Szvéti evangyeliomi: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Lyonski (pogovor | prispevki)
jezikovni popravki
Vrstica 27:
 
[[Slika:Na veliki csetertek (Szveti evangeliomi, 1651).JPG|thumb|desno|200px|Vir Mikloša Küzmiča: [[Nikola Krajačević|Krajačevićovi]] ''Szveti evangeliomi'' iz leta [[1651]].]]
'''Szvéti evangyeliomi''' ali '''Szvéti evangeliomi''' ''(Sveti evangeliji)'' jeso delni prevod [[rimskokatoliška Cerkev|katoliške]] [[Nova zaveza|Nove zaveze]] v [[prekmurščina|prekmurščino]], ki ga je [[Mikloš Küzmič]] prevedel iz [[kajkavščina|kajkavskih]], [[slovenščina|slovenskih]], [[latinščina|latinskih]] in [[madžarščina|madžarskih]] virov.
 
Szvéti evangyeliomi so prav tako so imeli pomembno vlogo v izoblikovanju prekmurskega knjižnega jezika. Szvéti evangyeliomi in poleg njih Nouvi Zákon, ter drugo najpomembnejše delo Mikloša [[Molitvena kniga|Kniga molitvena]] so prav tako pomembni elementi [[slovenska književnost|slovenske]] in [[južnoslovani|južnoslovanske]] književnosti.
 
Szvéti evangyeliomi so bili do leta [[1920]] trinajstkrat ponatisniliponatisnjeni in so jih uporabljali vsaj v nekaterih cerkvah do 1945, ko je [[Socialistična federativna republika Jugoslavija|jugoslovanska]] [[komunizem|komunistična]] diktatura odmaknila knjižno prekmurščino vzela iz poraberabe.
 
== Zgodovina ==
Prvi [[škof]] [[Sombotel]]a [[János Szily]] [[1778]] je obiskal [[Slovenci|slovenske]] županije na [[Zalska županija|Zalskem]] in v [[Železna županija|Železni]]. PolegZanimal katoličene,se njegovni pregledsamo seza jekatoličane, širilampak natudi evangeličaniza evangeličane, ker mu je [[cesarica]] [[Marija Terezija]] ga je napotilanaročila, danaj raznašaizvaja [[protireformacijaProtireformacija|protireformacijokatoliško obnovo]] v sombotelski škofiji. Najučinkovitnejša rešitev je bila, če Szily razvija osnovnošolski pouk in pognaspodbudi katoliškoizdajanje izdajanjekatoliških knjig.
 
Mikloš Küzmič je podrobno poročal Szilyju, da evangeličani imajo evangeličani knjige v vandalskemvendskem (prekmurskem) jeziku, ampak katoličani pa imajo samo kajkavske knjige imajo. Pouk v maternem jeziku tudije zelo redkobil v šolah zelo redek. Szily je obljubljalobljubil veliko gmotno podpiranjepomoč, [[Mihael Gaber]] pa iz Slovenske okrogline pa je podpiralspodbujal pisateljapisatelje, datudi biKüzmiča, Küzmičnaj pišepišejo knjige v prekmurskem jeziku. NotriPo dvedveh letiletih Küzmičje seimel jeKüzmič prijavilpripravljene stri knjigamiknjige: [[Krátka summa velikoga katekizmussa]], [[Szlovenszki silabikár]] in Szvéti evangyeliomi. Szvéti evangyeliomi je tiskal [[József Siess]] v [[Šopron]]u z naslovom ''Szvéti evangyeliomi pouleg kalendárioma, i réda rimſzkoga na vſze nedelne, i szvétesnye dní z-obcsinſzkoga ſzvétoga píſzma po zapouvidi nyíh goszposztva, i náj viſſe poſtüvanoga goszpouda Szily Jánosa, z-Gornyega Szopora, szombotelſzkoga püſpeka, ná sztári szlovenſzki jezik, po poſtüvanom goſzpoudi Küzmics Miklósi, Szvétoga Benedeka fare dühovniki, ino Okrogline szlovenſzke vice-öſpöröſſa obrnyeni, i ſztroſkom onoga nyíh goſzpoſztva püſpeka vö zoſtampani.''
 
