo|last=Laurence Hélix|title=Histoire de la langue française|isbn=978-2-7298-6470-5|publisher=Ellipses Edition Marketing S.A.|page=7|quote=Le déclin du Gaulois et sa disparition ne s'expliquent pas seulement par des pratiques culturelles spécifiques: Lorsque les Romains conduits par César envahirent la Gaule, au 1er siecle avant J.-C., celle-ci romanisa de manière progressive et profonde. Pendant près de 500 ans, la fameuse période gallo-romaine, le gaulois et le latin parlé coexistèrent; au VIe siècle encore; le temoignage de Grégoire de Tours atteste la survivance de la langue gauloise.|year=2011}}</ref> Kljub precejšnji romanizaciji lokalne materialne kulture velja, da je galski jezik preživel in da je v stoletjih rimske vladavine Galije obstajal z govorjeno latinščino. Na Galacijana se je zadnjič skliceval Ciril iz Skitopolja in trdil, da je zli duh obdržal meniha in mu omogočil, da je lahko govoril samo v Galatiju <ref>εἰ δὲ πάνυ ἐβιάζετο, Γαλατιστὶ ἐφθέγγετο. 'If he was forced to, he spoke in Galatian' (Vita S. Euthymii 55; after Eugenio Luján, 'The Galatian Place Names in Ptolemy', in: Javier de Hoz, Eugenio R. Luján, Patrick Sims-Williams (eds.), New Approaches to Celtic Place-Names in Ptolemy's Geography, Madrid: Ediciones Clásicas 2005, 264).</ref> medtem ko je zadnji Gališ v Franciji skliceval Gregorij Tourski med letom 560. in 575, pri čemer je opozoril, da je bilo svetišče v Auvergni, ki se "v galskem jeziku imenuje Vasso Galatae", uničeno in požgano do tal. <ref>''Hist. Franc.'', book I, 32 ''Veniens vero Arvernos, delubrum illud, quod Gallica lingua Vasso Galatæ vocant, incendit, diruit, atque subvertit.'' And coming to Clermont [to the [[Arverni]]] he set on fire, overthrew and destroyed that shrine which they call Vasso Galatæ in the Gallic tongue,</ref> Po dolgem obdobju dvojezičnosti je Gališ na več načinov oblikoval nastajajoče galoromanske jezike, vključno s francoščino; v primeru francoščine to vključuje izposojene besede in [[Kalk|kalkulacije]] (vključno z ''oui'', besedo za "da"), spremembe zvoka, <ref>Henri Guiter, "Sur le substrat gaulois dans la Romania", in ''Munus amicitae. Studia linguistica in honorem Witoldi Manczak septuagenarii'', eds., Anna Bochnakowa & Stanislan Widlak, Krakow, 1995.</ref> <ref>Eugeen Roegiest, ''Vers les sources des langues romanes: Un itinéraire linguistique à travers la Romania'' (Leuven, Belgium: Acco, 2006), 83.</ref> in vplivi na konjugacijo in vrstni red besed. <ref name="Savignac">{{Navedi knjigo|last=Savignac, Jean-Paul|year=2004|page=26|title=Dictionnaire Français-Gaulois|location=Paris|publisher=La Différence}}</ref> <ref name="Matas">{{Navedi časopis|last=Matasovic, Ranko|year=2007|title=Insular Celtic as a Language Area|journal=Papers from the Workship within the Framework of the XIII International Congress of Celtic Studies|page=106}}</ref> <ref name="Adams">{{Navedi knjigo|last=Adams, J. N.|date=2007|title=The Regional Diversification of Latin 200 BC – AD 600|url=https://archive.org/details/regionaldiversif600adam|chapter=Chapter V – Regionalisms in provincial texts: Gaul|pages=[https://archive.org/details/regionaldiversif600adam/page/n300 279]–289|location=Cambridge|doi=10.1017/CBO9780511482977|isbn=978-0-511-48297-7}}</ref>
Vrstica 106:
