Staro asirsko cesarstvo: Razlika med redakcijama

Adad je v hvalnicah, urokih in zavetnih napisih predstavljal dva vidika. Po eni strani je bil bog, ki je s primerno sezono dežja povzročil, da je dežela postala rodovitna, po drugi strani pa je z nevihtami povzročal zmešnjavo in uničenje. Na spomenikih in valjastih pečatih je včasih upodobljen z rogato čelado, sicer pa s strelo in gromom, včasih v obliki sulice. V hvalnicah na splošno prevladujejo njegovi mračni vidiki. Njegova povezanost z bogom Sonca, s katerim si izmenjujeta nadzor nad naravo, mu daje nekaj lastnosti sončnega božanstva. Šamaš in Adad sta skupaj postala bogova preročišč in vedeževanja nasploh.

 

Na asirsko arhitekturo, tako kot na babilonsko, so vplivali sumersko-akadski slogi in do neke mere tudi mitanski. V cesarstvu se je kljub temu že zgodaj razvil značilen lasten slog. Hitro se je razvilo tudi graviranje pečatov, ki so se ga naučili od Mitancev. V šolah za pisarje se je poučevalo asirsko in babilonsko narečje akadskega jezika. Kopirana sumerska in akadska literarna dela so pogosto dobila asirski pridih.