Poliptih iz cerkve sv. Ane v Kopru: razlika med redakcijama

→‎Zgodovina: dopolnitev s prevodom iz IT wiki
(→‎Zgodovina: dopolnitev s prevodom iz IT wiki)
 
== Zgodovina ==
Če je zgodovina precej skopa s podatki o delu, pa so njegovi zgodovinski dogodki, začenši z njegovim nastankom, še posebej dobro dokumentirani.
[[Frančiškani]] so naročili Cimu da Conegliano, naj naslika [[poliptih]] za samostan sv. Ane v [[Koper|Kopru]]. Pomagal mu je okvirar Vittorio da Feltre.
 
V začetku 20. stoletja je bila po zaslugi arhivskih raziskav Giuseppeja Caprina ugotovljena in objavljena korespondenca v zvezi s pogodbo[1]. Tako vemo, da so manjši bratje observanti ([[frančiškani]]) iz samostana svete Ane v [[Koper|Kopru]] poslali svojega prokuratorja Alviseja Grisonija, da izbere umetnike, ki bodo ustvarili sliko in običajni okrasni okvir. 18. aprila 1513 sta bili sklenjeni dve ločeni pogodbi: z Giambattistom Cimom za izvedbo slik, z Vittorejem da Feltre pa za izdelavo okvirja[2], ki naj bi bil izdelan do božiča istega leta[3].
Tik pred 2. svetovno vojno, julija [[1940]], je italijansko spomeniško varstvo poliptih razdrlo in skupaj z drugimi umetninami iz Istre odpeljalo v Villo Manin v Passariano di Codroipo pri [[Videm|Vidmu]]. Novembra 1943 so poliptih vrnili v Koper, a so ga italijanski frančiškani odpeljali v samostan S. Francesco della Vigna v [[Benetke|Benetkah]]. Od tam se je po vojni selil po raznih krajih in samostanih in slednjič prispel v frančiškanski samostan v [[Mantova|Mantovi]], od tam pa ob podržavljenju v vojvodsko palačo. Leta 2010 je bil temeljito obnovljen in je na ogled v gradu sv. Jurija v Mantovi, kjer domuje Muzej vojvodske palače.
 
Peter Humfrey meni, da je prokuratorjevo naročilo vključevalo tudi navodila za izvedbo dela po starem modelu poliptiha in ne kot eno samo veliko oltarno sliko, kar je bila v Benetkah uveljavljena navada. Seveda je moral sporočiti tudi izbiro svetnikov, ki naj bi bili predstavljeni. Poleg teh domnev pa zgodovinar ob podrobnejšem branju pogodb poudarja, da so ta pisma koristna za razjasnitev običajev, ki so jim bila zavezani beneški slikarji, ko so delali naročila za izvoz[4]. Dogovorjeni honorar je predvideval 70 [[Dukat|dukatov]] za slike in 31 dukatov za okvir[5], pri čemer je bilo v pogodbi določeno, da vsak od mojstrov prejme vnaprej 10 dukatov. Cima se je dogovoril, da bo polovico preostalega zneska prejel ob koncu del, drugo polovico pa, ko bodo dela varno in zdravo dostavljena in nameščena. Dodatna klavzula je predvidevala končno oceno dela s strani strokovnjakov, ki sta jih imenovali obe stranki, da bi se lahko izplačalo končno plačilo. Humfrey iz tega sklepa, da so se prokurator ali bratje verjetno vrnili v Benetke, da bi nadzorovali delo in njegovo pošiljanje, da je avtor prevzel del tveganja, povezanega s prevozom, ter da so se pogosto uporabljala plačila na daljavo po kurirju. Nazadnje, ni nobenega dokaza, da bi morali umetniki kdaj oditi v Koper, da bi pregledali ali nadzorovali ponovno sestavljanje poliptiha[4].
 
Caprinova študija razkriva tudi nekatere spremembe dela do konca 19. stoletja: v začetku 18. stoletja so frančiškani vsem likom dodali avreole iz srebrnih ploščic, a ko so jih tatovi odnesli, so na sliki pustili vidne poškodbe; nekega dne je neki "klerik" poskušal očistiti Cimov podpis, tako da je skoraj izginil; leta [[1878]] je neki brat poskušal popraviti neuspešne prejšnje obnove[6].
 