Zameglitev ali razpršenost bolj togih hierarhij republike je privedla do povečane družbene mobilnosti pod imperijem, <ref>Saller, Richard P. (1982, 2002) ''Personal Patronage under the Early Empire''. Cambridge University Press. pp. 123, 176, 183</ref> <ref>Duncan, Anne (2006) ''Performance and Identity in the Classical World''. Cambridge University Press. p. 164.</ref> tako navzgor kot navzdol, v obsegu, ki je presegel tisto v drugih dobro dokumentiranih starodavnih družbah. <ref>Reinhold, Meyer (2002) ''Studies in Classical History and Society''. Oxford University Press. p. 25ff. and 42.</ref> Ženske, osvobojenci in sužnji so imeli možnosti, da pridobijo in vplivajo na načine, ki so jim bili prej manj dostopni. <ref>[[Roman Empire#Boardman|Boardman]], p. 18.</ref> Družbeno življenje v cesarstvu, zlasti za tiste, katerih osebni viri so bili omejeni, je nadalje spodbujalo širjenje prostovoljnih združenj in bratovščin ( ''kolegij'' in ''sodalitati'' ), ustanovljenih za različne namene: poklicni in trgovski cehi, veteranske skupine, verske sodalitete, pitje in jedilnice, <ref>[[Roman Empire#Peachin|Peachin]], pp. 17, 20.</ref> zasedbe uprizoritvenih umetnosti <ref>[[Roman Empire#Millar|Millar]], pp. 81–82</ref> in pokopališča . <ref>Carroll, Maureen (2006) ''Spirits of the Dead: Roman Funerary Commemoration in Western Europe''. Oxford University Press. pp. 45–46.</ref>
=== Pravni status ===
[[Slika:Egyptian_-_Mummy_Portrait_of_a_Man_-_Walters_323.jpg|levo|sličica| Državljan [[Egipt (rimska provinca)|rimskega Egipta]] ( [[Fajumski portreti|portret mumije Fayum]] )]]
Po mnenju pravnika Gaja je bilo bistveno razlikovanje v rimskem " zakonu oseb ", da so bila vsa človeka bodisi svobodna ''(liberi)'' bodisi sužnji ''(servi)'' . <ref>[[Roman Empire#Frier|Frier]], p. 14</ref> <ref>[[Gaius (jurist)|Gaius]], ''Institutiones'' 1.9 = ''Digest'' 1.5.3.</ref> Pravni status svobodnih oseb bi lahko nadalje opredelil njihovo državljanstvo. Večina državljanov je imela omejene pravice (na primer ''ius Latinum ,'' "latinska pravica"), vendar so bili upravičeni do pravnega varstva in privilegijev, ki jih niso uživali tisti, ki nimajo državljanstva. Svobodni ljudje, ki se ne štejejo za državljane, živijo pa v rimskem svetu, imajo status ''peregrinov'', ki niso Rimljani. <ref>[[Roman Empire#Frier|Frier]], pp. 31–32.</ref> Leta 212 našega štetja je cesar [[Karakala|Caracalla]] ''[[Constitutio Antoniniana|z ediktom, imenovanim Constitutio Antoniniana]]'', razširil državljanstvo vsem prostorojenim prebivalcem cesarstva. Ta pravni egalitarizem bi zahteval daljnosežno revizijo obstoječih zakonov, ki bi razlikovali med državljani in nedržavljani. <ref>[[Roman Empire#Potter2009|Potter (2009)]], p. 177.</ref>
==== Ženske v rimskem pravu ====
Prostorojene rimske ženske so veljale za državljanke po vsej republiki in cesarstvu, vendar niso volile, zasedale političnih funkcij ali služile vojske. Status državljanke matere je določal status njenih otrok, na kar kaže stavek ''ex duobus civibus Romanis natos'' ("otroci, rojeni od dveh rimskih državljanov"). <ref group="n">The ''civis'' ("citizen") stands in explicit contrast to a ''[[Peregrinus (Roman)|peregrina]]'', a foreign or non-Roman woman: [[A.N. Sherwin-White]] (1979) ''Roman Citizenship''. Oxford University Press. pp. 211 and 268; [[Roman Empire#Frier|Frier]], pp. 31–32, 457. In the form of legal marriage called ''conubium,'' the father's legal status determined the child's, but ''conubium'' required that both spouses be free citizens. A soldier, for instance, was banned from marrying while in service, but if he formed a long-term union with a local woman while stationed in the provinces, he could marry her legally after he was discharged, and any children they had would be considered the offspring of citizens—in effect granting the woman retroactive citizenship. The ban was in place from the time of Augustus until it was rescinded by [[Septimius Severus]] in 197 AD. See Sara Elise Phang, ''The Marriage of Roman Soldiers (13 B.C.–A.D. 235): Law and Family in the Imperial Army'' (Brill, 2001), p. 2, and Pat Southern, ''The Roman Army: A Social and Institutional History'' (Oxford University Press, 2006), p. 144.</ref> Rimljanka je vse življenje obdržala svoje družinsko ime ''(nomen)'' . Otroci so najpogosteje vzeli očetovo ime, toda v času cesarstva so včasih ime svoje matere postavili del svojega imena ali ga celo uporabili. <ref>[[Roman Empire#Rawson1987|Rawson (1987)]], p. 18.</ref>
