Uporabnik:ModriDirkac/Peskovnik: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
ustvarjeno s prevodom strani »Roman Empire« |
ustvarjeno s prevodom strani »Roman Empire« |
||
Vrstica 12:
| {{native phrase|grc|Βασιλεία Ῥωμαίων|italics=off}}<br />{{smaller|{{nobold|{{transl|grc|Basileía Rhōmaíōn}}}}}}
}}|HDI_year=}}
'''*Rimsko cesarstvo''' ( {{Jezik-la|Imperium Romanum}} [ɪmˈpɛri.ũː roːˈmaːnũː] ; Koinē Greek ) je bilo obdobje po [[Rimska republika|Republiki]] v [[Starorimska civilizacija|starem Rimu]] . Kot država je vključevala velika ozemlja okoli [[Sredozemsko morje|Sredozemskega morja]] v [[Evropa|Evropi]], [[Severna Afrika|severni Afriki]] in zahodni Aziji, ki so jim vladali cesarji . Od pristopa Cezarja Avgusta k [[Kriza tretjega stoletja|vojaški anarhiji 3. stoletja]] je bila [[Principat|glavnina]] z [[Rimska Italija|Italijo]] kot velemestom [[Rimska provinca|provinc]] in mestom [[Rim]] kot glavnim mestom (27. pr. N. Št.{{snd}}286 AD). Po vojaški krizi je cesarstvu vladalo [[Dominat|več cesarjev,]] ki so si delili oblast nad [[Zahodno Rimsko cesarstvo|zahodnim rimskim cesarstvom]] in nad [[Bizantinsko cesarstvo|vzhodnim rimskim cesarstvom]] (znanim tudi kot bizantinsko cesarstvo). Rim je ostal nominalno glavno mesto obeh delov do leta 476, ko so carske znake poslali v Carigrad, potem ko so Odoakerjevi Goti barbari [[Odoaker|zavzeli]] Ravenno in pozneje [[Romul Avgust|odstavili Romula Avgustula]] . Sprejem krščanstva kot državne vere Rimskega imperija leta 380 AD in padec Zahodnega rimskega imperija pod germanske kralje običajno označuje konec [[Antika|klasične antike]] in začetek [[Srednji vek|srednjega veka]] . Ti dogodki, skupaj s postopno helenizacijo vzhodnega rimskega imperija, zato zgodovinarji ločujejo srednjeveško rimsko cesarstvo, ki je ostalo v vzhodnih provincah, kot [[bizantinsko cesarstvo]] .
Država predhodnica Rimskega imperija, Rimska republika (ki je v 6. stoletju pred našim štetjem [[Rimsko kraljestvo|nadomestila rimsko monarhijo]] ), se je v vrsti državljanskih vojn in političnih spopadov močno destabilizirala. Sredi 1. stoletja pred našim štetjem je bil [[Gaj Julij Cezar|Julij Cezar]] imenovan za večnega diktatorja in nato umorjen leta 44 pr. Državljanske vojne in [[Proskripcija|nesoglasja so se]] nadaljevali, vrhunec pa [[Vojna Antonija in Oktavijana|je bil zmaga]] [[Gaj Avgust Oktavijan|Oktavijana]], Cezarjevega posvojenega sina, nad [[Mark Antonij|Markom Antonijem]] in [[Kleopatra VII.|Kleopatro]] v [[Bitka pri Akciju|bitki pri Actiumu]] leta 31 pr. Naslednje leto je Oktavijan [[Egipt (rimska provinca)|osvojil]] [[Ptolemajsko kraljestvo|Ptolemajski Egipt]], s čimer se je končalo [[Helenistično obdobje|helenistično obdobje,]] ki se je začelo z osvajanjem [[Aleksander Veliki|Aleksandra Velikega]] [[Makedonija (kraljestvo)|Makedonskega]] v 4. stoletju pr. Moč Oktavijana je nato postala nedotakljiva in leta 27 pred našim štetjem mu je [[rimski senat]] formalno podelil veliko moč in nov naslov <nowiki><i id="mwZw">Avgust</i></nowiki>, s čimer je postal prvi rimski cesar.
Vrstica 39:
}}
200 let, ki so se začela z Avgustovo vladavino, se tradicionalno šteje za ''[[Pax Romana]]'' ("rimski mir"). V tem obdobju je kohezijo imperija spodbujala stopnja socialne stabilnosti in gospodarske blaginje, ki je Rim še nikoli ni doživel. Upori v provincah so bili redki, vendar so se "neusmiljeno in hitro" zatrli, ko so se zgodili. <ref>Boatwright, Mary T. (2000) ''Hadrian and the Cities of the Roman Empire''. Princeton University Press. p. 4.</ref> Avgustov uspeh pri vzpostavljanju načel dinastičnega nasledstva je bil omejen s tem, da je preživel številne nadarjene potencialne dediče. [[Julijsko-klavdijska rodbina|Dinastija Julio-Claudian je]] trajala še štiri cesarje - [[Tiberij|Tiberija]], [[Kaligula|Kaligulo]], [[Klavdij I.|Klavdija]] in [[Neron|Nerona]] -, preden je v 69. letu našega štetja popustila v prepirljivem [[Leto štirih cesarjev|letu štirih cesarjev]], iz katerega je [[Vespazijan]] izšel kot zmagovalec. Vespazijan je postal ustanovitelj kratke [[Flavijci|dinastije Flavijev]], sledila mu je dinastija Nerva – Antonin, ki je ustvarila " pet dobrih cesarjev ": [[Nerva|Nervo]], [[Trajan|Trajana]], [[Hadrijan|Hadrijana]], [[Antonin Pij|Antonina Pija]] in filozofsko naklonjenega [[Mark Avrelij|Marka Avrelija]] .
=== Padec na zahodu in preživetje na vzhodu ===
[[Slika:Invasions_of_the_Roman_Empire_1.png|sličica|300x300_pik| [[Preseljevanje ljudstev|Barbarske invazije so]] sestavljale premiki (predvsem) staro [[Germani|germanskih ljudstev]] na rimsko ozemlje. Čeprav so se severne invazije dogajale skozi življenje cesarstva, se je to obdobje uradno začelo v 4. stoletju in je trajalo več stoletij, med katerimi je bilo zahodno ozemlje pod vlado tujih severnih vladarjev, med katerimi je bil [[Karel Veliki|Karl Veliki]] . V preteklosti je ta dogodek zaznamoval prehod med [[Antika|klasično antiko]] in [[Srednji vek|srednjim vekom]] .]]
