Delitve Poljske: Razlika med redakcijama

odstranjenih 7 zlogov ,  pred 1 letom
m
→‎Uvod: jezik
m (→‎Uvod: jezik)
Državna ureditev Poljske-Litve (Republike obeh narodov) in volitve kraljev na zelo širokem plenumu poljskega plemiškega parlamenta (''sejma'') so dajale tujcem velike možnosti za vmešavanje v poljske notranje zadeve. Od časov [[Peter Veliki|Petra Velikega]] je imela pri tem prevladujoč vpliv Rusija. Ta se je v času carice [[Katarina Velika|Katarine Velike]] še močno povečal; Katarina je leta 1764, ob pristanku pruskega kralja [[Friderik II. Veliki|Friderika II.]], z rusko vojsko podprla izvolitev svojega nekdanjega ljubimca Stanislava Poniatowskega za poljskega kralja [[Stanislav II. Poljski|Stanislava II. Avgusta]].
 
Vendar Poniatowski kot poljski kralj Katarini ni bil tako pokoren, kot je pričakovala. Na Zahodu izobraženi intelektualec iz vplivne poljske plemiške rodbine in sorodnik najvplivnejšega poljskega magnata Czartoryskega je želel preoblikovati Poljsko-Litvo v učinkovito ustavno monarhijo z normalno delujočim parlamentom, pri čemer pa je zadeval na mnoge ovire tako pri domačih političnih in idejnih nasprotnikih kot pri voditeljih sosednjih velesil, ki so jih mikala poljska ozemlja. Poleg Katarine II. je bil to predvsem pruski kralj Friderik II. Veliki. Njegovi predniki so si že pridobili (nekoč poljsko) Vzhodno Prusijo (prej imenovano [[Vojvodina Prusija|Knežja ali Vojvodska Prusija]], ki je s kronanjem [[Brandenburg (volilna kneževina)#Hohenzollerji|brandenburškega volilnega kneza]] za "kralja v Prusiji", [[Friderik I. Pruski|Friderika I.]], postala kraljevina); Friderik II sam pa si je v [[Šlezijske vojne|šlezijskih vojnah]] in [[Sedemletna vojna|sedemletni vojni]] priboril Šlezijo. Manjkal mu je še (poljska) [[Kraljeva Prusija]], gospodarsko izredno pomembno ozemlje ob ustjeustju [[Visla|Visle]] s pristaniščem [[Gdansk]]. Katarina, ki se je dobro zavedala njegove vojaške moči in politične spretnosti, se je o vseh posegih na Poljsko predhodno posvetovala z njim.
 
Tretja močna poljska soseda je bila Avstrija, ki se je po [[Avstrijska nasledstvena vojna|avstrijski nasledstveni vojni]] vse bolj povezovala s [[Francija|Francijo]]. Še vedno se ni sprijaznila z izgubo [[Šlezija|Šlezije]], v področje njenih interesov v [[Moldavija|Moldaviji]], [[Vlaška|Vlaški]] in na [[Balkan]]u pa je začela posegati v [[Rusko-turška vojna (1768-1774)|rusko-turški vojni]] zmagovita Rusija.
V takšnih okoliščinah sta Friderik Veliki in njegov brat, ki je leto in pol preživel kot ataše v [[Sankt Peterburg|Sankt Peterburgu]], poskušala uveljaviti svoj načrt, ki naj bi na račun Poljske zadovoljil ozemeljske apetite treh velesil in istočasno vzpostavil med njimi ravnotežje političnih moči. Rusija naj bi se odpovedala Moldaviji, ki jo je že zavzela, in izgubljeno ozemlje nadomestila z delom Poljske. Avstrija bi v zameno za Šlezijo dobila [[Besarabija|Besarabijo]], medtem ko bi si Friderik II. vzel Kraljevo Prusijo z Gdanskom.
 
Katarina sprva nad načrtom ni bila navdušena. Ko pa je na Poljskem [[Zgodovina Poljske-Litve v času voljenih kraljev#Barska konfederacija in prva delitev Poljske|izbruhnila državljanska vojna]] med konservativnimi pristaši starega saškega režima in naprednimi silami Poniatowskega (katerega so nasprotniki ujeli) in je poleg tega Avstrija zavzela občutljivo območje [[Spiš]]a (potem ko jo je Poniatowski prosil, da zatre tamkajšnji upor) in še sedem sosednjih župnij, so okoliščine za prvo delitev poljskePoljske dozorele.
 