== VsebinoVsebina ==
Szvéti evangyeliomi neniso samo biblijski prevod svetopisemskega besedila, temveč tudi molitvenik in pesmarica.<br>Szvéti evangyeliomi ne vsebujejo celotne Nove zaveze, ker je Küzmič ni imel časa prevesti. Števan Küzmič je dvajset let delal na prevodu Nouvega Zákona.
Szvéti evangyeliomi ne vsebuje celotne Nove zaveze, ker Küzmič ni imel časa prevesti Novo zavezo. Števan Küzmič tudi dvajset let je delal na prevod Nouvega Zákona.
 
Küzmič evangelijskeje odlomkeprevedel jeevangeljske prevelodlomke, katereki so potrebnepotrebni za bogoslužje v cerkvenicerkvi in domačiza uporabimolitve doma. VseVsak odlomek ima takšen naslov, kateriiz katerega je pokaži pot bralcurazvidno, kdaj je treba odlomek brati ''(Na Vüzenſzki Tork; Nedela po Riſzáláj Dvajſzeta, i Drüga).''
 
{{Navedek|'''Na Dén Sz. Tomása Apostola, — Evageliom Sz. Jánosa vu XX. táli.'''<br>
Vrstica 48 ⟶ 47:
 
=== Jezik ===
Küzmič je prevajal iz latinske Vulgate. Zato ima njegov jezik njene značilnosti v skladnji in slogu, napr. nima npr. deležniških skladov, kakršne ima po [[grščina|grškem jeziku]] Števan Küzmič in ne piše člena.<br>Mikloš glasoslovno piše nekaj besed, npr. ''vüzen, peszen,'' ki jih kasnejši pisatelji [[Madžarski Slovenci|Madžarskih Slovencev]] pišejo v obliki ''peszem, vüzem'' in se tako približujejo jezikovni normi knjižne slovenščine.
Mikloš glasolovno piše nekaj besed, napr. ''vüzen, peszen,'' katere v kasnejši pisatelji [[Madžarski Slovenci|Madžarskih Slovencev]] pišejo v obliki ''peszem, vüzem,'' da bi se orientirajo k jezičnih norm knjižne slovenščine.
 
Očitno je, da je Mikloš od Števana prevzel elemente, ampak težko pa je dokazati za vsakovsak skladnostprimer. Njun jezik je v glavnem enak, saj sta pisala v sosednihsosednjih govorihmgovorih, naslanjala sta se na že stoletja utrjeno ustno rabo cerkvenega jezika (naprnpr. na ''vüzenszko nedelo – pred vüzmenim szvétkom), na to izročilo radi pozabljajo pri učenem priemrjanjuprimerjanju, pa tudi na kajkavski vzor.<br>''Tudi Števan ima podoben način pisanja, ki po eni strani kaže prekmurske značilnosti, po drugi strani pa si prizadeva približati se knjižni slovenščini. Npr. pri besedi ''düjh'' (duh). Prekmurska narečja v glavnem ne poznajo glasu ''h,'' zato se v narečju glasi ''dü, düj, döj.'' V besedi ''düjh'' pa črka ''j'' kaže na narečni izgovor, medtem ko je ''h'' privzet iz slovenščine.
Tudi od Števana je tisti način pisanja, kateri z ene strani pokaži prekmursko značilnost, za druge strani prizadeva si se bližati h knjižni slovenščini. To je napr. ''düjh'' (duh). Narečja prekmurščine v glavnem nasploh ne govorijo glasi ''h,'' zato v narečji to je ''dü, düj, döj.'' V besedi ''düjh'' črka ''j'' pokaži narečni izgovor, medtem ''h'' je iz slovenščine.
 