Po mnenju grškega zgodovinarja [[Kasij Dion|Dio Cassius]], sodobnega opazovalca, je pristop cesarja [[Komod|Komoda]] leta 180 po Kr. Zaznamoval spust "iz zlatega kraljestva v rjavo in železo" <ref>Dio Cassius [https://penelope.uchicago.edu/Thayer/E/Roman/Texts/Cassius_Dio/72*.html#36 72.36.4], Loeb edition translated E. Cary</ref> - znamenit komentar, ki je privedel do nekaterih zgodovinarji, zlasti [[Edward Gibbon]], da Commodovo vladavino jemljejo kot začetek propada Rimskega cesarstva . <ref name="Commodus-Gibbon">{{Citat|last=Gibbon|first=Edward|author-link=Edward Gibbon|title=The History of the Decline And Fall of the Roman Empire|year=1776|chapter=The Decline And Fall in the West – Chapter 4|chapter-url=https://www.ccel.org/g/gibbon/decline/volume1/chap4.htm}}.</ref> <ref>[[Roman Empire#Goldsworthy2009|Goldsworthy 2009]], p. 50</ref>
Leta 212 našega štetja je bilo v času vladavine [[Karakala|Karakale]] [[rimsko državljanstvo]] podeljeno vsem prostorojenim prebivalcem cesarstva. Toda kljub tej gesti univerzalnosti je bila [[Severska dinastija|dinastija Severan]] burna - cesarjeva vladavina se je rutinsko končala z njegovim umorom ali usmrtitvijo - in po propadu je Rimsko cesarstvo zajela [[kriza tretjega stoletja]], obdobje invazij, [[Civilni nered|civilnih prepiri]], gospodarske motnje in kuga . <ref>Brown, P., The World of Late Antiquity, London 1971, p. 22.</ref> Pri opredeljevanju [[Periodizacija zgodovine|zgodovinskih obdobij]] se na to krizo včasih gleda kot na prehod iz [[Antika|klasične antike]] v pozno antiko . [[Avrelijan]] (vladal 270–275) je imperij vrnil s roba in ga stabiliziral. [[Dioklecijan|Dioklecijan je]] zaključil delo popolne obnove cesarstva, vendar je zavrnil vlogo ''princepsa'' in postal prvi cesar, ki je bil redno nagovarjan kot ''domin'', gospodar ali gospodar. <ref>[[Roman Empire#Goldsworthy2009|Goldsworthy 2009]], pp. 405–415.</ref> Dioklecijanova vladavina je prinesla tudi najbolj usklajeno prizadevanje imperija proti zaznani grožnji krščanstva, [[Dioklecijanovo preganjanje|"Velikemu preganjanju"]] .
Dioklecijan je imperij razdelil na štiri regije, vsaki pa je vladal ločen [[Imperator|cesar]], [[Tetrarhija]] . <ref>Potter, David. The Roman Empire at Bay. 296–98.</ref> Prepričan, da je odpravil motnje, ki so pestile Rim, se je skupaj s so-cesarjem odrekel prestolu in Tetrarhija je kmalu propadla. Red je sčasoma obnovil [[Konstantin I. Veliki|Konstantin Veliki]], ki je postal prvi cesar, ki se je spreobrnil v krščanstvo, in [[Konstantinopel|Carigrad]] postavil kot novo prestolnico vzhodnega cesarstva. V desetletjih [[Valentinijanska dinastija|dinastij]] [[Konstantinska dinastija|Konstantinov]] in Valentinijan je bilo cesarstvo razdeljeno po osi vzhod – zahod z dvojnima centroma moči v Konstantinoplu in Rimu. Vladavina [[Julijan Odpadnik|Julijana]], ki je pod vplivom svojega svetovalca Mardonija poskušal obnoviti klasično rimsko in helenistično religijo, je le na kratko prekinila nasledstvo krščanskih cesarjev. [[Teodozij I.]], zadnji cesar, ki je vladal tako na Vzhodu kot na Zahodu, je umrl leta 395 po Kr., Ko je krščanstvo postalo uradna vera imperija. <ref>Starr, Chester G. (1974) ''A History of the Ancient World, Second Edition.'' Oxford University Press. pp. 670–678.</ref>
[[Slika:628px-Western_and_Eastern_Roman_Empires_476AD(3).PNG|levo|sličica| Rimsko cesarstvo leta 476]]
[[Zahodno Rimsko cesarstvo|Zahodno rimsko cesarstvo je]] začelo razpadati v začetku 5. stoletja, ko so [[Preseljevanje ljudstev|germanske migracije in invazije]] prevladale nad zmožnostjo imperija, da asimilira migrante in se bori proti napadalcem. Rimljani so se uspešno borili proti vsem zavojevalcem, najbolj znanemu [[Atila|Atili]], <ref>{{Navedi knjigo|last=Bury|first=John Bagnall|url=https://penelope.uchicago.edu/Thayer/E/Roman/Texts/secondary/BURLAT/9*.html#4|title=History of the Later Roman Empire|publisher=Dover Books|year=1923|pages=295–297}}</ref> čeprav je imperij asimiliral toliko germanskih ljudstev z dvomljivo zvestobo Rimu, da se je imperij začel razkosavati. <ref>{{Navedi knjigo|last=Bury|first=John Bagnall|url=https://penelope.uchicago.edu/Thayer/E/Roman/Texts/secondary/BURLAT/9*.html#4|title=History of the Later Roman Empire|publisher=Dover Books|year=1923|pages=312–313}}</ref> Večina kronologij postavlja konec Zahodnega rimskega cesarstva leta 476, ko je bil [[Romul Avgust|Romulus Augustulus]] prisiljen odstopiti od [[Germani|nemškega]] vojskovodje [[Odoaker|Odoakra]] . <ref name="Peter Lang AG">{{Navedi knjigo|last=Scholl|first=Christian|title=Transcultural approaches to the concept of imperial rule in the Middle Ages|isbn=978-3-653-05232-9|language=en|quote=" Odoacer, who dethroned the last Roman emperor Romulus Augustulus in 476, neither used the imperial insignia nor the colour purple, which was used by the emperor in Byzantium only."