Ulrik I. Eppenštajnski: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
mBrez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 33:
Leta 1086 je bil opatu Ulriku zaupan [[Oglejski patriarhat]], kjer je imel njegov brat Henrik odvetništvo ter bil mejni grof Kranjske in Istre, medtem ko je bil brat Liutold poleg vojvodstva [[Vojvodina Koroška|Koroške]] tudi mejni grof Verone. Leta 1086 je torej pridobil v last in vodenje tudi Oglejske patriarhije, tako da je potem večinoma bival v Italiji in do konca ostal zvest zagovornik kraljeve stranke ter se ni nikoli pomiril z rimsko cerkvijo.
Ulrik je v letu 1093 ponovno pridobil mejno grofijo Kranjsko od cesarja [[Henrik IV. Nemški|Henrika IV.]] in [[Ulrik_II._Weimar-Orlamünde|Ulrika II. Weimarskega]] in več samostanov v [[Istra|Istri]], predvsem pa regalije Puljske škofije. S tem zadnjim so pod Oglejskega patriarha prišli vsi istrski škofje. Ob teh menjavah se je moral njegov brat Henrik odpovedati koroškega vojvodskega naslova in s prehodom na Ulrika je Kranjska ostala v Eppensteinski družini. Ob smrti [[Ulrik_II._Weimar-Orlamünde|Ulrika II. Weimarskega]] (1102), je patriarh uveljavljal pravico do takrat izpraznjenega mesta mejnega grofa Istre, vendar je cesar namesto tega na to mesto postavi Engelberta II. Ortenburško-Sponheimskega. Ulrik je dobil ugodnosti in concesije ne samo od cesarja, temveč tudi od drugih, zlasti v Istri: na primer v letih 1101 in 1102 od Ulrika, sina istoimenskega mejnega istrskega grofa, in tudi od njegovega brata Henrika. Ko se je brat odrekel odvetništvu nad patriarhijo, je Ulrik lahko dal novemu odvetniku manj moči kot dotedaj. V naslednjih stoletjih so se vsi dokumenti nenehno sklicevali na ta dokument.
Leta 1112 je patriarh Ulrik spremljal cesarja med njegovo odpravo v [[Rim]] in bil posrednik za sklenitev miru med cesarjem Henrikom in [[Papež Pashal II.|papežem Pashalom II.]] (ki so ga imeli kot zapornika). Za zvestobo, izkazano cesarju, ga je papež dvakrat izobčil. Obnovil je mnoge cerkve, med drugim je cerkev Sv. Andreja zunaj obzidja [[Koper|Kopra]], ki je bila del njegovega dednega posestva; v samostanu [[Benediktinski samostan Rožac|Rožac]] je uvedel kanonična [[Benediktinci|benediktinska pravila]] namesto [[Avguštinci|pravil sv. Avguština]] in po tradiciji poslal prve menihe v novoustanovljeni samostan Milje (Milštat).
| |||