Povojni dogodki, zaradi katerih je bila Istra dodeljena Jugoslaviji, so bili bolj zmedeni, tako da so nekateri umetnostni zgodovinarji nekaj časa menili, da je delo izgubljeno. Situacijo je še dodatno zapletlo dejstvo, da je bilo delo leta 1940 "evakuirano" v vilo Manini v Passarianu, da bi ga zaščitili pred morebitnimi tveganji spopadov, nato pa se je 15. novembra 1943 od tam vrnilo[7]. Nekaj let pozneje, v še vedno negotovih razmerah začasne uprave cone A in cone B, so se bratje odločili, da delo razdrejo in ga skupaj s približno šestdesetimi umetninami iz samostanskega kompleksa sv. Ane prenesejo v druge svoje samostane: najprej v samostan Santa Maria Maggiore v [[Trst]]<nowiki/>u in nato leta [[1946]] ali [[1947]] v samostan San Francesco della Vigna v Benetkah[8]. Od tu so dela konec leta 1965 prepeljali v samostan San Francesco v Mantovi, poliptih pa je bil še vedno razdrt in je tako še nekaj let ostal v neprimernem okolju. Dejansko je frančiškanski predstojnik o prisotnosti umetnin takoj obvestil nadzorništvo, to pa je junija 1966 zaprosilo ministrstvo za pojasnila o njihovem pravnem statusu. Šele leta [[1972]] je bila sprejeta odločitev, da se dela prenesejo v bolj prijazno skladišče vojvodske palače[9]. Leta 1977 so začeli razmišljati o restavriranju Cimovega dela, ki so ga dve leti pozneje predali Centralnemu inštitutu za restavriranje. Restavracija slikovnih delov je bila končana leta 1981, poliptih pa je do leta 1992 ostal v Rimu. Ko se je vrnil v Mantovo, so obnovili leseno ogrodje in ga konec leta 1993 končno razstavili na sedanji lokaciji[10].
 
Slovenski frančiškani in [[Republika Slovenija]] si že več desetletij prizadevajo, da bi poliptih vrnili na mesto, za katero je bil narejen, a doslej brez uspeha.
== Opis ==
Mojstrovino Cima da Conegliano in Vittoreja da Feltre sestavlja dvaindvajset kosov rezbarij in deset z oljem poslikanih tabel. Motiv je t. i. ''sacra conversatio'' med Marijo z Detetom in svetniki, kjer Marija z Detetom ter angeli na osrednji ploskvi, na drugih ploskvah pa so upodobljeni svetniki. Okvir je v celoti pozlačen.
 
== Bibliografija ==
Giuseppe Caprin, L'Istria nobilissima, Trieste, Schimpff, 1905.
 
(EN) Peter Humfrey, The venetian altarpiece of the early renaissance in the light of contemporary business practice, in Saggi e Memorie di storia dell'arte, vol. 15, Firenze, Leo S. Olschki, 1986, pp. 63-82, 223-233.
 
Leandro Ventura, Cima da Conegliano: il Polittico di Capodistria "ritrovato". Per la riapertura di un capitolo post-bellico, in Venezia Cinquecento, IV, n. 8, Roma, Bulzoni, 1994, pp. 167-180.
 
Giuliana Algeri e Stefano L'Occaso, Le opere d'arte della chiesa di Sant' Anna di Capodistria, in HISTRIA, opere d'arte restaurate: da paolo veneziano a tiepolo, Milano, Electa, 2005, pp. 87-97.
 
Maria Walcher, Venezia e l'Istria, in Saggi e Memorie di storia dell'arte, vol. 30, Firenze, Leo S. Olschki, 2006, pp. 135-162.
 
Alberto Craievich, Il viaggio di Giovanni Battista Cavalcaselle in Istria, in Saggi e Memorie di storia dell'arte, vol. 30, Firenze, Leo S. Olschki, 2006, pp. 317-335.
 
Massimo De Grassi, "Che'essa possa ritornare presto": l'arte dell'Istria nelle pagine di "Vernice" (1946-1949), in Saggi e Memorie di storia dell'arte, vol. 30, Firenze, Leo S. Olschki, 2006, pp. 337-346.
 
== Zunanje povezave ==
668

urejanj