Arhaično obliko <nowiki><i id="mwAxU">Manus</i></nowiki> zakonske zveze, v kateri je bila ženska bila v pristojnosti njenega moža, so v veliki meri opustili v cesarski dobi, in je poročena ženska obdržala lastništvo premoženja, ki ga je prinesla v zakonsko zvezo. Tehnično je ostala pod očetovo zakonsko oblastjo, čeprav se je preselila v dom svojega moža, a ko je njen oče umrl, je postala pravno samostojna. <ref>[[Roman Empire#Frier|Frier]], pp. 19–20.</ref> Ta ureditev je bila eden od dejavnikov stopnje neodvisnosti, ki so jo uživale rimske ženske v primerjavi z mnogimi drugimi starodavnimi kulturami in do modernega obdobja: <ref>[[Eva Cantarella]], ''Pandora's Daughters: The Role and Status of Women in Greek and Roman Antiquity'' (Johns Hopkins University Press, 1987), pp. 140–141</ref> <ref>{{Navedi časopis|last=Sullivan, J.P.|year=1979|title=Martial's Sexual Attitudes|journal=Philologus|volume=123|issue=1–2|page=296|doi=10.1524/phil.1979.123.12.288}}</ref> Čeprav je morala v pravnih zadevah odgovarjati očetu, je bila brez njegovega neposrednega nadzora v njenem vsakdanjem življenju <ref>[[Roman Empire#Rawson1987|Rawson (1987)]], p. 15.</ref>, njen mož pa nad njo ni imel pravne moči. <ref>[[Roman Empire#Frier|Frier]], pp. 19–20, 22.</ref> Čeprav je bilo ženski v ponos, da je bila »ženska z enim moškim« ''(univira),'' ki se je poročila samo enkrat, ni bilo veliko stigme glede ločitve in tudi hitre ponovne poroke po izgubi moža s smrtjo ali ločitvijo. <ref>Treggiari, Susan (1991) ''Roman Marriage: ''Iusti Coniuges'' from the Time of Cicero to the Time of Ulpian''. Oxford University Press. pp. 258–259, 500–502. {{ISBN|0-19-814939-5}}.</ref>
Deklice so imele enake dedne pravice kot fantje, če je njihov oče umrl, ne da bi pustil oporoko. <ref>Johnston, David (1999) ''Roman Law in Context''. Cambridge University Press. Ch. 3.3</ref> <ref>[[Roman Empire#Frier|Frier]], Ch. IV</ref> <ref>Thomas, Yan (1991) "The Division of the Sexes in Roman Law," in ''A History of Women from Ancient Goddesses to Christian Saints''. Harvard University Press. p. 134.</ref> Pravica rimske matere do lastništva premoženja in razpolaganja z njim, kot se ji je zdelo primerno, vključno s postavljanjem pogojev po lastni volji, je imela velik vpliv na sinove, tudi ko so bili odrasli. <ref>Severy, Beth (2002) ''Augustus and the Family at the Birth of the Empire''. Routledge. p. 12. {{ISBN|1-134-39183-8}}.</ref>
V okviru Avgustovega načrta za obnovo tradicionalne morale in družbenega reda je moralna zakonodaja poskušala urediti vedenje moških in žensk kot sredstvo za spodbujanje " družinskih vrednot ". Prešuštvo, ki je bilo v Republiki zasebna družinska zadeva, je bilo kaznivo dejanje <ref>Severy, Beth (2002) ''Augustus and the Family at the Birth of the Empire''. Routledge. p. 4. {{ISBN|1134391838}}.</ref> in na splošno opredeljeno kot nedovoljeno spolno dejanje ''( stuprum ),'' ki se je zgodilo med moškim državljanom in poročeno žensko ali med poročeno žensko in katerim koli drugim moškim kot njenim možem. Država je spodbujala rodnost: ženska, ki je rodila tri otroke, je dobila simbolične časti in večjo pravno svobodo ( ''ius trium liberorum )'' .
