Anton Bruckner: Razlika med redakcijama

 

V Linzu je Bruckner tudi družbeno uveljavil, začel je zahajati v družbo in je [[1860]] postal [[zborovodja]] moškega zbora ''Frohsinn'' (Veselost), ki mu je posvetil svojo prvo mojstrovino (poprej je zložil vrsto [[maša|maš]] in drugih nabožnih del), sedemglasno [[Ave Maria|Ave Marijo]]. V tem času je začel resno razmišljati o poroki, vendar se je vedno znova nesrečno zaljubljal v rosno mlada dekleta. Ko ga je leta [[1866]] zavrnila lepa mesarjeva hči, sedemnajstletna Josefine Lang, je doživel težak živčni pretres. Bil je tudi izčrpan od neumornega garanja in študija, saj se celo življenje ni otresel iz mladostne bede izvirajočega strahu pred revščino in se je venomer preobremenjeval z delom. Začasno se mu je pomračil um. Obsedla ga je [[manija]] štetja: prešteval je gumbe na oblekah, bisere v ogrlicah, liste na drevju in zvezde na nebu, tako da so ga morali nekaj mesecev zdraviti v sanatoriju za živčne bolezni. Od tedaj se v Linzu ni več dobro počutil in leta [[1868]] si je našel službo na dunajskem konservatoriju, kjer je prevzel mesto svojega nekdanjega profesorja Sechterja. Previdni Bruckner si je izgovoril, da ga bo služba v Linzu dve leti čakala, za primer, če bi se mu na Dunaju kaj ponesrečilo. Vendar se je v prestolnici polagoma uveljavil. Ob službi na konservatoriju je poučeval tudi kontrapunkt in harmonijo na [[Univerza na Dunaju|dunajski univerzi]] ter [[klavir]] na ženskem učiteljišču Sv. Ane.

Leta [[1875]] je bil po tretji prijavi kljub Hanslickovemu nasprotovanju nastavljen kot predavatelj na [[Univerza na Dunaju|dunajski univerzi]] in tam je ostal do konca. Kot profesorja so ga zelo spoštovali, med drugim je močno vplival na mladega [[Gustav Mahler|Gustava Mahlerja]], pri njem pa se je med študijem prava na Dunaju učil skladanja tudi [[Slovenci|Slovenec]] [[Viktor Parma]]. Bruckner je po letu [[1880]] dosegel priznanje in visoke časti, postal je častni [[doktor]] dunajske univerze, bil je [[dvor]]ni organist, njegove [[simfonija|simfonije]] so izvajali v [[Leipzig]]u in Münchnu, mladi privrženci Wagnerjevega sloga Gustav Mahler, [[Franz Schalk]] in [[Hugo Wolf]] pa so vsepovsod podpirali njegovo glasbo. V glasbeni zgodovini bo ostal zapisan kot avtor [[sakralna glasba|sakralne glasbe]] (med temi deli je najbolj znan [[Te Deum]] iz leta [[1886]]) in devetih orjaških simfonij, v katerih je prignal simfonično obliko in zvok do skrajnih meja.