Starogrška umetnost: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Ljuba brank (pogovor | prispevki)
m slog
Vrstica 68:
 
== Arhaična umetnost ==
Obdobje arhajske umetnosti je čas velikega prebujanja. Podobo umetnosti je narekovala mestna aristokracija, ki je s svojimi etičnimi načeli in odnosom do lepega vplivala na kiparstvo in slikarstvo. Med vsemi mesti so najpomembnejše Atene in tu je prišlo do velikega preobrata. Umetnik se je odrekel tradicionalnim pravilom posnemana in začel raziskovati nove oblike izražanja. Iz sredine 7. stoletja pred Kristusomnašim štetjem so prva podpisana dela, izoblikovala pa se je tudi ideja duhovne lastnine in umetnost je postala sestavina njihovega življenja: o njej so pisali, jo ocenjevali, razpravljali… Umetniško delo ni bilo več stvaritev, ki je nastala z natančno določenim namenom, ampak tudi zaradi osebne odločitve. Razlog za nastanek umetnine je bila zamisel umetnine in estetski užitek ob njej. Vendar se je umetnost geometričnih shem k polnim in živim oblikam razvijala le postopoma.
[[Slika:Zeus i Ganimedes, terracota. Taller corinti, 480-479 aC. Museu arqueològic d'Olímpia.JPG|thumb|left|Kip iz terakote, pozna arhaična doba, kip ''Zevs nosi Ganimeda'', Arheološki muzej, Olimpija|227x227_pik]]
 
Vrstica 98:
O nastanku grških stebrnih redov (slogov) so različne razlage. [[Vitruvij]] v svoji IV. knjigi povezuje nastanke posameznih redov z grško mitologijo. Tako naj bi prvi dorski tempelj sezidal Dor, praoče Dorcev v starem mestu Argosu. Znana je zgodba o košarici s cvetjem na grobu mladega dekleta, ki je navdihnila kiparja Kalimaha, da je po tem vzoru začel oblikovati korintske kapitele. Po antropomorfni interpretaciji izhaja oblika dorskega kapitela iz moške roke, ki podpira breme, jonski kapitel pa iz kodrov ženskih las. Mnoge razlage vidijo v dorskem stebru moško postavo, v jonskem pa žensko. Od tod tudi oznake: dorski red je moški, trd, strog in  čokat, medtem ko pa je jonski red ženski, vitek in lahkoten.                                    
 
Oba imata predhodnike v bližnjevzhodnih in maloazijskih arhitekturah. Konstruktivistične razlage izvajajo oblike posameznih vrst stebrov iz prvotne lesene konstrukcije. V 6. stol. pr. Krn. št. so bili stebri že iz apnenca, od 5. stol. pr. Krn. št. dalje pa marmornati. Dorski stebrni red se je najprej razvil v matični Grčiji, predvsem na Peloponezu. S kolonijami so ga prenesli v južno Italijo in na Sicilijo. Jonski stebrni red je nastal na obalah Male Azije. V času helenizma so bila tam zgrajena velika svetišča v [[Efez]]u, Didimi in [[Priena|Prieni]]. V celinski Grčiji se oba reda prepletata, včasih celo na isti stavbi. Korintski stebrni red so porabljali predvsem v helenističnem in rimskem obdobju.
 
=== Kiparstvo arhaičnega obdobja ===
Vrstica 161:
=== Kiparstvo ===
[[Slika:Laocoon Pio-Clementino Inv1059-1064-1067.jpg|thumb|''Laokoontova skupina'' (pozno helenistično obdobje), Vatikanski muzeji]]
Izražalo je tudi čutnost, kar je v nasprotju s klasiko. Novi motivi so ženski akti, boginje upodabljajo kot navadne ženske. Vladarji so podpirali portretno umetnost. Helenistično kiparstvo teži k realizmu. Ljudje so tudi grdi, motivi vsakdanji, žanrski. Kaže se tudi nagnjenje k pretiravanju, izrazitim gestam in oblikam, tako se pojavijo mišičavost, zanesene drže in pretiravanje s čustvi. Miloška Venera, 130-120 pr. Krn. št.: na otoku Milos, predstavlja lepotni ideal helenizma. Je napol oblečena figura. Je visoka z majhno glavo, izrazita je Praksitelova linija. Tudi Rodos je postal umetnostno pomemben. Tu je nastala rodoška kiparska šola, v njej je deloval tudi Polidor, ki je izklesal najznamenitejšo skupino svojega časa, Laokoontovo skupino (50 pr. Krn. št.): Laokoon, trojanski svečenik, ki je svaril pred grško ukano v Troji. Ko je žrtvoval bogovom, sta njega in sinova napadli kači in jih zadušili. Kipar je prikazal višek brezupnega smrtnega boja. So goli, da je kipar prikazal napor mišic in duševne bolečine. Izrazita je patetičnost, mogočen obrat. Zgodovina umetnosti stoletja 6 Arhitekturna plastika: je v zelo visokem reliefu zaradi večje ekspresivnosti, sicer veljajo enaka načela kot pri obli plastiki. Pergamonski oltar (sliki 35, 36) (analiza v učbeniku, str. 36-37) Kralj maloazijskega Pergamona je na akropoli svoje prestolnice dal postaviti zelo velik daritveni oltar, posvečen Zevsu in Anteni med leti 180 in 170 pr.n.št. Odkrili so ga med izkopavanji v 19. stoletju. Friz so prenesli v Berlin, oltar pa v muzeju rekonstruirali. Oltarna arhitektura je mogočna. Na sredini je visoko stopnišče, ki vodi do stebrišča, ki omogoča dostop do pravokotne ploščadi. Na treh straneh je obdana z zidom. Okoli njega se vije portik, odprt stebriščni hodnik v jonskem slogu. Podnožje portika je pokrito z več kot 120 metrov dolgim frizom s prizori iz boja med bogovi in giganti. Kiparji so dosegli dramatičen učinek z visokim reliefom (velika osenčenost), razgibanimi figurami, patosom. Obrazi so polni strahu in bolečine, moči in besa. Oblačila plapolajo, mišice so napete, telesa so zasukana. Nekatere figure celo klečijo na stopnicah oltarja. Celota je dramatična z izrazito osvetljenimi in osenčenimi deli. Helenizem je obogatil tematiko grške umetnosti z žanrskimi motivi, ki prikazujejo preproste ljudi pri različnih opravilih. Taki so tudi kipci otrok, na primer deček, ki si puli trn iz noge, ali kip dečka z gosjo.
 
=== Slikarstvo ===