Zaradi svojega pravnega statusa državljanstva in stopnje, do katere bi lahko postale emancipirane, bi lahko ženske imele lastnino, sklepale pogodbe in se ukvarjale s posli <ref>[[Roman Empire#Frier|Frier]], p. 461</ref> <ref>[[Roman Empire#Boardman|Boardman]], p. 733.</ref> vključno s prevozom, proizvodnjo in posojanjem denarja. Napisi po vsem cesarstvu častijo ženske kot dobrotnice pri financiranju javnih del, kar pomeni, da so lahko pridobile in razpolagale s precejšnjim premoženjem; na primer, slavolok Sergiicem je financirala Salvia Postuma, ženski del ovekovečene družine; največje stavbe na forumu v [[Pompeji|Pompejih]] je financirala Eumachia, [[Venera (mitologija)|Venerina]] svečenica. <ref>Woodhull, Margaret L. (2004) "Matronly Patrons in the Early Roman Empire: The Case of Salvia Postuma," in ''Women's Influence on Classical Civilization''. Routledge. p. 77.</ref>
==== Sužnji in zakon ====
V Avgustovem času je bilo v [[Rimska Italija|Italiji]] kar 35% ljudi sužnjev, <ref>[[Roman Empire#Bradley|Bradley]], p. 12.</ref> zaradi česar je Rim postal ena od petih zgodovinskih "suženjskih družb", v kateri so sužnji predstavljali vsaj petino prebivalstva in so imeli pomembno vlogo v gospodarstvo. <ref>The others are [[Slavery in ancient Greece|ancient Athens]], and in the modern era [[Slavery in Brazil|Brazil]], the [[Slavery in the British and French Caribbean|Caribbean]], and the [[Slavery in the United States|United States]]; [[Roman Empire#Bradley|Bradley]], p. 12.</ref> Suženjstvo je bilo kompleksna institucija, ki je podpirala tradicionalne rimske družbene strukture in prispevala k ekonomski koristnosti. <ref>[[Roman Empire#Bradley|Bradley]], p. 15.</ref> V urbanih okoljih so sužnji poleg večine sužnjev, ki zagotavljajo usposobljeno ali nekvalificirano delovno silo v gospodinjstvih ali na delovnih mestih, lahko bili tudi strokovnjaki, kot so učitelji, zdravniki, kuharji in računovodje. Kmetijstvo in industrija, kot sta mlinarstvo in rudarstvo, sta se zanašali na izkoriščanje sužnjev. Zunaj Italije so sužnji v povprečju predstavljali od 10 do 20% prebivalstva, v [[Egipt (rimska provinca)|rimskem Egiptu]] redko, na nekaterih grških območjih pa bolj koncentrirano. Širitev rimskega lastništva nad obdelovalno zemljo in industrijo bi vplivala na že obstoječe prakse suženjstva v provincah. <ref name="harris">{{Navedi časopis|last=Harris|first=W. V.|year=1999|title=Demography, Geography and the Sources of Roman Slaves|journal=The Journal of Roman Studies|volume=89|pages=62–75|doi=10.2307/300734|jstor=300734}}</ref> <ref>{{Navedi časopis|last=Taylor|first=Timothy|year=2010|title=Believing the ancients: Quantitative and qualitative dimensions of slavery and the slave trade in later prehistoric Eurasia|journal=World Archaeology|volume=33|issue=1|pages=27–43|arxiv=0706.4406|doi=10.1080/00438240120047618|jstor=827887}}</ref> Čeprav je bila institucija suženjstva v 3. in 4. stoletju pogosto obravnavana kot upadajoča, je do 5. stoletja ostala sestavni del rimske družbe. Suženjstvo je postopoma prenehalo v 6. in 7. stoletju skupaj z upadanjem urbanih središč na Zahodu in razpadom zapletenega cesarskega gospodarstva, ki je ustvarilo povpraševanje po njem. <ref>Harper, Kyle (2011) ''Slavery in the Late Roman World, AD 275–425''. Cambridge University Press. pp. 10–16.</ref>
