Prekmursko narečje: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m →Nazivi |
|||
Vrstica 185:
Prekmurski standard se je razvijal vzporedno z osrednjeslovenskim. [[Madžari|Ogri]] so osvojili [[Panonija|Panonijo]], [[Mura|murski]] Slovenci so se osamili, zato so panonski Slovenci lahko razvili svoj književni jezik, v katerem se zlasti na ravni besedišča čuti madžarski vpliv. Za jezik in kulturo Prekmurja je bila značilna močna izoliranost od osrednjeslovenskega ozemlja. Prekmurski prostor je ostal pod vplivom tradicije [[Ciril in Metod|Cirila in Metoda]], zato je v prekmurščini še vedno veliko vzporednic z zahodnoslovanskimi jeziki in kajkavščino oz. hrvaščino. V kulturnem in jezikovnem življenju je bilo za Prekmurce najpomembnejše obdobje [[reformacija|reformacije]]. Z reformacijo se je razširila zahteva, da bi uporabili materni jezik tudi v cerkvi in v šoli.<ref>F. Šebjanič: Protestantsko gibanje panonskih Slovencev, 9. str.</ref> Zato so protestantski učitelji in pridigarji napisali rokopise v jeziku ogrskih Slovencev. [[Stara martjanska pesmarica]] je najstarejši ohranjeni zapis v prekmurščini. Pesmarico so najprej pisali evangeličani v [[Martjanci]]h in njeni okolici ob koncu 16. stoletja. Po [[rekatolizacija|rekatolizaciji]] so katoličani nadaljevali z urejanjem pesmarice. V današnjem rokopisu je 163 pesmi. V naslednjih dvesto letih so izdajali pesmarice v prekmurskem jeziku od Turnišča do Gornjega Senika,<ref>V. Novak: Martjanska pesmarica, 55. str.</ref> v katerih so bile pesmi prepisane iz martjanske pesmarice. Tako so se razširili hrvaški jezični elementi v prekmurskih narečjih. Ker je bila v tistem času prekmurščina samo ''„kmečki jezik”'', je bilo pisanje takšnih del težko delo. Zato so prevajali iz drugih pesmaric. Za skupno osem pesmaric so uporabili predvsem madžarske vire, v pomoč pa so jim bile tudi slovanske pesmarice. V Slovenski okroglini so že od srednjega veka poznali kajkavske knjige in že na začetku 17. stoletja se je pojavila prva gradiščansko-hrvaška knjiga, ki je bila tudi vir martjanske pesmarice.<ref>V. Novak: Martjanska pesmarica, 374.-375. str.</ref> Poleg tega so prepisali slovaške, nemške ter tudi Trubarjeve in Dalmatinove pesmi. Leta 1715 je izšel [[Mali katechismus]], prva tiskana knjiga v prekmurščini.
Prekmurski evangeličanski pisatelji so v dvesto letih izdali vrsto pesmaric, molitvene knjige in različnih nabožnih besedil, močno pa so vplivali tudi na razvoj katoliškega prekmurskega slovstva.<ref>[[Előd Dudás]] piše: »Na prostoru, kjer so živeli govorci prekmurskega knjižnega jezika, sta prekmurščina in madžarščina tesno prepleteni. Pri nastanku prekmurskega knjižnega jezika je imelo pomembno vlogo izročilo Svetega Cirila in Metoda. Pozneje pa je na prekmurski jezik vplivala kajkavščina. Poleg kajkavščine je bila tudi madžarščina pomembna pri oblikovanju in v razvoju prekmurskega knjižnega jezika. Iz madžarščine so prevzeli veliko izrazov, ki so pomagali pri oblikovanju knjižne norme.« {{navedi knjigo |author= Urednica [[Irena Novak Popov]]|year= 2009|title= [http://en.calameo.com/read/00088946082a4247e41be Slovenski mikrokozmosi – medetnični in medkulturni odnosi. Zbornik Slavističnega društva Slovenije 20]|publisher= Ljubljana: Zveza društev Slavistično društvo Slovenije|pages=139}}</ref>
Števan Küzmič in Mikloš Küzmič sta v 18. stoletju prevedla evangeličanske in katoliške evangelije in tako začela s standarizacijo prekmurske slovenščine. Evangeličanski ''Nouvi Zákon'' in katoliški ''Szvéti evangyeliomi'' sta prestavila v prekmurski jezik. Domnevajo, da je jezik prekmurskega bogoslužja in prekmurskih knjig v 18. stoletju slovenski obredni jezik na vzhodu in da njegove korenine segajo še v starocerkvenoslovansko slovstvo.
| |||