Združitev Italije: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
np, dp |
|||
Vrstica 1:
'''Risorgimento''' [risordžimènto]
(tudi '''združitev [[Italija|Italije]]''') je bil [[politika|politični]] in [[družba|družbeni]] proces, v katerem so se združile številne majhne [[država|države]] na [[Apeninski polotok|Apeninskem polotoku]] v enotno državo Italijo. Večina [[zgodovinar]]jev označuje za začetek ''risorgimenta'' [[dunajski kongres]] leta [[1815]] in za konec priključitev [[Rim]]a [[Kraljevina Italija|Kraljevini Italiji]] leta [[1870]] <ref>Razni avtorji: ''Il Risorgimento italiano. Dall'età delle riforme all'Italia napoleonica'', [[Torino]] [[1981]]</ref>. Nekateri podaljšujejo dobo do konca [[prva svetovna vojna|prve svetovne vojne]], ko je bilo
Sama beseda ''risorgimento'' (= ponovno vstajenje) je danes splošno sprejeta kot oznaka tiste dobe, čeprav je njen prvotni romantični pomen (prebujenje ljudstev in stremljenje k enotnosti in sožitju), tipičen za retoriko [[19. stoletje|devetnajstega stoletja]], že dolgo zapadel. Danes pomeni ''risorgimento'' le [[zgodovina|zgodovinsko]] obdobje, ki v [[politika|političnem]] smislu obravnava širjenje [[Kraljevina Sardinija|Kraljevine Sardinije]], za [[kultura|kulturo]] pa se istoveti z izredno [[književnost|literarno]] dejavnostjo tiste dobe. S tem v zvezi je vredno pripomniti, da se kulturni ''risorgimento'' pojavlja že v [[18. stoletje|osemnajstem stoletju]], kar bi potrjevalo vpliv literature na prebivalstvo in posredno na politično dogajanje.▼
▲Sama beseda ''risorgimento'' (= ponovno vstajenje) je danes splošno sprejeta kot oznaka tiste dobe, čeprav je njen prvotni romantični pomen (prebujenje ljudstev in stremljenje k enotnosti in sožitju), tipičen za retoriko [[19. stoletje|
== Zgodovinsko ozadje ==▼
▲== Zgodovinsko ozadje ==
Liberalne ideje [[razsvetljenstvo|razsvetljenstva]], ki so jih prinesle na [[Apeninski polotok]] [[Napoleon Bonaparte|Napoleonove]] okupatorske čete, so vzbudile v prebivalstvu nešteto upanj in načrtov za izboljšanje ekonomskega stanja in za odpravo [[Avstrijsko cesarstvo|avstrijske]] nadoblasti iz severnih pokrajin ([[Lombardsko-beneško kraljestvo]]). V duhu [[francoska revolucija|revolucionarnih]] pojmov o svobodi so nastale različne skupine teoretikov, ki so videli možnost uresničenja teh pričakovanj edino v združenju vseh političnih sil v [[država|državno enoto]]. Najbolj kompaktna skupina so bili monarhisti, ki so zagovarjali zamisel, po kateri naj bi se razne manjše državne enote na polotoku priključile že obstoječi in priznani
== Nasilni začetki ==
Različne teorije so privedle do različnih dejanj, predvsem do uporov obstoječim oblastem. Vendar je vsak upor odražal politično misel ožjega kroga udeležencev, ljudje so se borili za rešitev svojih lokalnih problemov. Ni bilo koordinacije med raznimi kraji dežele.
Med prvimi so se pojavili [[karbonarji]], ki so hoteli odpraviti vsako [[absolutizem|absolutistično]] nadoblast. Uprli so se [[papeška država|papeški]] oblasti v [[Macerata|Macerati]] ([[1817]]) in [[Kraljestvo Dveh Sicilij|Kraljevini Dveh Sicilij]] v [[Neapelj|Neaplju]] ([[1820]]), pozneje ([[1830]] - [[1831]]) so nastopili proti [[Vojvodina Modena in Reggio|Modenski vojvodini]] in spet proti papeški državi.
Leta 1830 se je pridružil karbonarom [[Giuseppe Mazzini]], ki je pa kmalu moral bežati v [[Francija|Francijo]] in nato v [[Švica|Švico]], od koder je poslej vodil mladino in jo navduševal za upor. Najprej so se leta [[1833]] odzvali nekateri izobraženci in pripadniki [[vojska|vojske]] v [[Torino|Torinu]] in [[Genova|Genovi]], a upor je bil odkrit in še pred začetkom zatrt, njegovi pripadniki pa strogo kaznovani. Leta [[1834]] je načrtoval napad na [[Savojci|Savojce]] in istočasno ljudsko vstajo v Genovi, a oba podviga sta bila neuspešna. Razne vstaje drugod po polotoku (na [[Sicilija|Siciliji]], v [[Abruci]]h, v [[Lombardija|Lombardiji]] in v [[Toskana|Toskani]]) so bile prav tako zatrte.
Na [[jug]]u dežele sta bila aktivna [[brata Bandiera]] in [[Carlo Pisacane]], a njun upor je bil zadušen v krvi.