|jstor=j.ctv6zdbwx|year=2017|publisher=Peter Lang AG}}</ref> <ref name="The Fall of Rome">{{Navedi splet|last=Peter|first=Heather|title=The Fall of Rome|url=https://www.bbc.co.uk/history/ancient/romans/fallofrome_article_01.shtml|website=BBC|publisher=BBC|accessdate=11 February 2020}}</ref> <ref name="Gibbons">{{Navedi knjigo|last=Gibbon|first=Edward|editor-last=Widger|editor-first=David|title=History Of The Decline And Fall Of The Roman Empire|date=1776|publisher=Harper & Brothers|location=England|chapterurl=https://www.gutenberg.org/files/25717/25717-h/25717-h.htm#Clink362HCH0005|language=en|chapter=Gothic Kingdom Of Italy.—Part II.|quote="The patrician Orestes had married the daughter of Count Romulus, of Petovio in Noricum: the name of Augustus, notwithstanding the jealousy of power, was known at Aquileia as a familiar surname; and the appellations of the two great founders, of the city and of the monarchy, were thus strangely united in the last of their successors.", "The life of this inoffensive youth was spared by the generous clemency of Odoacer; who dismissed him, with his whole family, from the Imperial palace"}}</ref> S tem, ko se je Odoaker postavil pod oblast vzhodnega cesarja, namesto da bi imenoval svojega lutkovnega cesarja, je Zahodni imperij končal. To je storil tako, da je cesarske regalije poslal vzhodnemu cesarju Zenonu, dejansko razglasil Zenoa za edinega cesarja in se postavil za svojega nominalnega podrejenega. V resnici je Italiji zdaj vladal samo Odoacer. <ref>{{Navedi knjigo|last=Gibbon|first=Edward|title=The Decline and Fall of the Roman Empire|date=1776|publisher=Project Gutenberg|location=England|chapterurl=https://www.gutenberg.org/files/25717/25717-h/25717-h.htm#Dlinknoteref-5511|accessdate=11 February 2020|language=en|chapter=Gothic Kingdom Of Italy.—Part II.|quote="The republic (they repeat that name without a blush) might safely confide in the civil and military virtues of Odoacer; and they humbly request, that the emperor would invest him with the title of Patrician, and the administration of the diocese of Italy."", "His vanity was gratified by the title of sole emperor, and by the statues erected to his honor in the several quarters of Rome; "he entertained a friendly, though ambiguous, correspondence with the patrician Odoacer; and he gratefully accepted the Imperial ensigns"}}</ref> Vzhodno rimsko cesarstvo, ki so [[Bizantinsko cesarstvo|ga poznejši zgodovinarji imenovali tudi Bizantinsko cesarstvo]], je obstajalo do vladavine [[Konstantin XI. Paleolog|Konstantina XI Palaiologa]] . Zadnji rimski cesar je umrl v bitki 29. maja 1453 proti [[Mehmed II. Osvajalec|Mehmedu II. "Osvajalcu"]] in njegovim [[Osmansko cesarstvo|osmanskim]] silam v zadnji fazi obleganja Konstantinopla . Tudi Mehmed II bi zahteval naslov [[Cesar|cesarja]] ali ''Kayser-i Rum,'' da bi zahteval povezavo z Rimskim cesarstvom. <ref>[http://www.theottomans.org/english/family/mehmet2.asp Mehmet II] by Korkut Ozgen. Theottomans.org. Retrieved 3 April 2007.</ref> <ref>{{Navedi splet|last=Cartwright|first=Mark|title=1453: The Fall of Constantinople|url=https://www.worldhistory.org/article/1180/1453-the-fall-of-constantinople/|website=World History Encyclopedia|publisher=World History Encyclopedia Limited|accessdate=11 February 2020|date=23 January 2018}}</ref>
== Geografija in demografija ==
Rimsko cesarstvo je bilo eno največjih v zgodovini s sosednjimi ozemlji po Evropi, Severni Afriki in na Bližnjem vzhodu. <ref name="k3">[[Roman Empire#Kelly|Kelly]], p. 3.</ref> Latinska besedna zveza ''imperium sine fine'' ("imperij brez konca" <ref name="n29">[[Roman Empire#Nicolet|Nicolet]], p. 29</ref> ) je izražala ideologijo, da ne čas ne prostor ne omejujeta imperija. V [[Vergilij|Vergilovi]] epski pesmi naj bi ''[[Eneida]] ,'' neomejeno cesarstvo Rimljanom podelila njihovo vrhovno božanstvo [[Jupiter (mitologija)|Jupiter]] . <ref>Vergil, ''Aeneid'' 1.278</ref> <ref>Mattingly, David J. (2011) ''Imperialism, Power, and Identity: Experiencing the Roman Empire''. Princeton University Press. p. 15</ref> <ref>Moretti, G. (1993) "The Other World and the 'Antipodes': The Myth of Unknown Countries between Antiquity and the Renaissance," in ''The Classical Tradition and the Americas: European Images of the Americas''. Walter de Gruyter. p. 257</ref> <ref name="Southern">{{Navedi knjigo|last=Southern, Pat|ref=Southern|title=The Roman Empire from Severus to Constantine|url=https://books.google.com/books?id=DWiyzw91atgC|year=2001|publisher=Routledge|isbn=978-0-415-23943-1|pages=14–16}}</ref> Ta trditev o univerzalnem gospodovanju se je obnovila in ohranila, ko je cesarstvo v 4. stoletju prišlo pod krščansko oblast. <ref group="n">[[Prudentius]] (348–413) in particular Christianizes the theme in his poetry, as noted by Marc Mastrangelo, ''The Roman Self in Late Antiquity: Prudentius and the Poetics of the Soul'' (Johns Hopkins University Press, 2008), pp. 73, 203. [[St. Augustine]], however, distinguished between the secular and eternal "Rome" in ''[[De Civitate Dei|The City of God]].'' See also [[J. Rufus Fears]], "The Cult of Jupiter and Roman Imperial Ideology," ''Aufstieg und Niedergang der römischen Welt'' II.17.1 (1981), p. 136, on how Classical Roman ideology influenced Christian Imperial doctrine; Bang, Peter Fibiger (2011) "The King of Kings: Universal Hegemony, Imperial Power, and a New Comparative History of Rome," in ''The Roman Empire in Context: Historical and Comparative Perspectives''. John Wiley & Sons; and the Greek concept of globalism ''([[Ecumene|oikouménē]]).''