|
}}
'''''Zločin in kazen''''' ([[ruščina|rusko]] ''Преступление и наказание'') je psihološki [[roman]] [[Fjodor Mihajlovič Dostojevski|Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega]], ki obravnava predvsem subjektivna razmišljanja glavnega junaka Raskolnikova o življenju, zlasti pa upravičenost [[zločin]]a.
Ta je prvi v nizu romanov, v katerih se Dostojevski loteva večnih vprašanj o [[bog]]u, [[ljubezen|ljubezni]], [[morala|morali]], zlu, trpljenju, odrešenju in [[človek]]ovi [[svoboda|svobodi]]. Osrednja tema je nemotiviran umor, toda slog Dostojevskega zgodbo pretvori v napeto [[detektiv]]sko pripoved. Kljub temu da je zgodba zelo navezana na [[Sankt-Peterburg]] v 60. letih 19. stoletja, so vprašanja, ki jih postavlja, aktualna v vseh časih.
Roman Zločin in kazen je izšel v 12 številkah leta 1866 v [[časopis]]u ''Ruski vestnik'' (''Русский вестник''). Skupaj s [[Lev Nikolajevič Tolstoj|Tolstojevim]] romanom ''[[Vojna in mir]]'' je to najbolj znan ruski roman v svetu.
Roman je v slovenščino prevedel [[Vladimir Levstik]] leta 1908. Avtor najnovejšega slovenskega prevoda je [[Marjan Poljanec]], založba [[Mladinska knjiga]], [[Ljubljana]] 1997, 2005.
== Vsebina ==
Revni študent Rodion (Rodja) Romanovič Raskolnikov zagovarja teorijo, da se ljudje delijo na uši, ki niso zmožne velikih dejanj, in na redke posameznike, ki so dovolj močni, da lahko vzamejo pravico v svoje roke in lahko zagrešijo tudi zločin, če se jim to zdi potrebno. Tak [[zločin]] je upravičen, če je v prid celotni družbi. Raskolnikov na podlagi te teorije zagreši umor oderuške starke Aljone Ivanovne, v afektu pa ubije tudi njeno sestro Lizaveto, ki ga preseneti na kraju zločina. Z umorom si hoče dokazati, da spada med tiste posameznike, ki lahko spreminjajo svet. Za vzor si vzame [[Napoleon Bonaparte|Napoleona]]. Umor se mu sicer posreči, vendar ga pozneje začne prevzemati občutek krivde. Izpove se prostitutki Sonji Marmeladovi, v katero se tudi zaljubi. Po nekaj pogovorih z njo se odloči, da zločin prizna [[policija|policiji]]. Kaznujejo ga s prisilnim delom v [[Sibirija|Sibiriji]], kar pa za Raskolnikova ni najhuje; najhujše je spoznanje, da je tudi on nič več kakor uš. Roman se na nek način vseeno srečno konča, saj Sonja Raskolnikovu sledi v [[Sibirija|Sibirijo]]. Tam dolgo ostane zakrknjen in zamorjen, a se nekega jutra ob reki prebudi in odloči zaživeti novo življenje s Sonjo potem, ko bo prestal kazen.
== Razlaga ==
|
