Soteska Vikos: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m →Lega: čim manj metafor |
|||
Vrstica 63:
Pokrajina 20 km dolge soteske, οd katere 12 km spada v osrednje območje parka <ref name= Hanlidou2>Hanlidou, Kokkini 1997, p. 2</ref>, predstavlja raznolik [[relief]] in je zanjo značilna nenadna nadmorska višina. V srednjem in višjem pasu prevladujejo strma pobočja in strme skalnate pečine. Številni požiralniki prepredajo obe strani soteske in gibanje vode, ki odvaja različne skalnate materiale, ustvarja podaljšana [[melišče|melišča]]. Sotesko v smeri severozahod-jugovzhod je milijone let vrezala reka Voidomatis, pritok Aoosa. Voidomatis je večinoma sezonska reka, celoletni tok pa se pojavlja le v spodnjem delu soteske.<ref>Amanatidou: p. 21</ref>
Ker je soteska Vikos globok prerez gore, njena pobočja odkrivajo vrsto skalnih tvorb različnih starosti. Zgornje plasti na globini 0–200 m sestavljajo razmeroma mladi [[eocen]]ski [[apnenec|apnenci]], na globini 200 m–700 m pa [[plast (geologija)|plast]] iz obdobja
V času velikih poledenjtev srednjega pleistocena se je površinski odtok iz ledeniške taline dovajal neposredno v mrežo rečnih kanalov, ker je bil večji del gorskega apnenčastega terena prekrit z ledom, mnogi kanali na krasu pa so bili zamašeni z usedlinami ali trajno zamrznjeni. Zaradi tega so se ledeniški jeziki približali sodobnemu dnu doline. V nasprotju s tem pa je med ledeniškim in medstadialnim obdobjem prišlo do učinkovitejšega spenjanja med površinskim drenažnim omrežjem in notranjim kraškim drenažnim sistemom.<ref>Woodward, Hamlin, Macklin, Hughes, Lewin 2008, p. 63</ref> Ker se apnenec raztaplja, ko se voda pretaka skozi pore, se je razvil razširjen podzemni drenažni sistem z jamami in kanali, ki so se s časom, ko so se njihove strehe razširile, ustvarjali skalnate značilnosti in pravokotne pobočja, kar je tudi razlog, da je vode malo. Šele ko je dosežen neprehoden sloj, se na površju pojavi voda.
| |||