Deset Božjih zapovedi: Razlika med redakcijama

== Ozadje in nastanek ==

 

 

Ljudstvo je nedolgo po začetku – v tretjem mesecu po izhodu – prispelo v Sinajsko puščavo ob vznožje gore [[Sinaj]], imenovane tudi Horeb ({{Bibl|2 Mz 19-20}}). Tu so prejeli Božje zakone, ki naj bi uravnavali vse njihovo življenje – versko, kulturno, politično in gospodarsko, ''da bi bilo dobro njim in njihovim sinovom vse dni in da si podaljšajo dneve na zemlji, ki jim jo daje Bog za vedno'' ({{Bibl|5 Mz 4,39-40}}). Mojzes se je povzpel na goro, kjer se je srečal z Bogom, ljudstvo pa je čakalo spodaj. Ko je sestopil, je Bog sam spregovoril ljudstvu iz ognja, ki se je dvigal iz gore in iz katerega se je ''dvigal dim do sredine neba'', ob bliskanju in grmenju, v temi in mraku, ''da bi se bali Boga in ne bi več grešili'' ({{Bibl|2 Mz 20,18-23}}; {{Bibl|4 Mz 4,10-14}}; {{Bibl|5 Mz 4,33-36}}; {{Bibl|5 Mz 5,2-4}}). Bog jim je takrat sporočil Deset zapovedi – edine zakone, ki jim jih je sporočil osebno, saj so vsled dejstva, da jih je bilo na smrt strah, po tem prosili Mojzesa, naj on odslej govori z Bogom in jim posreduje nadaljnje zakone. Mojzes je torej šel proti ''temnemu oblaku, v katerem je bil Bog,'' in prejel nove zakone, ki jih je ob vrnitvi sporočil ljudstvu in jih tudi zapisal. Nato se je odpravil na goro za 40 dni in 40 noči in tam prejel posebej zakone o svetišču – shodnem šotoru in [[Skrinja zaveze|skrinji zaveze]]. Ob koncu bivanja na gori je od Boga prejel tudi dve kamniti tabli, na kateri je Bog lastnoročno na obe strani zapisal Deset zapovedi ({{Bibl|2 Mz 24,12-18}}; {{Bibl|2 Mz 31,18}}; {{Bibl|2 Mz 32,15-16}}).