Renesančna umetnost: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
mBrez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 48:
Obravnavanje elementov perspektive in svetlobe v slikarstvu je še posebej zanimalo florentinske slikarje 15. stoletja. [[Paolo Uccello|Uccello]] je bil tako obseden s tem, da je poskušal doseči videz perspektive, ki je po besedah Vasarija motila njegovo spanje. Njegove rešitve so razvidne iz njegovega mojstrskega sklopa treh slik, ''[[Bitka pri San Romanu|bitke pri San Romanu]]'', za katero se domneva, da je bila dokončana do leta 1460. [[Piero della Francesca]] je izvedel sistematične in znanstvene študije tako svetlobe kot linearne perspektive, katere rezultate je mogoče videti v njegovem ciklu fresk ''[[Legenda Pravega križa]]'' v [[Bazilika sv. Frančiška, Arezzo|baziliki svetega Frančiška]] v [[Arezzo|Arezzu]].
V Neaplju je slikar Antonello da Messina začel uporabljati oljne barve za portrete in verske slike datirane pred drugimi italijanskimi slikarji, verjetno okoli leta 1450. To tehniko je ponesel severno in vplival na slikarje v Benetkah. Eden najpomembnejših slikarjev severne Italije je bil [[Andrea Mantegna]], ki je okrasil notranjost sobe, ''[[Camera degli Sposi]]'' za svojega pokrovitelja [[Ludovico III. Gonzaga|Ludovica Gonzaga]], ki je portrete družine in dvora postavil v iluzionistični arhitekturni prostor.
Konec obdobja zgodnje renesanse v italijanski umetnosti je, tako kot njegov začetek, zaznamovalo posebno naročilo, ki je umetnike pritegnil, tokrat v sodelovanje in ne v tekmovanje. [[Papež Sikst IV.]] je obnovil Papeško kapelo, imenovano [[Sikstinska kapela]] v njegovo čast in naročil skupini umetnikov, ([[Sandro Botticelli]], [[Pietro Perugino]], [[Domenico Ghirlandaio]] in [[Cosimo Rosselli]]), da okrasijo stene s freskami, ki prikazujejo ''Življenje Kristusa'' in ''Življenje Mojzesa''. Na šestnajstih velikih slikah so se umetniki, čeprav so delali v svojem individualnem slogu, strinjali z načeli formata in uporabili tehnike svetlobe, linearno in atmosfersko perspektivo, anatomijo, skrajšanje in karakterizacijo, ki so jo prenesli do visoke točke veliki florentinski studii Ghiberti, Verrocchio, Ghirlandaio in Perugino.
| |||