[[Slika:Sarcofago_avvocato_Valerius_Petrnianus-optimized.jpg|sličica| Suženj ima pisalne table za svojega gospodarja ( [[Relief (umetnost)|relief]] iz sarkofaga iz 4. stoletja)]]
Zakoni, ki se nanašajo na suženjstvo, so bili "izjemno zapleteni". <ref>[[Roman Empire#Frier|Frier]], p. 7.</ref> Po rimskem pravu so bili sužnji lastnina in niso imeli pravne osebnosti . Lahko so bili izpostavljeni oblikam telesnih kazni, ki se običajno ne izvajajo nad državljani, spolnemu izkoriščanju, mučenju in usmrtitvam . Sužnja po zakonu ni bilo mogoče posiliti, saj je bilo posilstvo mogoče storiti samo nad ljudmi, ki so bili svobodni; lastnika sužnja je moral posiljevalca preganjati zaradi premoženjske škode po oglejskem zakonu . <ref>McGinn, Thomas A.J. (1998) ''Prostitution, Sexuality and the Law in Ancient Rome''. Oxford University Press. p. 314. {{ISBN|0-19-516132-7}}.</ref> <ref>Gardner, Jane F. (1991) ''Women in Roman Law and Society''. Indiana University Press. p. 119.</ref> Sužnji niso imeli pravice do zakonite zakonske zveze, imenovane ''conubium'', vendar so bila njihova združenja včasih priznana in če sta bila oba v paru osvobojena, sta se lahko poročila. <ref>[[Roman Empire#Frier|Frier]], pp. 31, 33.</ref> Po Servilskih vojnah v obdobju republike zakonodaja pod Avgustom in njegovimi nasledniki kaže na nujno skrb za nadzor grožnje uporov z omejevanjem velikosti delovnih skupin in z lovom na ubežne sužnje. <ref>Fuhrmann, C. J. (2012) ''Policing the Roman Empire: Soldiers, Administration, and Public Order''. Oxford University Press. pp. 21–41. {{ISBN|0-19-973784-3}}.</ref>
Tehnično gledano suženj ne more biti lastnik lastnine <ref>[[Roman Empire#Frier|Frier]], p. 21.</ref> vendar lahko suženj, ki je posloval, dobi dostop do posameznega računa ali sklada ''(svojstva),'' ki ga lahko uporablja, kot da je njegov lasten. Pogoji tega računa so se razlikovali glede na stopnjo zaupanja in sodelovanja med lastnikom in sužnjem: suženj, ki je poslovno ''sposoben, bi lahko imel dober manevrski prostor za ustvarjanje dobička in bi mu lahko dovolili, da zapušča posebnost, ki'' mu jo je uspel, drugim sužnjem njegovo gospodinjstvo. <ref>{{Navedi časopis|last=Gamauf|first=Richard|year=2009|title=Slaves doing business: The role of Roman law in the economy of a Roman household|journal=European Review of History|volume=16|issue=3|pages=331–346|doi=10.1080/13507480902916837}}</ref> V gospodinjstvu ali na delovnem mestu bi lahko obstajala hierarhija sužnjev, pri čemer bi en suženj dejansko deloval kot gospodar drugih sužnjev. <ref>[[Roman Empire#Bradley|Bradley]], pp. 2–3.</ref>
Sčasoma so sužnji pridobili večjo pravno zaščito, vključno s pravico do vložitve pritožb proti svojim gospodarjem. Prodajni račun lahko vsebuje klavzulo, ki določa, da suženj ne more biti zaposlen za prostitucijo, saj so bile prostitutke v starem Rimu pogosto sužnji. <ref>McGinn, Thomas A.J. (1998) ''Prostitution, Sexuality and the Law in Ancient Rome''. Oxford University Press. p. 288ff. {{ISBN|0195161327}}.</ref> Naraščajoča trgovina s [[Evnuh|sužnji evnuhov]] v poznem 1. stoletju našega štetja je spodbudila zakonodajo, ki je prepovedovala kastracijo sužnja proti njegovi volji "zaradi poželenja ali koristi". <ref>Abusch, Ra'anan (2003) "Circumcision and Castration under Roman Law in the Early Empire," in ''The Covenant of Circumcision: New Perspectives on an Ancient Jewish Rite''. Brandeis University Press. pp. 77–78</ref> <ref>Schäfer, Peter (1983, 2003) ''The History of the Jews in the Greco-Roman World''. Routledge. p. 150.</ref>
