Ko je leta 1988 stopil v pokoj, je v javnosti povedal veliko resnic in zanikal krivične obtožbe na račun škofa Rožmana in Cerkve. Po daljši bolezni je umrl 4. januarja 1991. Nadškof [[Alojzij Šuštar]] je ob njegovi krsti med drugim dejal, da je škof Lenič do zadnjega živo spremljal vsa dogajanja slovenske pomladi, tudi veliki dan sprave v Rogu, za katero si je tudi sam prizadeval.
Imel je izredno dober spomin. Pod prisilo je v zaporu med letoma 1949 in 1955 napisal obsežne spomine. Ti spisi opisujejo tudi delovanje škofa Rožmana. Bili so priloženi prošnji za revizijo procesa proti škofu Rožmanu, vendar jih senat Okrožnega sodišča v Ljubljani ni upošteval. Deklasificirani so bili šele sredi leta 1996. Leta 1997 so pri Mohorjevi založbi izšli pod naslovom ''Stanislav Lenič: življenjepis iz zapora'',<ref>{{Navedi knjigo|title=Stanislav Lenič : življenjepis iz zapora|url=https://www.worldcat.org/oclc/440021105|publisher=Mohorjeva založba|date=1997|location=Celovec|isbn=3-85013-512-8|oclc=440021105|first=Stanislav|last=Lenič|first2=Alojzij|last2=Šuštar|last3=Planprint])}}</ref> pri založbi Družina pa pod naslovom ''Moji spomini''.<ref>{{Navedi knjigo|title=Moji spomini|url=https://www.worldcat.org/oclc/443054912|publisher=Družina|date=1997|location=Ljubljana|isbn=961-222-132-4|oclc=443054912|first=Stanislav|last=Lenič|last2=Schwarz)}}</ref>
Po njem se imenuje Leničev dom, ki je eden izmed domov duhovnosti Škofije Novo mesto in se nahaja v [[Sajevce|Sajevcah]] pri Kostanjevici na Krki. Leničev kip se nahaja na zunanjščini domače župnijske [[Cerkev sv. Marka, Cerklje ob Krki|cerkve sv. Marka v Cerkljah ob Krki]].