</ref> Poleg priključitve velikih regij v prizadevanjih za gradnjo imperija so bili Rimljani tudi zelo veliki kiparji svojega okolja, ki so neposredno spremenili njihovo geografijo. Na primer, posekali so celotne gozdove, da bi zagotovili dovolj lesnih virov za imperij, ki se širi. Platon je v svoji knjigi ''Critias'' opisal krčenje gozdov: tam, kjer je bilo nekoč "gozda obilo lesa", je zdaj lahko videl le "samo okostje zemlje". <ref>{{Navedi knjigo|title=The Environment in World History|url=https://archive.org/details/environmentworld00mosl_888|last=Mosley|first=Stephen|publisher=Routledge|year=2010|page=[https://archive.org/details/environmentworld00mosl_888/page/n44 35]}}</ref>
V resnici je bila rimska širitev večinoma dosežena pod [[Rimska republika|republiko]], čeprav so bili deli severne Evrope osvojeni v 1. stoletju našega štetja, ko se je okrepil rimski nadzor v Evropi, Afriki in Aziji. V času [[Gaj Avgust Oktavijan|Avgustove]] vladavine je bil v Rimu prvič v javnosti prikazan "globalni zemljevid znanega sveta", ki je sovpadal s sestavo najobsežnejšega dela o politični geografiji, ki je ostalo v antiki, ''Geografija'' pontskega grškega pisatelja [[Strabon]] . <ref>[[Roman Empire#Nicolet|Nicolet]], pp. 7–8.</ref> Ko je Avgust umrl, je bil v spominskem poročilu o njegovih dosežkih ''( [[Res gestae divi Augusti|Res Gestae]] )'' vidno prikazana geografska katalogizacija ljudstev in [[Rimska provinca|krajev v cesarstvu]] . <ref>[[Roman Empire#Nicolet|Nicolet]], pp. 9, 16.</ref> Geografija, [[Cenzor|popis prebivalstva]] in natančno vodenje pisnih evidenc so bili osrednji skrb [[Rimsko cesarstvo|rimske cesarske uprave]] . <ref>[[Roman Empire#Nicolet|Nicolet]], pp. 10–11.</ref>
[[Slika:The_cities_of_the_Roman_world_in_the_Imperial_period.jpg|sličica| Mesta rimskega sveta v cesarskem obdobju. Vir podatkov: Hanson, JW (2016), Baza podatkov o mestih, (zbirke podatkov OXREP). Različica 1.0. ( [http://oxrep.classics.ox.ac.uk/databases/cities/ povezava] ).]]
[[Slika:Hadrian's_Wall_and_Highshield_Crags_-_geograph.org.uk_-_1410581.jpg|sličica| Del ruševin [[Hadrijanov zid|Hadrijanovega zidu]] v severni Angliji s pogledom na Crag Lough]]
Carstvo je doseglo največje prostranstvo pod [[Trajan|Trajanom]] (vladal je 98–117) <ref name="Southern">{{Navedi knjigo|last=Southern, Pat|ref=Southern|title=The Roman Empire from Severus to Constantine|url=https://books.google.com/books?id=DWiyzw91atgC|year=2001|publisher=Routledge|isbn=978-0-415-23943-1|pages=14–16}}<cite class="citation book cs1" data-ve-ignore="true" id="Southern">Southern, Pat (2001). [https://books.google.com/books?id=DWiyzw91atgC ''The Roman Empire from Severus to Constantine'']. Routledge. pp. 14–16. [[Mednarodna standardna knjižna številka|ISBN]] [[Posebno: BookSources / 978-0-415-23943-1|<bdi>978-0-415-23943-1</bdi>]].</cite></ref> obsegalo površino 5 milijonov kvadratnih kilometrov. Tradicionalna ocena števila prebivalstva v višini 55-60 milijonov prebivalcev <ref name="k1">[[Roman Empire#Kelly|Kelly]], p. 1.</ref> je v tistem času znašala med šestino in četrtino celotnega svetovnega prebivalstva <ref name="Hopkins p. 184">[[Roman Empire#Morris|Morris]], p. 184.</ref> in je bila do sredine 19. stoletja največja populacija katere koli enotne politične enote na Zahodu stoletja. <ref>{{Navedi časopis|last=Goldsmith|first=Raymond W.|year=2005|title=An Estimate of the Size Anl Structure of the National Product of the Early Roman Empire|journal=Review of Income and Wealth|volume=30|issue=3|pages=263–288|doi=10.1111/j.1475-4991.1984.tb00552.x}}</ref> Nedavne demografske študije trdijo, da je imperij populacijski vrh dosegel z 70 do 100 milijonov prebivalcev. <ref name="Population and demography">Scheidel, Walter (April 2006) [http://www.princeton.edu/~pswpc/pdfs/scheidel/040604.pdf "Population and demography"] in ''Princeton/Stanford Working Papers in Classics'', p. 9</ref> <ref>{{Navedi časopis|last=Hanson|first=J. W.|last2=Ortman|first2=S. G.|date=2017|title=A systematic method for estimating the populations of Greek and Roman settlements|journal=Journal of Roman Archaeology|language=en|volume=30|pages=301–324|doi=10.1017/S1047759400074134|issn=1047-7594}}</ref> Vsako od treh največjih mest v cesarstvu - Rim, [[Aleksandrija]] in [[Antiohija]] - je bilo skoraj dvakrat večje od katerega koli evropskega mesta na začetku 17. stoletja. <ref>[[Roman Empire#Boardman|Boardman]], p. 721.</ref>
Kot je opisal zgodovinar Christopher Kelly:
