Absurdizem: razlika med redakcijama

dodanih 6.590 zlogov ,  pred 1 mesecem
brez povzetka urejanja
== Osrednje misli in specifike filozofije absurda ==
Filozofija absurda, ki jo je [[Albert Camus|Camus]] začel v [[Mit o Sizifu|Mitu o Sizifu]] (1942) in nadaljeval v [[Uporni človek|Upornem človeku]] (1952), je sicer zelo sorodna [[Eksistencializem|eksistencializmu]], saj obe priznavata nesmiselnost življenja, vendar rešitev pojmujeta drugače. Čeprav sta si absurdizem in [[eksistencializem]] zelo podobna, se ne smeta enačiti, saj [[Albert Camus|Camus]] v [[Mit o Sizifu|Mitu o Sizifu]] jasno opredeli stališče absurdizma kot [[Antifilozofija|antifilozofije]] - [[Filozofija|filozofije]], ki zanika možnost [[Racionalizem|racionalne]] razlage sveta in [[Religija|vero]] opredeli kot beg pred nesmislom. Zanika torej vse možnosti, od človeka pa zahteva, da se s svojo nezmožnostjo razumevanja sveta in osmišljanja svojega življenja sprijazni, jo ponotranji in tako postane absurdni človek. Ideal absurdnega človeka [[Albert Camus|Camus]] vidi v antičnem liku [[Sizif]], ki si ga zamišlja srečnega, kljub njegovem neskončnem, nesmiselnem in zelo napornem delu.<ref name=":0" /><ref name=":1">{{Navedi knjigo|title=Mit o Sizifu : esej o absurdnem - spremna beseda|url=http://worldcat.org/oclc/924214065|publisher=Cankarjeva Založba|date=1980|oclc=924214065|first=Zoja Skušek-Močnik|last=Skušek-Močnik|location=Ljubljana|page=445-462}}</ref>
 
=== Odnos med absurdizmom in eksistencialističnimi vejami filozofije ===
 
=== Absurdni človek ===
* opustil vse oblike upanja, da bi smisel lahko našel v kakršnikoli obliki znanosti ali vere (naj bo to filozofija ali krščanstvo);
* sposoben zavedati se svojih mej: svoje z naravnimi zakoni omejene svobode, smrtnosti, obsojenosti na neuspeh pri upiranja absurdu;
* dovolj pogumen, da kljubse vsemvseh temdejstev spoznanjemabsurda '''brezpogojno zaveda''' in še vedno živi. <ref>{{Navedi knjigo|title=Mit o Sizifu : esej o absurdnem|url=http://worldcat.org/oclc/924214065|publisher=Cankarjeva Založba|date=1980|oclc=924214065|first=Camus, Albert,|last=1913-1960.|page=72-74}}</ref>
 
V svojem jedru je absurdni človek [[Nihilizem|nihilistična]] ideja, saj kliče po predrugačenju [[Etika|etičnih]] in [[Vrednota|življenjskih vrednot]] glede na spoznanja absurdizma. S doseganjem [[Ideal|ideala]] absurdnega človeka se človek osvobodi bremena nesmiselnosti svojega življenja in postane gospodar svoje usode, saj ve, da je ta samo njegova in da nima nobenega višjega [[Imperativ|imperativa]], ki bi mu narekoval, kaj naj počne.<ref>{{Navedi knjigo|title=Mit o Sizifu : esej o absurdnem|url=http://worldcat.org/oclc/924214065|publisher=Cankarjeva Založba|date=1980|oclc=924214065|first=Camus, Albert,|last=1913-1960.|pages=122}}</ref> Posledično mora [[Albert Camus|Camus]], da se izogne pomiku k [[Anarhizem|anarhizmu]], zagovarjati meje človeške [[Svoboda (razločitev)|svobode]], ki izhajajo iz nekega notranjega [[Imperativ|imperativa]]. To napravi deloma v [[Mit o Sizifu|Mitu o Sizifu]] z [[Arhetip|arhetipi]] absurdnih ljudi in odgovorom na vprašanje "Zakaj naj se '''ne''' ubijem"; deloma pa v [[Uporni človek|Upornem človeku]], kjer skozi koncept "notranje meje" - ki je njegova "meja upora" in je pogojena z medčloveškimi odnosi -, raziskuje vprašanje "Zakaj naj ne ubijam drugih" <ref name=":1" /><ref name=":2">{{Navedi knjigo|edition=Summer 2017|title=The Stanford Encyclopedia of Philosophy|url=https://plato.stanford.edu/archives/sum2017/entries/camus/|publisher=Metaphysics Research Lab, Stanford University|date=2017|first=Ronald|last=Aronson|editor-first=Edward N.|editor-last=Zalta|chapter=1. The Paradoxes of Camus’s Absurdist Philosophy}}</ref>.
 