==Prva delitev Poljske (1772-73)==
Po pogodbi z dne 5. avgusta 1772 je Prusija dobila skoraj vso [[Kraljeva Prusija|Kraljevo Prusijo]] (brez Gdanska), ki je dotlej ločevala Vzhodno Prusijo od matične [[Brandenburg (volilna kneževina)|Volilne kneževine Brandenburg]]; dobila je škofijo [[Warmija|Warmijo]] (Ermland), severna ozemlja [[Velikopoljska|Velikopoljske]] ob reki [[Noteć]] in del [[Kujavija|Kujavije]] (brez mesta Torunj).
 
Avstrija je dobila [[Zator]] in [[Oświęcim]], vso [[Galicija|Galicijo]] z bogatimi rudniki soli v [[Bochnia|Bochniji]] in [[Wieliczka|Wieliczki]]., del območij [[Sandomierz]]a in [[Krakov]]a brez mesta Krakov.
 
Rusija je dobila v posest [[Livonija|Livonijo]], ki pa je ostala pod upravljanjem Republike, in beloruska območja [[Vitebsk]], [[Polock]] in [[Mstislavl]].
Avstrija in Prusija sta si, nezadovoljni s plenom po pogodbi, še dodatno nasilno prilastili nekaj ozemlja, kar pa je bilo z rusko intervencijo leta 1776 delno popravljeno.
 
Friderik II. zaradi odločnega nasprotovanja Rusije, [[Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske|Anglije]] in [[Republika Nizozemska|Nizozemske]] ni smel zasesti [[Gdansk]]a. Kljub temu, da je bilo ozemlje, ki ga je dobil, najmanjše, pa je bilo zaradi gospodarskega in političnega pomena ustja [[Visla|Visle]] najdragocenejše; pruska ozemlja je povezalo v strnjeno celoto in odrezalo Poljsko od morja.
 
Poljski parlament se je upiral ratifikaciji takšne pogodbe in Poniatowski je v zahodnem, zlasti angleškem tisku vzpodbujal pisanje proti brezpravnosti delitve. A so velesile zagrozile, da bodo anektirale še večja ozemlja. Tako je sejm 30. septembra 1773 naposled ratificiral pogodbo.
 
Pogodbo o delitvi so marca 1775 dopolnili s trgovskim dogovorom, ki je bil Poljakom vsiljen. Poljska je morala plačevati visoke takse za izvoz v Prusijo, medtem ko so bile takse v nasprotno smer nizke; pristojbine za poljsko tranzitno trgovino preko pruskega ozemlja pa so bile naravnost oderuške. Mestu Gdansk, ki ga ni smel zasesti, se je Friderik II. maščeval tako, da je usmeril trgovino po Visli v tedaj že pruski [[Elbląg]].
 
==Uvodni dogodki v drugo delitev Poljske==
29. marca 1790 je Republika sklenila obrambno zvezo s Prusijo (ki se je povezala z Anglijo in Nizozemsko). Poljski sejm, katerega zasedanje je trajalo kar štiri leta, je začel pripravljati temeljite reforme in novo ustavo. V sejmu in v tisku so se množile pobude, predlogi in razprave.
 
3. maja 1791 je prišlo do sprejetja [[Ustava tretjega maja|nove, napredne ustave]]. V upravljanje države so nameravali vključiti prebivalstvo mest in razširiti družbeno osnovo demokracije. Stališča vladnega tabora so postajala vse močnejša, ko se je januarja 1792 končala rusko-turška vojna. Prusija je opustila protirusko politiko in se zavzela za ponovno delitev Poljske.
 
27. aprila 1792 so trije poljski magnati (veliki plemiči), pristaši Rusov, na svojo roko v Sankt Peterburgu podpisali akt o konfederaciji (imenovani ''targoviška'') in poklicali na pomoč rusko vojsko. Ta je 18. maja 1792 prekoračila poljsko mejo.
 
