Preiskava z ultrazvokom: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
{{slog}} |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 1:
{{slog}}
Ultrazvok je definiran kot valovanje s frekvenco nad 20.000 Hz. Kontrola z ultrazvokom je zelo uporabna metoda, saj nam na ekranu s položajem signala in njegovo velikostjo prikazuje ali so kakšne napake v materialu. Izvor ultrazvoka: Če pa priklopimo na kristal električno napetost z visokofrekvenčnim tokom, dobimo ultrazvočno delovanje, ki ga izkorišeamo v defektoskopijo. Pri prehodu iz enega medija v drug, se ultra zvok podreja lomljenju zakonu in odboju kot normalna svetloba.
Ultrazvok je valovanje. Na meji dveh različnih snovi se odbije, to pa izkoristimo pri iskanju napak v materialu. Napravo za prizkušanje sestavja oddajnik in sprjemnik. Sprejemnik sprejema valove, ki se širijo skozi preizušanec in se odbijejo od napake in od nasprotne površine. Na zaslonu se pojavijo vrhovi, če se med temi vrhovi pojavijo še čisto majhni to pomeni da se je valovanje odbilo id napake.▼
Najpogosteje uporabljamo impulzno odbojno metodo. Pri tej metodi se širi impulz ultrazvočnega valovanja iz sonde v material, ki ga preizskujemo. Ko naleti na napako se zvok delno odbije in vrne delno v aparat, ki zdaj deluje kot sprejemnik. Iz časa vračanja sklepamo na lokacijo napake. Iz amplitude odboja, pa sklepamo na globine napake. Večja globina manjša amplituda.
▲
| |||