Džu Ši: Razlika med redakcijama

'''Džu Ši''' ([ʈʂú ɕí], [[Kitajščina|kitajsko]] 朱熹; [[pinjin|pinjin:]] Zhu Xi), tudi poznan po njegovem vljudnostnem imenu '''Juanhui''' (ali '''Džonghui''') in samo poimenovani '''Hujan''', [[Kitajci|kitajski]] [[konfucijanstvo|konfucijanski]] [[učenjak]], klasični [[filolog]] in [[filozof]], * [[18. oktober]] [[1130]], [[Jouči]], [[Fudžjan]], [[Dinastijadinastija Song]], † [[23. april]] [[1200]], [[Kitajska]].

Že pri 19 letih je opravil vse uradniške izpite. V prvo službo je nastopil pri starosti 22 let (leta 1152) kot namestnik župana prefekture ČuandžouČuandžov v provinci Fudžjan. Osnoval je izredno dobro knjižnico in reorganiziral javno šolstvo. Po koncu svojega dela v Fuždjanu, Džu ni sprejel drugega uradnega imenovanja do leta 1179. Svoja politična stališča je še vedno izražal v svojih zapiskih, naslovljenih na cesarja. Njegov sloves je kmalu dosegel dvor in cesar ga je večkrat povabil na avdience, ki pa jih je Džu Ši zavračal vse do leta 1179. Tistega leta je popustil in obiskal cesarja na dvoru, to priložnost pa izrabil, da je dvoru predstavil svoje tri eseje, ki se ukvarjajo predvsem s kritiko budizma in daoizma. Eseji na dvoru niso bili dobro sprejeti, kljub temu pa mu je cesar ponudil različne visoke položaje. Vendar pa je Džu Ši, ki je bil kritičen do centralistične ureditve, vse zavrnil in se raje posvetil varovanju in skrbi za tempelj, kar mu je pustilo dovolj časa za branje, pisanje in učenje. S sinekurami si je lahko omogočil življenje učitelja in učenjaka. Ta leta so bila zelo produktivna v razmišljanju in učenju, na kar kažejo njegovi uradni spisi in korespondenca s prijatelji in učenjaki z različnimi pogledi. Kot priznani učitelj je poučeval klasiko in neokofucianstvo na stotine, če že na tisoče učence. Njegove ustne razprave in nauki so ohranjeni v Džudzi juleijulej, njegovi eseji, dopisovanja, poezija in druga prozna dela so zbrana v Džudzi venji. Objavil je tudi kritične, priložene izdaje več klasik, bistvena dela neokonfucianizma, bolj obsežno neokonfuciansko antologijo. Uredil in komentiral je tudi zelo pomembno zgodnje besedilo o notranji alkimiji daoizma, Cantong či, pisatelja [[VeiVej Bojang|VeiVej Bojanga]]. Leta 1188 je Džu napisal zelo pomemben zapisek, v katerem je ponovno izrazil svoje prepričanje, da je cesarjev lik osnova za blaginjo cesarstva. Naslednje leto je napisal pomemben komentar na Dašue ('Veliko učenje'), besedilo o moralni vladi, ki trdi, da cesar z negovanjem svojega uma sproži verižno reakcijo, ki vodi k moralni preobrazbi celotnega sveta. Džu je do konca svojega življenja nadaljeval z delom na Dašueju. Šele leta 1179 je popustil prepričevanju prijateljev, češ da se obnaša nevljudno in da v njem ni dovolj patriotizma. Postal je perfekt okrožja Nankang 南康 v današnji provinci Džjangši 江西. Obnovil je šolo, ki je obstajala v bližnji »Votlini belega jelena«, v kateri je v času [[dinastija Tang|dinastije Tang]] 唐朝 živel eremit s svojim udomačenim jelenom in prirejal študijska srečanja, dispute in predavanja. Šola je kmalu postala ena najbolj znanih univerz kitajskega cesarstva, v katero so romali vedoželjni študentje, ne samo iz vse dežele, temveč tudi iz Japonske, kjer je kasneje novokonfucijanstvo predstavljalo idejno osnovo [[šogunat]]a in imelo s tem precej pomembno vlogo. Ob votlini so po Džu Šijevi smrti zgradili templja posvečena Džu Šiju in Konfuciju, nekatere njegove razprave pa so zbrane v knjigi ''Džudzi julei'' 朱子語類, zbirki razgovorov z mojstrom Džujem.