George Noel Gordon Byron: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m sklici |
→Osebnost: poem |
||
Vrstica 60:
== Osebnost ==
Lord Byron, je imel brez dvoma posebno privlačno osebnost – pravzaprav že skoraj neustavljivo privlačno. Slovel je po svoji neobičajnosti, ekscentričnosti, kontroverznosti in bahaštvu. Doživljal je izbruhe nasilnosti. Posebno je bil navezan na živali, posebno na psa novofundlandca Boatswaina – ko je pes staknil steklino, ga je Byron negoval brez strahu pred ugrizom in boleznijo. Botswain počiva v Newstead Abbey-ju pod nagrobnikom, večjim od gospodarjevega.Napis, Byronov Epitaf psu, je postal eno bolj poznanih del.
<poem>
Blizu tega mesta
So shranjeni ostanki tistega
Vrstica 72 ⟶ 73:
Ki je bil rojen v Novi Fundlandiji maja 1803
In umrl v Newsteadu 18. Novembra, 1808.
</poem>
Byron je tudi imel v posesti medveda v času njegovega šolanja na Trinity College, Cambridge (menda zaradi nestrinjanja s predpisom, ki ni dovoljeval psov – kasneje je celo predlagal medveda za članstvo v bratovščini fakultete). V svojem življenju so se v njegovi oskrbi znašli lisica, papiga, mačke, orel, krokodil, kanja, pavi, kokoši, egipčanski žerjav, gosi, dihur in čaplja.
V njegovem značaju pa so točke, v katerih se mnenja razhajajo. Res je bil sladak, skoraj brutalno priliznjen, toda ali je bil iskren? Ali je bil melanholičen kot nakazujejo njegova dela? Je nastopal kot pesimist ali človekomrznik ali je res črpal iz zagrenjenosti svoje duše? Najverjetneje je Bryon vedel, da bodo njegova mračna čustva, obup in žalost, vzbudila zanimanje javnosti in zato ni odlašal z razkrivanjem bolečine strtega srca. Ampak to ne pomeni, da je bil hinavec. Njegovi spori s šloveštvom samim, njegova jeza nad usodo so bili popolnoma pristni. Njegova dela so pravzaprav ventil njegovih potlačenih želja. Bryon je bil preveč zaverovan sam vase, preveč je vzljubil svoj um, da bi užival v izmišljevanju lastnih odlik ali napak.
Ali je govoril le resnico, pa je druga zgodba. Po naravi je bil iskren in njegovi prijatelji so živeli v strahu pred njegovim nebrzdanim jezikom, a vendar njegovi stki niso bili tako svobodni kot se morda zdijo na prvi pogled. Byron je bil prijazen in radodaren po naravi. V veselje in užitek mu je bilo pomagati drugim umetnikom, tako moškim kot ženskam, brez zaračunavanja, saj je tudi sam izkusil revščino in to ga je omehčalo. Celo v Benetkah, ko se je zadolžil, je vedno dal nekaj na stran za dobrodelne namene. Ne sramota ne obžalovanje niso nikoli prekinili njegove dobrodelnosti. Njegovi cinični govori, namenjeni prijateljem in prijateljstvu na splošno, si bili pogosto citirani njemu v škodo, vendar jih ne smemo vzeti preveč dobesedno. Byron je govoril, da je dosegel določen učinek na ljudi in se je ravnal po trenutnem razpoloženju občinstva, zato govori niso nujno odražali njegovega resničnega mišljenja. Njegova dejanja se niso skladala z njegovimi besedami. Kljub temu da je na vse kriplje zavračal tako protestantsko kot katoliško vero, je bil, tako kot Atenci, močno veren. Verjel je v nevidno moč in strah pred končno sodbo ga je preganjal do smrti.
Mnogi sodobni kritiki dvomijo o Byronovi prisebnosti. Res je sicer, da je podedoval »slabo kri« z obeh strani družine, da je imel nevrotično osebnost, da je nekoč zblaznel zaradi pijače, vendar ni dokazov, da je res imel kakršnokoli možgansko motnjo. V prenesenem pomenu bi lahko rekli, daje bil le napol blazen, vendar če je bilo temu res tako, je bilo to zaradi njegove volje in ne zaradi uma. Bil je odgovoren za svoja dejanja in to so večkrat obrnili njemu v škodo. Uživaštvo je postavil pred dolžnosti. Končal je svo zakon in s tem obsodil svojo ženo na nesrečno življenje. Če je bil, kot je nekoč dejal Goethe, res največji talent 19. stoletja, je povezal ta talent s prezirom, škandali in odporom. Toda, bil je rojen z odlikami, ki jih je nosil skozi življenje: pogum, prijaznost, resnicoljubnost. Bil je delaven in borben. Sovražil je tiranijo in bil pripravljen žrtvovati denar in lagodnost življenja za svobodo. ▼
▲Mnogi sodobni kritiki dvomijo o Byronovi prisebnosti. Res je sicer, da je podedoval »slabo kri« z obeh strani družine, da je imel nevrotično osebnost, da je nekoč zblaznel zaradi pijače, vendar ni dokazov, da je res imel kakršnokoli možgansko motnjo. V prenesenem pomenu bi lahko rekli, daje bil le napol blazen, vendar če je bilo temu res tako, je bilo to zaradi njegove volje in ne zaradi uma. Bil je odgovoren za svoja dejanja in to so večkrat obrnili njemu v škodo. Uživaštvo je postavil pred dolžnosti. Končal je svo zakon in s tem obsodil svojo ženo na nesrečno življenje. Če je bil, kot je nekoč dejal Goethe, res največji talent 19. stoletja, je povezal ta talent s prezirom, škandali in odporom. Toda, bil je rojen z odlikami, ki jih je nosil skozi življenje: pogum, prijaznost, resnicoljubnost. Bil je delaven in borben. Sovražil je tiranijo in bil pripravljen žrtvovati denar in lagodnost življenja za svobodo.
== Pesniška dela ==
| |||