Trajanov naslednik [[Hadrijan|Hadrian je]] sprejel politiko ohranjanja in ne širjenja imperija. Označene so bile meje ''(globe)'' '', meje ( [[Limes|limite]] ) pa'' patruljirane. <ref name="Southern">{{Navedi knjigo|last=Southern, Pat|ref=Southern|title=The Roman Empire from Severus to Constantine|url=https://books.google.com/books?id=DWiyzw91atgC|year=2001|publisher=Routledge|isbn=978-0-415-23943-1|pages=14–16}}<cite class="citation book cs1" data-ve-ignore="true" id="Southern">Southern, Pat (2001). [https://books.google.com/books?id=DWiyzw91atgC ''The Roman Empire from Severus to Constantine'']. Routledge. pp. 14–16. [[Mednarodna standardna knjižna številka|ISBN]] [[Posebno: BookSources / 978-0-415-23943-1|<bdi>978-0-415-23943-1</bdi>]].</cite></ref> Najbolj utrjene meje so bile najbolj nestabilne. <ref name="Hekster">Hekster, Olivier and Kaizer, Ted (2011). Preface to ''Frontiers in the Roman World. Proceedings of the Ninth Workshop of the International Network Impact of Empire (Durhan, 16–19 April 2009)''. Brill. p. viii.</ref> Hadrijanov zid, ki je ločil rimski svet od nenehno prisotne [[Barbar|barbarske]] grožnje, je glavni preživeli spomenik tega prizadevanja. <ref>Woolf, Greg (ed.) (2003) ''Cambridge Illustrated History of the Roman World''. Cambridge: Ivy Press. p. 340</ref> <ref>Opper, Thorsten (2008) ''Hadrian: Empire and Conflict''. Harvard University Press. p. 64</ref> <ref>Fields, Nic (2003) ''Hadrian's Wall AD 122–410, which was, of course, at the bottom of Hadrian's garden.'' Osprey Publishing. p. 35.</ref>
== Jeziki ==
Rimljani so govorili [[Latinščina|latinsko]], kar [[Vergilij|Vergilije]] poudarja kot vir rimske enotnosti in tradicije . <ref>Vergil, ''Aeneid'' 12.834 and 837</ref> <ref>[[Roman Empire#Rochette|Rochette]], pp. 549, 563</ref> <ref>[[Roman Empire#Adams|Adams]], p. 184.</ref> Do časa [[Aleksander Sever|Aleksandra Severusa]] (vladal 222–235) so morali biti rojstni listi in oporoke rimskih državljanov pisani v latinščini. <ref>[[Roman Empire#Adams|Adams]], pp. 186–187.</ref> Latinščina je bila jezik zakonskih sodišč na Zahodu in vojske v celotnem cesarstvu <ref>[[Roman Empire#Rochette|Rochette]], pp. 554, 556.</ref> vendar ljudem, ki so bili pod rimsko oblastjo, ni bila uradno naložena. <ref>[[Roman Empire#Rochette|Rochette]], p. 549</ref> <ref>Freeman, Charles (1999) ''The Greek Achievement: The Foundation of the Western World''. New York: Penguin. pp. 389–433.</ref> Ta politika je v nasprotju s [[Aleksander Veliki|politiko Aleksandra Velikega]], ki je želel v svojem imperiju vsiliti grščino kot uradni jezik. <ref>[[Roman Empire#Rochette|Rochette]], p. 549, citing [[Plutarch]], ''Life of Alexander'' 47.6.</ref> Kot Aleksandrova osvajanja je koine grščina postala [[Lingua franca|skupni jezik]] okoli vzhodnega Sredozemlja in Male Azije. <ref name="tread">Treadgold, Warren (1997) ''A History of the Byzantine State and Society''. Stanford University Press. pp. 5–7. {{ISBN|0-8047-2630-2}}.</ref> [[Balkan|Skozi balkanski polotok je]] šla "jezikovna meja", ki je delila latinski zahod in grški vzhod. <ref>[[Roman Empire#Rochette|Rochette]], p. 553.</ref>
[[Slika:P.Ryl._I_61.tif|levo|sličica| [[Papirus]] iz 5. stoletja, ki prikazuje vzporedno latinsko-grško besedilo govora [[Mark Tulij Cicero|Cicerona]] <ref>[[Cicero]], ''[[In Catilinam]]'' 2.15, [[Rylands Papyri|P.Ryl.]] I 61 "[[recto]]".</ref>]]
Rimljani, ki so dobili elitno izobrazbo, so grščino preučevali kot [[Literarni jezik|knjižni jezik]] in večina mož vladnih slojev je lahko govorila grško. <ref>[[Roman Empire#Rochette|Rochette]], pp. 550–552.</ref> [[Julijsko-klavdijska rodbina|Julio-klavdijski]] cesarji so spodbujali visoke standarde pravilne latinščine ''(Latinitas)'', jezikovnega gibanja, ki je bilo v sodobnem času opredeljeno kot klasična latinščina, in so favorizirali latinščino za opravljanje uradnih poslov. <ref name="Rochette p. 552">[[Roman Empire#Rochette|Rochette]], p. 552.</ref> [[Klavdij I.|Klavdij je]] poskušal omejiti uporabo grščine in občasno odvzel državljanstvo tistim, ki jim primanjkuje latinščine, vendar se je tudi v senatu pri komunikaciji z grško govorečimi veleposlaniki oprl na lastno dvojezičnost. [[Svetonij|Svetonije ga]] citira, ko se sklicuje na "naša dva jezika". <ref>[[Suetonius]], ''Life of Claudius'' 42.</ref>
V vzhodnem imperiju so zakone in uradne dokumente redno prevajali v grščino iz latinščine. <ref>[[Roman Empire#Rochette|Rochette]], pp. 553–554.</ref> Vsakodnevno medsebojno prodiranje obeh jezikov nakazujejo dvojezični napisi, ki včasih celo preklapljajo med grščino in latinščino. <ref>[[Roman Empire#Rochette|Rochette]], p. 556</ref> <ref>[[Roman Empire#Adams|Adams]], p. 200.</ref> Potem ko bi bili vsi prostorojeni prebivalci imperija [[wiktionary:enfranchise|leta 212 našega štetja splošno zaščiteni]], bi velikemu številu rimskih državljanov primanjkovalo latinščine, čeprav je latinščina ostala oznaka "rimskosti". <ref>[[Roman Empire#Adams|Adams]], pp. 185–186, 205.</ref>
Med drugimi reformami si je cesar [[Dioklecijan]] (vladal 284–305) prizadeval obnoviti avtoriteto latinščine, grški izraz ''hē kratousa dialektos pa'' potrjuje nadaljnji status latinščine kot »jezika moči«. <ref>[[Roman Empire#Rochette|Rochette]], p. 560.</ref> V začetku 6. stoletja si je cesar [[Justinijan I.|Justinijan]] v donkihotskem prizadevanju ponovno vzpostavil status latinščine kot jezika prava, čeprav v njegovem času latinščina na vzhodu ni imela več nobene valute kot živega jezika. <ref>[[Roman Empire#Rochette|Rochette]], pp. 562–563.</ref>
=== Lokalni jeziki in jezikovna zapuščina ===
