Redakcija: 18:42, 12. februar 2021 uredi Ljuba brank (pogovor \| prispevki) 57.068 urejanj →‎Glavne smeri: np ← Starejše urejanje		Redakcija: 21:33, 23. februar 2021 uredi razveljavi Ljuba brank (pogovor \| prispevki) 57.068 urejanj m np Novejše urejanje →
Vrstica 26: Vzdolž cest se nahajajo številna arheološka najdišča, od katerih so nekatera samostojno na seznamu [[Unescova svetovna dediščina\|Unescove svetovne dediščine]]. To so [[Ingapirca]] v [[Ekvador]]ju, [[Cusco]] in Sveta dolina v [[Peru]]ju, [[Tiwanaku]] v [[Bolivija\|Boliviji]] in[[Quilmes (utrdba) \| Quilmes]] v [[Argentina\|Argentini]], kot tudi drugi manjši kraji, kot je [[Huánuco Pampa]] v Peruju, ki so izrazito ranljivi. Cesta povezuje 15.100 ekosistemov Južne Amerike, od katerih so perujski [[Yungas]], [[Suhi gozd Maranon]], [[Čile\|čilski]] [[Mattoral]] in Zimski deževni gozd ogroženi. Poteka tudi skozi nekaj zadnjih zatočišč andskega [[medved očalar\|medveda očalarja]], [[andski kondor\|andskega kondorja]]ja in [[vikunja\|vikunje]]. Poleg tega je cesta skozi Ande [[razvodje]] med dolinama in obalo. Qhapaq Ñan prečka številna ozemlja avtohtonih prebivalcev z ohranjeno preteklo kulturo. Projekt ''Inca Naani'' v Peruju je zaslužen za oživitev tradicije in ustnega izročila. Vrstica 33: == Glavne smeri == Vzhodna smer teče visoko po travnati pokrajini ''[[puna (~~travišče~~travišča)\|puna]]'' in gorskih dolinah iz [[Quito\|Quita]] v Ekvadorju do [[Mendoza\|Mendoze]] v Argentini.<ref>{{cite book \|author= \|title=Incas: lords of gold and glory \|publisher=Time-Life Books \|location=New York \|year=1992 \|pages=94–97 \|isbn=0-8094-9870-7 \|oclc= \|doi= \|accessdate=}}</ref> Zahodna smer sledi obalnim ravnicam in ne vključuje obalne [[Puščava\|puščave]], kjer zajame predgorje. Več kot dvajset smeri poteka v zahodnih Kordiljerah, druge prečkajo vzhodne Kordiljere. Nekatere od teh cest dosežejo nadmorsko višino več kot ~~5.000~~5000 metrov. Steze so povezovale regije ~~inkovskega~~Inkovskega imperija od severnega pokrajinskega glavnega mesta ~~[[Quito\|~~Quita]] do Čila na jugu. Cestni sistem je omogočal dostop do več kot 3.000.000 kvadratnih kilometrov ozemlja. Nahaja se na povprečni višini med 500 do 800 m, lahko doseže 20 metrov v širino in povezuje poseljena območja, upravne centre, kmetijske in rudarske cone kot tudi ceremonialna središča in svete kraje. Čeprav so se inkovske ceste močno razlikovale po obsegu, gradnji in videzu, so bile večinoma široke med približno 1 do 4 metrov.<ref name="D'Altroy2002c">{{cite book \|last=D'Altroy \|first=Terence N. \|title=The Incas \|publisher=Blackwell Publishers Inc \|year=2002 \|pages=245 \|isbn=0-631-17677-2}}</ref> Vrstica 41: ''Qhapaq Ñan'' je poenotila ta neizmeren in heterogen imperij skozi dobro organiziran sistem oblasti. To je omogočalo Inkom nadzorovati svoje ozemlje in pošiljati vojake po potrebi iz glavnega mesta Cusco. Najpomembnejša Inkovska cesta je bila [[El Camino Real]] (kraljeva cesta), kot je znana v španščini, z dolžino ~~5.200~~5200 kilometrov. Začela se je v Quitu v Ekvadorju, potekala skozi [[Cusco]] in se končala v današnjem [[Tucumáno\|Tucumánu]] v Argentini. ''El Camino Real'' vodi čez gorovja Andov z najvišjo nadmorsko višino več kot 5000 m. ''El Camino de la Costa'' (obalna pot) je tekla vzporedno z morjem v dolžini ~~4.000~~4000 kilometrov in je bila povezana s Caminom Real preko številnih manjših poti. == Nameni ceste == Vrstica 61: Ceste so bile enostavne, zanesljive in hitre proge za civilne in vojaške komunikacije imperija, gibanje osebja in logistično podporo. Prvi uporabniki so bili imperialni vojaki, nosači in karavane lam, skupaj s plemstvom in posamezniki na uradni dolžnosti. Da bi lahko drugi hodili po cestah, so potrebovali predhodno dovoljenje, zaračunavali so cestnine in na nekaterih mostovih mostnine.<ref name="D'Altroy2002b">{{cite book \|last=D'Altroy \|first=Terence N. \|title=The Incas \|publisher=Blackwell Publishers Inc \|year=2002 \|pages=242–243 \|isbn=0-631-17677-2}}</ref> ''Qollcas'' (~~kečua:~~[[kečuanščina]]''Qullqa'' - skladišče) je uporabljala vojska in so se nahajali ob cestah.<ref>{{cite book\|title=Historia del Peru, Tahuantinsuyu\|year=201\|publisher=Lexus Editores\|location=Spain\|isbn=9972-625-35-4\|page=308}}</ref> ''Qollcas'' so bile hiše za dolgoročno shranjevanje živil v primeru konfliktov ali pomanjkanja v inkovskega imperiju. Zgrajeni so bili iz vulkanskih kamnin v krožni obliki, premera okoli ali nekaj več kot 30 metrov in skoraj 10 metrov visoki, s stožčasto slamnato streho. Shranjevali so predvsem žita in koruzo, ki so imela dolg rok trajanja. Za ponazoritev obsega shranjenih zalog: objekt na Huánuco Pampa je meril kar 37.100 kubičnih metrov in bi lahko oskrboval med dvanajst do petnajst tisoč ljudi. === Religija ===

Inkovski cestni sistem: Razlika med redakcijama