== Viri ==
[[Vilko Novak]] in [[Ivan Zelko]] sta dokazala, da je bil Nouvi Zákon tudi vir Szvétega evangyelioma.<br>Novak označuje Števana kot osrednjega pisatelja protestanskega okoliša. Glede jezika Mikloša Novak ugotavlja, da le-ta jezikovno kaže v glavnem isto osnovnoosnovo in iste tuje prvine. Prevod evangelijev se razlikuje od prevoda Nouvega TákonaZákona v tem, da rabi Mikloš manj členov in pravilanejepravilneje uporablja naslinice (???) v nasprotju s Števanom, ter da je tudi samostojno iskal novihnove izrazovizraze. Svojo razpravo sklene z ugotovitvijo, da delo Mikloša kaže obširen načrt, kako bi preskrbetipreskrbel katoliški del jezikovno-kulturnega okoliša Slovenske okrogline z najnujnejšim nabožnim šolskim repertorijem.
[[Vilko Novak]] in [[Ivan Zelko]] sta izkazala, da Nouvi Zákon tudi je bil vir Szvétega evangyelioma.<br>
Novak označuje Števana kot osrednjega pisatelja protestanskega okoliša. Glede jezika Mikloša Novak ugotavlja, da le-ta jezikovno kaže v glavnem isto osnovno in iste tuje prvine. Prevod evangelijev razlikuje od prevoda Nouvega Tákona v tem, da rabi Mikloš manj členov in pravilaneje uporablja naslinice v nasprotju s Števanom, ter da je tudi samostojno iskal novih izrazov. Svojo razpravo sklene z ugotovitvijo, da delo Mikloša kaže obširen načrt preskrbeti katoliški del jezikovno-kulturnega okoliša Slovenske okrogline z najnujnejšim nabožnim šolskim repertorijem.
 
Zelko dodaja, da se Miklošev jezik ne razlikuje dosti od Števanovega, v kolikor je podajal nepotvorjeno obliko živega domačega narečja. Kot dokaz Mikloševe samostojnosti Zelko navaja med drugim pravopisno novost: za glas '''z'' je namreč uvedel znak ''s,'' kar so prej pisali kot ''sz;'' participialne sklade v prevodu Števana pa razrešuje z oziralnimi odvisniki.<br>Po mnenju [[Anton Vratuša|Antona Vratuše]]: ''„Glede na jezika v Mikloševem prevodu Svetih Evangyeliomov sem ugotovil, da je »naroden brez tujk, brez nepotrebnih naslonic…«. Sicer pa sem posebej poudaril tudi njegovo izvirnost in ustvarjalnost. Vsestransko pa sem jezik obeh prevodov obdelal v obsežni študiji '''Jezik Nouvoga Zakona in Svetih Evangyeliomov.''' Razprava naj bi bila objavljena naslednjega leta v mariborskem Časopisu za zgodovino in narodopisje (ČZN). To pa so bili že časi vojne.”''<br>Dr. [[Martina Orožen]] je med drugim menila, da je Vratuša v svoji razpravi prikazal tri važne odnose: 1. Na Küzmičev odnos do rodnega prekmurskega jezika. 2. Nakazal je ob gradivu Küzmičev odnos do grškega izvirnika 3. Ponazoril je medsebojni jezikovni vpliv obeh pisateljev, še več, dokazal je vzrok njune jezikovne različnosti.<br>Po izidu zbornika se je oglasil s posebnim komentarjem Vilko Novak. Na simpozij ga niso povabili, saj so se glede ocenjevanja Mikloša in Števana Küzmiča v prekmurski kulturi še vedno lomila kopja med katoliško in evangeličansko publicistiko. Na znanstvenem srečanju so letele številne strelice v smeri katoličanov. Zato so večino prostora v polemiki Novaka zavzele puščice, izstreljene v nasprotni smeri. V oceni posameznih prispevkov na simpoziju pa je bil kot navadno kratek in jasen. Glede spisa študije Vratuše je med drugim dejal, da vsebuje o Števanu Küzmiču vsa pozitivna dognanja.
Zelko dodaja, da se Miklošev jezik ne razlikuje zlasti od Števana, v kolikor je podajal nepotorvojeno obliko živega domačega narečja. Kot dokaz Mikloševe samostojnosti Zelko navaja med drugim pravopisno novost za glas '''z'' je namreč uvedel znak ''s,'' kar so prej pisali kot ''sz'' in participalne sklade v prevodu Števana razrešuje je z oziralnimi odvisniki.<br>
Po mnenju [[Anton Vratuša|Antona Vratuše]]: ''„Glede na jezika v Mikloševem prevodu Svetih Evangyeliomov sem ugotovil, da je »naroden brez tujk, brez nepotrebnih naslonic…«. Socer pa sem posebej poudaril tudi njegovo izvirnost in ustvarjalnost. Vsestransko pa sem jezik obeh prevodov obdelal v obsežni študiji '''Jezik Nouvoga Zakona in Svetih Evangyeliomov.''' Razprava naj bi bila objavljena naslednjega leta v mariborskem Časopisu za zgodovino in narodopisje (ČZN). To pa so bili že časi vojne.”''<br>
Dr. [[Martina Orožen]] med drugim je menila, da je Vratuša v svoji razpravi prikazal tri važne odnose: 1. Na Küzmičev odnos do rodnega prekmurskega jezika. 2. Nakazal je ob gradivu Küzmičev odnos do grškega izvirnika 3. Ponazoril je medsebojni jezikovni vpliv obeh pisateljev še več, dokazal je vzrok njune jezikovne različnosti.<br>
Po izidu zbornika se je oglasil s posebnim komentarjem Vilko Novak. Na simpozij ga niso povabili, saj so se glede ocenjevanja Mikloša in Števana Küzmiča v prekmurski kulturi še vedno lomila kopja med katoliško in evangeličansko publicistiko. Na znanstvenem srečanju so letele številne strelice v smeri katoličanov. Zato so večino prostora v polemiki Novaka zavzele puščice, izstreljene v nasprotni semir. V oceni posameznih prispevkov na simpoziju pa je bil kot navadno kratek in jasen. Glede spisa študije Vratuše je med drugim dejal, da vsebuje o Števanu Küzmiču vsa pozitivna dognanja.
 