==== Arhetipi absurdnega človeka ====
Camus v Mitu o Sizifu navede štiri arhetipe oziroma primere absurdnih ljudi, ki kljub zavedanju vseh spoznanj absurdizma vseeno živijo polna življenja. To so:
 
===== Don Juan =====
Don Juan je osvajalec ženskih src. Ljubi vse ženske sveta in vsaki pove, kar hoče slišati, da jo osvoji. Ker se zaveda absurda je osvobojen etičnih zadržkov in lahko sam sebi postavlja pravila. To seveda ne pomeni, da ni etičen, le da se zaveda posledic svojih dejanj, ki jih je pripravljen sprejeti. Njegova posledica je, da bo umrl osamljen, saj se bo vsem ljubimkam zameril. To zanj ni kazen, ker svojo starost jemlje kot posledico svojih dejanj, ki jo je sprejel. Na primer neabsurdni žigolo bi svojo osamljenost na stara leta jemal kot božjo kazen, absurdni Don Juan, pa ne, saj ve, da si usodo kroji sam in koncept kazni višje sile zanj ne obstaja<ref>{{Navedi knjigo|title=Mit o Sizifu : esej o absurdnem|url=http://worldcat.org/oclc/924214065|publisher=Cankarjeva Založba|date=1980|oclc=924214065|first=Camus, Albert,|last=1913-1960.|page=77}}</ref>. Camus o absurdistični morali, ki je osrednje vprašanje Don Juana, zapiše: <blockquote>Absurdnost ne sprošča, temveč veže. Ne dovoljuje vseh dejanj. Vse je dovoljeno, to ne pomeni, da ni nič prepovedano. Absurdnost daje samó enakovrednost posledicam teh dejanj. Ne priporoča hudodelstva, to bi bilo otročje, vrača pa kesanju njegovo nekoristnost [...] Duh, ki ga je prežela absurdnost sodi samo, da je treba te nasledke [posledice] gledati z vedrim mirom. Pripravljen je plačati. Drugače povedano, zanj obstajajo odgovorni ne pa krivi.<ref>{{Navedi knjigo|title=Mit o Sizifu : esej o absurdnem|url=http://worldcat.org/oclc/924214065|publisher=Cankarjeva Založba|date=1980|oclc=924214065|first=Camus, Albert,|last=1913-1960.|page=74}}</ref></blockquote>
 
===== Gledališki igralec =====
 
Igralec deluje iz človeškega nagnjenja, da ga nič ne zanima tako zelo kot on sam, sploh to, kar bi lahko bil. Na odru absurdni igralec izživi vse svoja možna življenja. Ne živi zares svojega življenja, temveč živi skozi svoje like. Tako ponazarja arbitrarnost meje med tem, kar človek hoče biti in tistim, kar je. Kot Sizif potiska skalo, igralec v treh urah živi in umre. Za seboj ne more pustiti ničesar, kar bi spominjalo na njegove vloge in genialnost in to je njegova usoda, ki jo je kot absurden človek sprejel. Camus zapiše, da igralec »Vlada v minljivem. Vemo, da je med vsemi slavami njegova najbolj enodnevna«. Igralec se absurdu zoperstavlja z igro - s kvantiteto življenj v nasprotju s kvaliteto, kot pri Don Juanu. Zaveda se, da bo smrt ves njegov trud izničila in to zavedanje ga osvobaja<ref>{{Navedi knjigo|title=Mit o Sizifu : esej o absurdnem|url=http://worldcat.org/oclc/924214065|publisher=Cankarjeva Založba|date=1980|oclc=924214065|first=Camus, Albert,|last=1913-1960.|page=82-84}}</ref>.
 
