Absurdizem: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Vrstica 3:
'''Absurdizem''' ali '''filozofija absurda''' je [[:Kategorija:Filozofske smeri|filozofska smer]], ki si za predispozicijo jemlje, da je človeku njegovo okolje nerazumljivo in njegovo življenje posledično inherentno nesmiselno. Vsi smisli življenja, ki jih imamo za pristne, so v resnici samo skrivanje pred nesmislom. Po absurdizmu se na primer [[znanost]], enako kot vse drugo, prelije v [[Religija|vero]], saj na neki točki znanosti nihče zares ne razume, temveč samo veruje v trenutno priznano teorijo, ki jo ta filozofija enači s prispodobo, kar ima za beg pred nesmislom. Osrednje vprašanje absurdizma je, kako in zakaj naj človek živi v svetu, ki mu je nedoumljiv in ki mu ne more podati odgovorov na eksistenčna vprašanja. Absurd ni lastnost človeka in ne lastnost sveta, temveč je odnos med njima. Absurdizem je z delom [[Mit o Sizifu]] (1942) utemeljil [[Albert Camus]]. Povezan je tudi s [[Absurdna drama|teatrom absurda]].<ref name=":0">{{Navedi knjigo|title=Mit o Sizifu : esej o absurdnem|url=http://worldcat.org/oclc/924214065|publisher=Cankarjeva Založba|date=1980|oclc=924214065|first=Camus, Albert,|last=1913-1960.|page=43-45}}</ref><ref name=":3">{{Navedi knjigo|edition=Summer 2017|title=The Stanford Encyclopedia of Philosophy|url=https://plato.stanford.edu/archives/sum2017/entries/camus/|publisher=Metaphysics Research Lab, Stanford University|date=2017|first=Ronald|last=Aronson|editor-first=Edward N.|editor-last=Zalta}}</ref>
 
== Osrednje misli in specifike filozofije absurda ==
Filozofija absurda, ki jo je [[Albert Camus|Camus]] začel v [[Mit o Sizifu|Mitu o Sizifu]] (1942) in nadaljeval v [[Uporni človek|Upornem človeku]] (1952), je sicer zelo sorodna [[Eksistencializem|eksistencializmu]], saj obe priznavata nesmiselnost življenja, vendar rešitev pojmujeta drugače. Čeprav sta si absurdizem in [[eksistencializem]] zelo podobna, se ne smeta enačiti, saj [[Albert Camus|Camus]] v [[Mit o Sizifu|Mitu o Sizifu]] jasno opredeli stališče absurdizma kot [[Antifilozofija|antifilozofije]] - [[Filozofija|filozofije]], ki zanika možnost [[Racionalizem|racionalne]] razlage sveta in [[Religija|vero]] opredeli kot beg pred nesmislom. Zanika torej vse možnosti, od človeka pa zahteva, da se s svojo nezmožnostjo razumevanja sveta in osmišljanja svojega življenja sprijazni, jo ponotranji in tako postane absurdni človek. Ideal absurdnega človeka [[Albert Camus|Camus]] vidi v antičnem liku [[Sizif]], ki si ga mora zamišljati srečnega, kljub njegovem neskončnem, nesmiselnem in zelo napornem delu, da si lahko sebe zamišlja srečnega, saj se v jedru ne razlikujeta. Camus Sizifa enači s sodobnim [[Proletariat|proletariatom]], saj oba nosita vsak dan svojo skalo z le malo počitka in brez vsega smisla.<ref name=":0" /><ref name=":1">{{Navedi knjigo|title=Mit o Sizifu : esej o absurdnem - spremna beseda|url=http://worldcat.org/oclc/924214065|publisher=Cankarjeva Založba|date=1980|oclc=924214065|first=Zoja Skušek-Močnik|last=Skušek-Močnik|location=Ljubljana|page=445-462}}</ref><ref>{{Navedi knjigo|title=Mit o Sizifu : esej o absurdnem|url=http://worldcat.org/oclc/924214065|publisher=Cankarjeva Založba|date=1980|oclc=924214065|first=Camus, Albert,|last=1913-1960.|page=125-135}}</ref>