Rimsko suženjstvo ni temeljilo na [[Rasa|rasi]] . <ref>[[Roman Empire#Frier|Frier]], p. 15</ref> <ref>Goodwin, Stefan (2009). ''Africa in Europe: Antiquity into the Age of Global Expansion''. Lexington Books. Vol. 1, p. 41, {{ISBN|0739117262}}, noting that "Roman slavery was a nonracist and fluid system".</ref> Sužnje so črpali iz vse Evrope in Sredozemlja, vključno z Galijo, Hispanijo, Nemčijo, Britanijo, Balkanom in Grčijo. . . Na splošno so bili sužnji v Italiji avtohtoni Italijani manjšina tujcev (vključno s sužnji in osvobojenci), rojenih zunaj Italije, pa je na vrhuncu ocenila na 5% celotne prestolnice, kjer je bilo njihovo število največje. Tisti izven Evrope so bili večinoma grškega porekla, medtem ko se judovski nikoli niso popolnoma asimilirali v rimsko družbo in so ostali prepoznavna manjšina. Ti sužnji (zlasti tujci) so imeli višjo stopnjo umrljivosti in nižjo rodnost kot domačini, včasih pa so jih celo množično izganjali. <ref>{{Navedi knjigo|last=Noy|first=David|title=Foreigners at Rome: Citizens and Strangers|date=2000|publisher=Duckworth with the Classical Press of Wales|isbn=9780715629529}}</ref> Povprečna zabeležena starost ob smrti sužnjev mesta Rim je bila izredno nizka: sedemnajst let in pol (17,2 za moške; 17,9 za ženske). <ref>{{Navedi časopis|last=Harper|first=James|date=1972|title=Slaves and Freedmen in Imperial Rome|journal=American Journal of Philology|volume=93|issue=2|pages=341–342|doi=10.2307/293259|jstor=293259}}</ref>
V obdobju republikanskega ekspanzionizma, ko je suženjstvo postalo vse bolj razširjeno, so bili glavni ujetniki vojni ujetniki. Raznolikost narodnosti med sužnji je do neke mere odražalo pripadnost vojskam, ki jih je Rim premagal v vojni; na primer [[Rimska Grčija|osvojitev Grčije]] je v Rim pripeljala številne visoko usposobljene in izobražene sužnje. S sužnji so trgovali tudi na trgih, včasih pa so jih prodajali pirati . Zapuščanje dojenčkov in zasužnjevanje med revnimi so bili tudi drugi viri. <ref name="harris">{{Navedi časopis|last=Harris|first=W. V.|year=1999|title=Demography, Geography and the Sources of Roman Slaves|journal=The Journal of Roman Studies|volume=89|pages=62–75|doi=10.2307/300734|jstor=300734}}<cite class="citation journal cs1" data-ve-ignore="true" id="CITEREFHarris1999">Harris, W. V. (1999). "Demography, Geography and the Sources of Roman Slaves". ''The Journal of Roman Studies''. '''89''': 62–75. [[Identifikator digitalnega objekta|doi]]:[[doi:10.2307/300734|10.2307/300734]]. [[JSTOR]] [//www.jstor.org/stable/300734 300734].</cite></ref> ''Nasprotno pa so bili Vernae'' "domači" sužnji, rojeni sužnjem v mestnem gospodinjstvu ali na podeželskem posestvu ali kmetiji. Čeprav niso imeli posebnega pravnega statusa, se je lastnik, ki je slabo ''obvladal ali ni skrbel za svoje verne,'' soočil z družbenim neodobravanjem, saj so veljali za del njegove ''družine'', družinskega gospodinjstva in so v nekaterih primerih dejansko lahko otroci svobodnih moških v družinah. <ref>[[Roman Empire#Rawson1987|Rawson (1987)]], pp. 186–188, 190</ref> <ref>[[Roman Empire#Bradley|Bradley]], pp. 34, 48–50.</ref>