[[Slika:Inscription_Theatre_Leptis_Magna_Libya.JPG|sličica| Dvojezični latinsko-punski napis v gledališču v [[Leptis Magna|Leptis Magni]] v [[Afrika (rimska provinca)|rimski Afriki]] (današnja Libija)]]
Sklici na tolmače kažejo na nadaljnjo uporabo lokalnih jezikov, ki niso grščina in latinščina, zlasti v Egiptu, kjer je [[Koptščina|prevladovala koptska]], in v vojaških okoljih ob Renu in Donavi. Tudi rimski [[Pravnik|pravniki]] skrbijo za lokalne jezike, kot so punski, [[Galščina|galski]] in [[Aramejščina|aramejski jezik,]] da bi zagotovili pravilno razumevanje in uporabo zakonov in priseg. <ref>[[Roman Empire#Rochette|Rochette]], pp. 558–559.</ref> V [[Afrika (rimska provinca)|afriški provinci]] [[Tiberij|so bili v časih Tiberija]] (1. stoletje našega štetja) v napisih in za legende na kovancih uporabljeni libijsko-berberski in punski. Libiško-berberski in punski napisi se na javnih stavbah pojavljajo v 2. stoletju, nekateri dvojezični z latinico. <ref name="miles">Miles, Richard (2000) "Communicating Culture, Identity, and Power," in ''Experiencing Power: Culture, Identity and Power in the Roman Empire''. Routledge. pp. 58–60. {{ISBN|0-415-21285-5}}.</ref> V [[Sirija (rimska provinca)|Siriji]] so [[Palmira|palmirenski]] vojaki za napise uporabljali celo svoje [[Palmirska aramejščina|aramejsko narečje]], kar je bila presenetljiva izjema od pravila, da je latinščina jezik vojske. <ref>[[Roman Empire#Adams|Adams]], p. 199.</ref>
Arhiv Babatha je sugestiven primer večjezičnosti v cesarstvu. Ti [[Papirus|papirusi]], imenovani po židovkah v [[Arabija (rimska provinca)|provinci Arabija,]] datirani od 93 do 132 našega štetja, večinoma uporabljajo aramejščino, lokalni jezik, napisan z grškimi črkami s [[Semitski jeziki|semitskimi]] in latinskimi vplivi; prošnja rimskemu guvernerju pa je bila napisana v grščini. <ref>[[Roman Empire#Rochette|Rochette]], pp. 553–555.</ref>
Prevladovanje latinščine med pismeno elito lahko prikrije kontinuiteto govorjenih jezikov, saj so bile vse kulture v rimskem imperiju pretežno ustne. <ref name="miles">Miles, Richard (2000) "Communicating Culture, Identity, and Power," in ''Experiencing Power: Culture, Identity and Power in the Roman Empire''. Routledge. pp. 58–60. {{ISBN|0-415-21285-5}}[[ISBN (identifier)|ISBN]] [[Special:BookSources/0-415-21285-5|0-415-21285-5]].</ref> Na Zahodu je latinščina, ki jo v govorjeni obliki imenujejo [[Ljudska latinščina|vulgarna latinščina]], postopoma nadomeščala [[Keltski jeziki|keltske]] in [[Italski jeziki|italske jezike,]] ki so bili z njo povezani s skupnim [[Indoevropski prajezik|indoevropskim poreklom]] . Skupnost v sintaksi in besedišču je olajšala prevzem latinščine. <ref>[[Roman Empire#Rochette|Rochette]], p. 550</ref> <ref>Stefan Zimmer, "Indo-European," in ''Celtic Culture: A Historical Encyclopedia'' (ABC-Clio, 2006), p. 961</ref> <ref name="curchin">{{Navedi časopis|last=Curchin|first=Leonard A.|year=1995|title=Literacy in the Roman Provinces: Qualitative and Quantitative Data from Central Spain|journal=The American Journal of Philology|volume=116|issue=3|pages=461–476 (464)|doi=10.2307/295333|jstor=295333}}</ref>
Po decentralizaciji politične moči v pozni antiki se je latinščina lokalno razvila v veje, ki so postale [[romanski jeziki]], kot so španščina, portugalščina, francoščina, [[italijanščina]], katalonščina in romunščina, ter veliko število manjših jezikov in narečij. Danes je več kot 900 milijonov ljudi domačih govorcev po vsem svetu. <ref>{{Navedi splet|last=Sala|first=Marius|last2=Posner|first2=Rebecca|title=Romance languages|url=https://www.britannica.com/topic/Romance-languages|website=Britannica|publisher=Britannica|accessdate=11 February 2020|quote="By the beginning of the 21st century, some 920 million people claimed a Romance language as their mother tongue"}}</ref>
Kot mednarodni učni in literarni jezik se je latinščina nadaljevala kot aktivno sredstvo izražanja za diplomacijo in za intelektualni razvoj, ki se je identificiral z renesančnim humanizmom do 17. stoletja ter za pravo in Rimskokatoliško cerkev do danes. <ref>Waquet, Françoise (2001) ''Latin, Or, The Empire of the Sign: From the Sixteenth to the Twentieth Century''. Verso. pp. 1–2. {{ISBN|1-85984-402-2}}.</ref> <ref>Jensen, Kristian (1996) "The Humanist Reform of Latin and Latin Teaching," in ''The Cambridge Companion to Renaissance Humanism''. Cambridge University Press. pp. 63–64. {{ISBN|0-521-43624-9}}.</ref>
{{multiple image
| perrow = 2
| total_width = 340
| align = right
| direction = horizontal
| header =
| image1 = Dendera Tempel Nordtor 09.jpg
| caption1 =
| image2 = Roman Emperor Domitian on the Northern gate of Dendera Temple, Egypt.jpg
| caption2 =
| footer = "Gate of Domitian and [[Trajan]]" at the northern entrance of the [[Dendera Temple complex|Temple of Hathor]], and Roman Emperor [[Domitian]] as [[Pharaoh of Egypt]] on the same gate, together with [[Egyptian hieroglyphs]]. [[Dendera]], [[Egypt]].<ref>{{cite book |last1=Bard |first1=Kathryn A. |title=Encyclopedia of the Archaeology of Ancient Egypt |date=2005 |publisher=Routledge |isbn=978-1-134-66525-9 |pages=252–254 |url=https://books.google.com/books?id=AWSGAgAAQBAJ&pg=PA252 |language=en}}</ref><ref>{{cite book |last1=Bard |first1=Kathryn A. |title=An Introduction to the Archaeology of Ancient Egypt |date=2015 |publisher=John Wiley & Sons |isbn=978-0-470-67336-2 |page=325 |url=https://books.google.com/books?id=ovU1BgAAQBAJ&pg=PA325 |language=en}}</ref>