Številčno mnogo šibkejša poljska vojska je imela sprva proti Rusom nekaj obrambnih uspehov, avendar se je vseeno morala postopoma umikati. Katarina se ni odzvala na poskuse pogajanj. Ko so na Poljsko vdrli še Prusi, so se okupatorji začeli pogovarjati o novi delitvi Poljske. Avstrija, ki je bila zaposlena z [[Koalicijske vojne|vojno proti revolucionarni Franciji]], pri drugi delitvi ni bila udeležena.
 
==Druga delitev Poljske (1793)==
Pogodba o drugi delitvi Poljske je bila med Rusijo in Prusijo sklenjena 23. januarja 1793. Prusija je dobila mesti [[Gdansk]] in [[Torunj]], preostali del [[Velikopoljska|Velikopoljske]] in del [[Mazovija|Mazovije]], ki jih je povezala v novo prusko pokrajino Južno Prusijo. Rusija je svojo mejo potegnila v ravni črti sever-jug zahodno od območij [[Minsk]], [[Sluck]], [[Žitomir]], [[Kamienec Podolski]].
 
Poslanci sejma v [[Grodno|Grodnu]] so, ob grožnjah in podkupninah, po dolgem upiranju 17. avgusta 1793 ratificiralratificirali pogodbo z Rusijo in 23. septembra pogodbo s Prusijo.
 
Kar je ostalo od Poljske, je bilo razmejitveno ozemlje med velesilami, veliko 240.000 km<sup>2</sup> s 3,5 milijoni prebivalcev. Njegovo upravljanje so uredili po starem, s stalnim svetom, na katerega je lahko vplival ruski ambasador.
 
==Tretja delitev Poljske (1795)==
 
Z novim stanjem se niso mogli strinjati tako Poljaki v domovini kot tudi ne poljski emigranti na [[Saška (volilna kneževina)|Saškem]] in drugod. Pripravili so [[Zgodovina Poljske-Litve v času voljenih kraljev#Vstaja Tadeucza Kościuszka|upor pod vodstvom Tadeusza Kosciuszka]], v Ameriki proslavljenega poljskega borca za neodvisnost. V uporu so sodelovali vsi sloji poljskega prebivalstva, tudi kmetje, ki so jim obljubili osebno svobodo in pravico, da ostanejo na zemlji, ki jo obdelujejo. Kljub srčnemu bojevanju in ubranitvi [[Varšava|Varšave]] pred pruskim in ruskim obleganjem, pa niso bili kos drugemu ruskemu napadu pod vodstvom [[Aleksander Vasiljevič Suvorov|generala Suvorova]]. Potem koKo je Suvorov zavzel Varšavo, o dokončni likvidaciji poljsko-litovske države ni bilo več dvoma.
 
Pogajanja med osvajalci so potekala vzporedno z vojaškimi operacijami. Skušali so jih prehitevati z izvršenimi dejanji. Avstrija in Rusija sta se trudili omejiti pruske zahteve.
Konferenca o delitvi se je končala z razdorom. Na začetku leta 1795 sta Avstrija in Rusija sklenili zvezo zoper Prusijo. Sprte velesile so se začele pripravljati na vojno. Nazadnje je Prusija popustila.
 
Dokončni sporazum so podpisali 24. oktobra 1795. Varšavo, ki so jo osvojili Rusi, so zasedli Prusi. V zameno so se Prusi v korist Avstrije odpovedali Krakovu. Novo mejno črto med velesilami so začrtali po rekah [[Pilica, Poljska|Pilica]], [[Zahodni Bug|Bug]] in [[Nemen]]. Tokrat ratifikacija s strani Poljske ni bila več potrebna. Razmejitvena dela so med še vedno trajajočimi spopadi končalikončala 2. julija 1796.
 
Rusija je svojo zahodno mejo pomaknila na Bug in Nemen; preko [[Livonija|Livonije]] in [[Kurlandija|Kurlandije]] se je razširila vse do [[Baltiško morje|Baltiškega morja]].
| style="padding-left: 1em; text-align: right; border-top:2px solid" |11.951.000
|}
 
 
Rusija je dobila 63 % ozemlja in 47 % prebivalcev. Avstrija je dobila najgosteje naseljeno ozemlje; na 18 % površine je živelo 32 % prebivalcev. Največ koristi je pridobljeno ozemlje prineslo Prusiji, ki je dobila 19 % ozemlja in 21 % prebivalcev.