Tragični konec vseh teh podvigov je v glavnem pripisati slabi organizaciji in predvsem slabemu obveščanju množic. Uporniki so bili namreč pretežno pripadniki [[aristokracija|aristokracije]], medtem ko ljudstvo ni bilo niti seznanjeno z njihovimi nameni. Zgovoren je primer Pisacaneja, čigar vojsko so pobili kmetje, ki jih je hotel Pisacane emancipirati. V svojem zanosu do idealov svobode in neodvisnosti si aristokratični uporniki niso predstavljali, da bi jim narod ne želel slediti. A zgodilo se je prav to: preprosti ljudje so bolj verjeli
== Razvoj zmernih teorij ==
Vrstica 22 ⟶ 23:
[[Slika:RegnoItalia1861.png|thumb|right|100px|Stanje ob preimenovanju kraljevine od Sardinije na Italijo]]
[[Slika:RegnoItalia1866.png|thumb|right|100px|Italija pred zavzetjem Rima]]
Po neuspehu Mazzinijevih teorij, ki so vedno upoštevale predvsem oborožene posege, so se pojavili razni predlogi za mirno rešitev vprašanja. Značilna za to obdobje je ideja, da je za združenje političnih enot potreben predvsem gospodarski razvoj dežele
== Vojne za neodvisnost ==
Leto [[1848]], eden od mejnikov [[Evropa|evropske]] zgodovine, je bilo pomembno tudi v Italiji. Prvi nemiri so nastali v [[Palermo|Palermu]] in v [[Messina|Messini]] proti [[Bourboni|Borboncem]]. Po neredih v [[Praga|Pragi]] in na [[Dunaj]]u ([[marčna revolucija]]) so se uprli tudi prebivalci [[Benetke|Benetk]] in nato [[Milano|Milana]]. Po uspešnem zaključku milanske vstaje ("petero milanskih dni") je [[Kraljevina Sardinija|Sardinski]] [[kralj]] [[Karel Albert I. Sardinski|Karel Albert]] skušal izkoristiti ugoden trenutek in je napovedal vojno [[Avstrijsko cesarstvo|Avstriji]]. Sledila je tako imenovana [[italijanske vojne za neodvisnost#prva vojna za neodvisnost|prva italijanska vojna za neodvisnost]] (1848 - [[1849]]), kjer je bila Sardinija (z zaveznikom [[Vojvodina Toskana|Toskansko vojvodino]] ter ob sodelovanju Papeške države in Kraljestva Dveh Sicilij) popolnoma poražena.
[[italijanske vojne za neodvisnost#druga vojna za neodvisnost|Druga italijanska vojna za neodvisnost]] ([[1859]]), kjer je Sardinija s pomočjo Francije premagala Avstrijo, je dejansko prvi korak v procesu zedinjenja Italije. Lombardija je namreč pripadla Sardiniji, medtem ko sta [[Nica]] in [[Savoja]] bili sicer dodeljeni Francozom, a ju Sardinija ni izročila. Sploh so bile določbe [[züriška mirovna pogodba|mirovne pogodbe]] v veliki meri popolnoma prezrte. Politične spremembe so si sledile v naglem zaporedju in brez spoštovanja sprejetih dogovorov. [[Giuseppe Garibaldi|Garibaldi]] je izvršil [[pohod tisočih]] in s tem omogočil aneksijo Dveh Sicilij. Kraljevina Sardinija je postala Kraljevina Italija in poslednično je [[Viktor Emanuel II.]] postal kralj [[Kraljevina Italija|Italije]] ([[1861]]).<ref>Martucci R.: ''L'invenzione dell'Italia unita: 1855-1864'', [[Firence]] [[1999]]. ISBN 88-383-1828-X</ref>
[[italijanske vojne za neodvisnost#tretja vojna za neodvisnost|Tretja italijanska vojna za neodvisnost]] ([[1866]]) je bila naperjena izključno proti
== Zavzetje Rima ==
Čeprav je Kraljevina Italija ob proglasitvi neodvisnosti določila Rim za svojo prestolnico, je bil po treh vojnah za neodvisnost Rim še vedno v [[papeška država|papeški]] lasti. Veliko papeškega ozemlja je že prešlo pod kraljevino z raznimi [[plebiscit]]i ali vsled mirovnih pogodb, a jedro papeške države - v glavnem ozemlje današnjega [[Lacij]]a - je še bilo v rokah francoske vojske, ki se je zoperstavljala italijanskim napadom. Šele po padcu [[Napoleon III.|Napoleona III.]] ([[bitka pri Sedanu]] [[1870]]) je italijanskim četam uspelo prodreti v mesto. Po plebiscitu je 2. oktobra 1870 [[Papeška država]] prenehala obstajati in Rim je postal tudi dejansko prestolnica Italije. [[Papež Pij IX.]] se je proglasil za ujetnika, izobčil Viktorja Emanuela II. in prepovedal vernikom sodelovanje v italijanski politiki ([[non expedit]]).<ref>Martina, G: ''Pio IX (1867-1878)'', Rim, 1990</ref> Prepoved je trajala do leta [[1919]], ko jo je [[papež Benedikt XV.]] preklical in s tem omogočil nastanek Italijanske ljudske stranke (''Partito Popolare Italiano''), predhodnice Krščanske Demokracije (''Democrazia Cristiana''). Papeži so ostali "ujetniki" v [[Vatikan]]u do leta [[1929]], ko je bil problem rešen z [[Lateranski sporazumi|Lateranskimi sporazumi]].▼
▲Čeprav je Kraljevina Italija ob proglasitvi neodvisnosti določila Rim za svojo prestolnico, je bil po treh vojnah za neodvisnost Rim še vedno v [[papeška država|papeški]] lasti. Veliko papeškega ozemlja je že prešlo pod kraljevino z raznimi [[plebiscit]]i ali vsled mirovnih pogodb, a jedro papeške države - v glavnem ozemlje današnjega [[Lacij]]a - je še bilo v rokah francoske vojske, ki se je zoperstavljala italijanskim napadom. Šele po padcu [[Napoleon III.|Napoleona III.]] ([[bitka pri Sedanu]] [[1870]]) je italijanskim četam uspelo prodreti v mesto. Po plebiscitu je 2. oktobra 1870 [[Papeška država]] prenehala obstajati in
== Viri ==
| |||