}}
Čeprav je grščina ostala jezik Bizantinskega cesarstva, je bila jezikovna razširjenost na vzhodu bolj zapletena. Grško govoreča večina je živela na grškem polotoku in otokih, zahodni [[Anatolija|Anatoliji]], večjih mestih in nekaterih obalnih območjih. <ref name="tread">Treadgold, Warren (1997) ''A History of the Byzantine State and Society''. Stanford University Press. pp. 5–7. {{ISBN|0-8047-2630-2}}[[ISBN (identifier)|ISBN]] [[Special:BookSources/0-8047-2630-2|0-8047-2630-2]].</ref> Tako kot grščina in latinščina je bil tudi [[Tračanščina|traški jezik]] indoevropskega izvora, tako kot tudi več danes izumrlih jezikov v Anatoliji, kar potrjujejo napisi iz cesarske dobe. <ref name="miles">Miles, Richard (2000) "Communicating Culture, Identity, and Power," in ''Experiencing Power: Culture, Identity and Power in the Roman Empire''. Routledge. pp. 58–60. {{ISBN|0-415-21285-5}}[[ISBN (identifier)|ISBN]] [[Special:BookSources/0-415-21285-5|0-415-21285-5]].</ref> [[Albanščina|Albanski jezik]] pogosto velja za potomca ilirskega jezika, čeprav so nekateri jezikoslovci izpodbijali to hipotezo, ki trdi, da izhaja iz daškega ali traškega jezika. <ref>{{Navedi knjigo|last=Fine, John V. A.|last2=Fine, John Van Antwerp|title=The Early Medieval Balkans: A Critical Survey from the Sixth to the Late Twelfth Century|url=https://books.google.com/books?id=Y0NBxG9Id58C|year=1991|publisher=University of Michigan Press|isbn=978-0-472-08149-3|pages=10–11}}</ref> (Ilirski, Daški in Traški pa so morda tvorili podskupino ali Sprachbund; glej trako-ilirski . ) Različni [[Afroazijski jeziki|afroazijski jeziki -]] predvsem koptski v Egiptu ter aramejski v Siriji in Mezopotamiji - nikoli niso bili nadomeščeni z grškimi. Mednarodna raba grščine pa je bila eden od dejavnikov, ki je omogočil širjenje krščanstva, na kar kaže na primer uporaba grščine za Pavlove poslanice .
Številna sklicevanja na Gališ v pozni antiki lahko kažejo, da se je o njem še naprej govorilo. V drugem stoletju našega štetja je bila njegova uporaba izrecno priznana na nekatere pravne načine, <ref>''Digest'' 31.1.11; Lambert, ''La langue gauloise,'' p. 10.</ref> prerokovanje in farmakologijo. <ref>Adams, ''Bilingualism and the Latin Language,'' p. 192.</ref> [[Sulpicij Sever|Sulpicius Severus]], ki je v 5. stoletju našega štetja pisal v [[Akvitanska Galija|Galliji Akvitaniji]] [[Materni jezik|, je kot prvi jezik]] zapisal dvojezičnost z gališčino. <ref name="Lambert10">Lambert, ''La langue gauloise,'' p. 10.</ref> O preživetju galatijskega narečja v Anatoliji, podobnega tistemu, ki so ga govorili Treveri blizu Trierja, je [[Sveti Hieronim|izpričal Jerome]] (331–420), ki je imel znanje iz prve roke. <ref>Jerome, commentary on the ''[[Letter to the Galatians]]''; Lambert, ''La langue gauloise,'' p. 10.</ref> Večina [[Zgodovinsko jezikoslovje|zgodovinskih jezikoslovnih]] znanstvenih predpostavk pravi, da se je o galici še vedno govorilo šele sredi do konca 6. stoletja v Franciji. <ref name="Helix">{{Navedi knjigo|last=Laurence Hélix|title=Histoire de la langue française|isbn=978-2-7298-6470-5|publisher=Ellipses Edition Marketing S.A.|page=7|quote=Le déclin du Gaulois et sa disparition ne s'expliquent pas seulement par des pratiques culturelles spécifiques: Lorsque les Romains conduits par César envahirent la Gaule, au 1er siecle avant J.-C., celle-ci romanisa de manière progressive et profonde. Pendant près de 500 ans, la fameuse période gallo-romaine, le gaulois et le latin parlé coexistèrent; au VIe siècle encore; le temoignage de Grégoire de Tours atteste la survivance de la langue gauloise.|year=2011}}</ref> Kljub precejšnji romanizaciji lokalne materialne kulture velja, da je galski jezik preživel in da je v stoletjih rimske vladavine Galije obstajal z govorjeno latinščino. Na Galacijana se je zadnjič skliceval Ciril iz Skitopolja in trdil, da je zli duh obdržal meniha in mu omogočil, da je lahko govoril samo v Galatiju <ref>εἰ δὲ πάνυ ἐβιάζετο, Γαλατιστὶ ἐφθέγγετο. 'If he was forced to, he spoke in Galatian' (Vita S. Euthymii 55; after Eugenio Luján, 'The Galatian Place Names in Ptolemy', in: Javier de Hoz, Eugenio R. Luján, Patrick Sims-Williams (eds.), New Approaches to Celtic Place-Names in Ptolemy's Geography, Madrid: Ediciones Clásicas 2005, 264).</ref> medtem ko je zadnji Gališ v Franciji skliceval Gregorij Tourski med letom 560. in 575, pri čemer je opozoril, da je bilo svetišče v Auvergni, ki se "v galskem jeziku imenuje Vasso Galatae", uničeno in požgano do tal. <ref>''Hist. Franc.'', book I, 32 ''Veniens vero Arvernos, delubrum illud, quod Gallica lingua Vasso Galatæ vocant, incendit, diruit, atque subvertit.'' And coming to Clermont [to the [[Arverni]]] he set on fire, overthrew and destroyed that shrine which they call Vasso Galatæ in the Gallic tongue,</ref> Po dolgem obdobju dvojezičnosti je Gališ na več načinov oblikoval nastajajoče galoromanske jezike, vključno s francoščino; v primeru francoščine to vključuje izposojene besede in [[Kalk|kalkulacije]] (vključno z ''oui'', besedo za "da"), spremembe zvoka, <ref>Henri Guiter, "Sur le substrat gaulois dans la Romania", in ''Munus amicitae. Studia linguistica in honorem Witoldi Manczak septuagenarii'', eds., Anna Bochnakowa & Stanislan Widlak, Krakow, 1995.