===== Osvajalec =====
Osvajalec se je odločil absurdu kljubovati skozi svoja dejanja in se z njimi zapisati v človeško zgodovino. Osvajalec sam o sebi v Mitu o Sizifu pravi: »Če sem si izbral delovanje, ne mislite, da mi je kontemplacija neznana dežela. Vendar mi ne more dati vsega, in ker sem oropan večnosti, se hočem zvezati s časom«<ref>{{Navedi knjigo|title=Mit o Sizifu : esej o absurdnem|url=http://worldcat.org/oclc/924214065|publisher=Cankarjeva Založba|date=1980|oclc=924214065|first=Camus, Albert,|last=1913-1960.|page=89}}</ref> Osvajalci vedo, da je delovanje samo po sebi nekoristno. Koristno je samo delovanje, ki bi prenovilo človeka in zemljo. Zavedajo se, da ljudi sicer ne morajo prenoviti, vendar morajo se delati "kakor da". Zaveda se popolne veličine človeškega duha in išče trenutne krepkosti, ki mu dajo občutek božanskosti. Kljub temu, pa se absurdni osvajalec zaveda jalovosti in nesmiselnosti svojega početja, to je absurdnemu duhu inherentno. Osvajalci zmorejo največ, vendar ne zmorejo več kot človek sam.<ref>{{Navedi knjigo|title=Mit o Sizifu : esej o absurdnem|url=http://worldcat.org/oclc/924214065|publisher=Cankarjeva Založba|date=1980|oclc=924214065|first=Camus, Albert,|last=1913-1960.|page=88-91}}</ref>
 
===== Umetnik =====
Umetnik ustvarja z namenom ponavljanje tem sveta.<ref>{{Navedi knjigo|title=Mit o Sizifu : esej o absurdnem|url=http://worldcat.org/oclc/924214065|publisher=Cankarjeva Založba|date=1980|oclc=924214065|first=Camus, Albert,|last=1913-1960.|quote=[…] enolično in strastno ponavljanje tem, ki jih je že orkestriral svet […]. Zmotno bi bilo, če bi videli v tem simbol in vrjeli, da moremo umetnino naposled šteti za pribežališče pred absurdom. Umetnina je sama absurden pojav in gre samo za njen opis. Ne ponuja izhoda bolezni duha. Nasprotno, umetnina je eno izmed znamenj te bolezni in ji daje odmevati v vsej človekovi misli. Prvikrat pa omogoča duhu, da lahko stopi iz sebe in ga postavlja pred drugega človeka, ne da bi se izgubil v njem, temveč da mu z natančnim prstom pokaže pot brez izhoda, po kateri hodijo vsi.|page=98}}</ref> Podobno kot Don Joan ljubi ženske, umetnik slika slike. Gre preprosto za živetje življenja. Vse umetnine so brez pomena in smisla, vendar absurdna umetnina in z njo umetnik se od ostalih razločujeta z zavedanjem. Prava absurdna umetnina po Camusu mora prikazovati zavedanje razkola med človeškim hrepenenjem po smislu in njegovo večno nezmožnostjo doseganja tega.<ref>{{Navedi knjigo|title=Mit o Sizifu : esej o absurdnem|url=http://worldcat.org/oclc/924214065|publisher=Cankarjeva Založba|date=1980|oclc=924214065|first=Camus, Albert,|last=1913-1960.|page=103-104|quote=Lahko ustvarjam absurdno, lahko dam ustvarjalnemu delovanju prednost pred drugimi. A da absurdno delovanje ostane absurdno, se mora ves čas zavedati svoje nesmotrnosti. To velja tudi za umetnino. Če se v njej ne spoštujejo več zapovedi absurdnega, če ne ponazarja razkola in upora, če se klanja slepilom in zbuja upanje, potem ni več nesmotrna. [...] Umetnina potem ni več tisti izraz odmaknjenosti in trpljenja, ki je povzetek sijaja in nekoristnosti človekovega življenja}}</ref> Pri absurdni umetnosti se še najbolj vidi paradoks v katerega se zapleta absurdizem: Če so vse umetnine nesmiselne in če se absurdni umetnik tega zaveda, zakaj jih ustvarja? Ali ne kontrirajo že s svojim obstojem te absurdne misli, saj, če je res vseeno, ali so ali ne, potem jih pač ne bi bilo? Na ta vprašanja, ki se dajo postaviti na skoraj vse točke absurdizma, Camus ne odgovarja. <ref name=":1" /><ref name=":2" />
 
=== Problem filozofije absurda ===
Težava absurdne misli je, da temelji na [[Paradoks|pradoksu]]. V [[Mit o Sizifu|Mitu o Sizifu]] in [[Uporni človek|Upornem človeku]] [[Albert Camus|Camus]] trdi, da je smisel življenja nemogoč koncept, zanika vse možne načine pridobitve tega in vendar v obeh delih trdi, da je potrebno živeti in da je samomor tudi oblika bega pred absurdom.<ref name=":2" />
 
== Odnos med eksistencializmom, nihilizmom in absurdizmom ==
 
 
 
 
 
 
== Viri ==
52

urejanj