Nadarjeni sužnji, ki so imeli smisel za posel, so lahko naberejo dovolj velik ''spektakl,'' ki opravičuje njihovo svobodo, ali pa jih izkoriščajo za opravljene storitve. Osvoboditev je postala dovolj pogosta, da je leta 2 pred našim štetjem zakon ''( Lex Fufia Caninia )'' omejeval število sužnjev, ki jih je lastnik lahko osvobodil po svoji volji . <ref>[[Roman Empire#Bradley|Bradley]], p. 10.</ref>
==== Osvobojenci ====
[[Slika:DM_Tiberius_Claudius_Chryseros.jpg|sličica| [[Žara|Cinerarna žara]] za osvobojenega Tiberija Klavdija Kriserja in dve ženski, verjetno njegovo ženo in hčerko]]
Rim se je od [[Polis|grških mestnih držav]] razlikoval po tem, da so osvobojeni sužnji postali državljani. Po manumisiji je suženj, ki je pripadal rimskemu državljanu, užival ne samo pasivno svobodo lastništva, temveč tudi aktivno politično svobodo ''(libertas)'', vključno z volilno pravico. Suženj, ki je pridobil ''libertas,'' je bil ''libertus'' ("osvobojena oseba", [[Slovnični spol|ženska]] ''svoboda'' ) v primerjavi s svojim nekdanjim gospodarjem, ki je nato postal njegov pokrovitelj ''( pokrovitelj )'' : obe stranki sta še naprej imeli običajne in pravne obveznosti med seboj. Na splošno so bili osvobojeni sužnji ''libertini'', čeprav so kasnejši pisci izraza ''libertus'' in ''libertinus uporabljali'' zamenljivo. <ref>Mouritsen, Henrik (2011) ''The Freedman in the Roman World''. Cambridge University Press. p. 36</ref> <ref name="berger">Berger, Adolf (1953, 1991). ''libertus'' in ''Encyclopedic Dictionary of Roman Law''. American Philological Society. p. 564.</ref>
''Libertin'' ni imel pravice opravljati javnih funkcij ali najvišjih državnih duhovnikov, lahko pa je imel duhovniško vlogo v cesarjevem kultu . Ni se mogel poročiti z žensko iz družine senatorskega ranga niti sam ne doseči legitimnega senatorskega čina, toda v zgodnjem cesarstvu so osvobojenci imeli ključne položaje v vladni birokraciji, tako da je [[Hadrijan|Hadrian]] njihovo sodelovanje omejeval z zakonom. <ref name="berger">Berger, Adolf (1953, 1991). ''libertus'' in ''Encyclopedic Dictionary of Roman Law''. American Philological Society. p. 564.</ref> Vsi prihodnji otroci osvobojenca bi se rodili svobodni s polnimi pravicami do državljanstva.
Vzpon uspešnih osvobojencev - bodisi s političnim vplivom na cesarsko službo bodisi z bogastvom - je značilnost zgodnjecarske družbe. O razcvetu visoko dosežene skupine osvobojencev pričajo [[c:Category:Liberti and libertae in Ancient Roman inscriptions|napisi po vsem cesarstvu]] in njihovo lastništvo nad nekaterimi najbolj razkošnimi hišami v [[Pompeji|Pompejih]], kot je hiša Vettii . Ekscese ''nouveau riche'' freedmen so parodirati v značaju Trimalchio v ''Satyricon'', ki ga Petroniusa, ki je napisal v času Nerona. Takšni posamezniki, čeprav izjemni, kažejo na naraščajočo socialno mobilnost, ki je možna v cesarstvu.
=== Popisna lestvica ===
Latinska beseda ''ordo'' (množina ''ordines'' ) se nanaša na družbeno razliko, ki je v angleščino različno prevedeno kot "razred, red, čin", pri čemer nobena ni natančna. Eden od namenov [[Cenzor|rimskega popisa]] je bil določiti ''ordo'', kateremu je posameznik pripadal. Dve najvišji ''ordiniji'' v Rimu sta bili senatorska in konjeniška. Zunaj Rima so bili dekurioni, znani tudi kot ''curiales'' (grško ''bouleutai'' ), vodilni ''ordo'' posameznega mesta.
== Glej tudi ==
| |||