</ref> <ref>Eugeen Roegiest, ''Vers les sources des langues romanes: Un itinéraire linguistique à travers la Romania'' (Leuven, Belgium: Acco, 2006), 83.</ref> in vplivi na konjugacijo in vrstni red besed. <ref name="Savignac">{{Navedi knjigo|last=Savignac, Jean-Paul|year=2004|page=26|title=Dictionnaire Français-Gaulois|location=Paris|publisher=La Différence}}</ref> <ref name="Matas">{{Navedi časopis|last=Matasovic, Ranko|year=2007|title=Insular Celtic as a Language Area|journal=Papers from the Workship within the Framework of the XIII International Congress of Celtic Studies|page=106}}</ref> <ref name="Adams">{{Navedi knjigo|last=Adams, J. N.|date=2007|title=The Regional Diversification of Latin 200 BC – AD 600|url=https://archive.org/details/regionaldiversif600adam|chapter=Chapter V – Regionalisms in provincial texts: Gaul|pages=[https://archive.org/details/regionaldiversif600adam/page/n300 279]–289|location=Cambridge|doi=10.1017/CBO9780511482977|isbn=978-0-511-48297-7}}</ref>
== Družba ==
[[Slika:Pompeii_family_feast_painting_Naples.jpg|sličica| Večgeneracijski banket, upodobljen na stenski sliki iz [[Pompeji|Pompejev]] (1. stoletje našega štetja)]]
[[Slika:SEUSO_lakomája.png|sličica| Širjenje Seusa pri Lacus Pelso (Blatno jezero)]]
Rimsko cesarstvo je bilo izredno multikulturno in je imelo "precej osupljivo povezanost", da je ustvarilo občutek skupne identitete, medtem ko je v svojem političnem sistemu dolgo časa zajemalo različna ljudstva. <ref>[[Roman Empire#Peachin|Peachin]], p. 12.</ref> Rimska pozornost ustvarjanju javnih spomenikov in skupnih prostorov, odprtih za vse - kot so [[Forum|forumi]], amfiteatri, [[Cirkus (zgradba)|dirkališča]] in [[Rimske terme|kopališča - je]] pomagala spodbuditi občutek "rimskosti". <ref>[[Roman Empire#Peachin|Peachin]], p. 16.</ref>
Rimska družba je imela več prekrivajočih se družbenih hierarhij, ki jih sodobni koncepti "razreda" v angleščini morda ne predstavljajo natančno. <ref>[[Roman Empire#Peachin|Peachin]], p. 9.</ref> Dve desetletji državljanske vojne, po zaključku katerih je Avgust prevzel izključno oblast, sta tradicionalno družbo v Rimu pustili v zmedi in preobratu <ref name="Garnsey">Garnsey, Peter and Saller, Richard (1987) ''The Roman Empire: Economy, Society and Culture''. University of California Press. pp. 107–111.</ref> vendar nista povzročili takojšnje prerazporeditve bogastva in družbene moči. Z vidika nižjih slojev je bil družbeni piramidi zgolj dodan vrh. <ref>Noreña, Carlos F. (2011) ''Imperial Ideals in the Roman West: Representation, Circulation, Power''. Cambridge University Press. p. 7.</ref> Osebni odnosi - pokroviteljstvo, prijateljstvo ''(amicitia)'', družina, zakon - so še naprej vplivali na delovanje politike in vlade, tako kot v republiki. <ref>[[Roman Empire#Peachin|Peachin]], pp. 4–5.</ref> V [[Neron|Neronovem]] času pa ni bilo nenavadno najti nekdanjega sužnja, ki je bil bogatejši od prostorojenega državljana, ali jezdeca, ki je imel večjo moč kot senator. <ref>[[Roman Empire#Winterling|Winterling]], pp. 11, 21.</ref>
Zameglitev ali razpršenost bolj togih hierarhij republike je privedla do povečane družbene mobilnosti pod imperijem, <ref>Saller, Richard P. (1982, 2002) ''Personal Patronage under the Early Empire''. Cambridge University Press. pp. 123, 176, 183</ref> <ref>Duncan, Anne (2006) ''Performance and Identity in the Classical World''. Cambridge University Press. p. 164.</ref> tako navzgor kot navzdol, v obsegu, ki je presegel tisto v drugih dobro dokumentiranih starodavnih družbah. <ref>Reinhold, Meyer (2002) ''Studies in Classical History and Society''. Oxford University Press. p. 25ff. and 42.</ref> Ženske, osvobojenci in sužnji so imeli možnosti, da pridobijo in vplivajo na načine, ki so jim bili prej manj dostopni. <ref>[[Roman Empire#Boardman|Boardman]], p. 18.</ref> Družbeno življenje v cesarstvu, zlasti za tiste, katerih osebni viri so bili omejeni, je nadalje spodbujalo širjenje prostovoljnih združenj in bratovščin ( ''kolegij'' in ''sodalitati'' ), ustanovljenih za različne namene: poklicni in trgovski cehi, veteranske skupine, verske sodalitete, pitje in jedilnice, <ref>[[Roman Empire#Peachin|Peachin]], pp. 17, 20.</ref> zasedbe uprizoritvenih umetnosti <ref>[[Roman Empire#Millar|Millar]], pp. 81–82</ref> in pokopališča . <ref>Carroll, Maureen (2006) ''Spirits of the Dead: Roman Funerary Commemoration in Western Europe''. Oxford University Press. pp. 45–46.</ref>
<nowiki>
[[Kategorija:Zahodna kultura]]
Vrstica 48 ⟶ 115:
[[Kategorija:Bivše države na Apeninskem polotoku]]
[[Kategorija:Rimsko cesarstvo]]
[[Kategorija:CS1: dolga volume vrednost]]
[[Kategorija:Strani z nepregledanimi prevodi]]</nowiki>
| |||