Drugi zadnji vir Küzmiča je delo kajkavskega pisatelja [[Nikola Krajačević|Nikole Krajačevića]] ''Szveti Evangeliomi, Koteremi ∫zvéta Czírkva Zagrebecska Szlavenzka, okolu godi∫csa, po Nedelye te Svetke sive: z iednem kratkem Catechi∫musem.'' Knjigo so izdali v [[Gradec|Gradcu]] leta [[1651]]. Zagrebški škof [[Petar Petretić]] jo je širil v [[Lendava|dolnjelendavski]] dekaniji in prispela je v Železno tudi. Szveti Evangeliomi je eden vir [[stara martjanska pesmarica|stare martjenske pesmarice]] tudi.<br>
Naslov dela Krajačevića tudi jasno pokaži, da Küzmič hotel je takšen evangelij pisati, kateri uporabijo v cerkvi in doma. Ne izključeno, da med knjigami [[Kančevci|kančevske]] županije tam je bila knjiga Krajačevića. Do leta [[1777]] je izšlo kar nekaj kajkavskih molitvenikov, ki so gotovo vsaj posredno vplivali na duhovnost človeka Slovenske okrolgine. [[Jerko Fućak]] je v [[monografija|monografiji]] ''Šest stoljeća hrvatskoga lekcionara'' posvetil posebno poglavje kajkavskim lekcionarjem, ki so zanimivi tudi za Slovenske okrogline.<br>Kajkavske vire je uporabil tudi Števan Küzmič v Nouvem Zákonu in v drugih knjigah. Na začetku [[18. stoletje|18. stoletja]], ko so napisali prve prekmurske knjige, so vzeli elemente iz kajkavsko-hrvaškega jezika. Avtor prvega prekmurskega abecednika [[Abeczedarium Szlowenszko|Abeczedarium Szlowenszka]] je verjetno tudi uporabil kajkavske vire.
Kajkavske vire Števan Küzmič tudi je uporabil v Nouvem Zákonu in v drugih knjigah. Na začetku [[18. stoletje|18. stoletja]], ko so napisali prve prekmurske knjige, vzeli elemente iz kajkavsko-hrvaškega jezika. Avtor prvega prekmurskega abecednika [[Abeczedarium Szlowenszko|Abeczedarium Szlowenszka]] tudi verjetno uporabil je kajkavski vir.
 
Kajkavska književnost je osnova prekmurske književnosti. Hrvatizem danes tudi tam je v prekmurščini, zaposlovanje hrvaškega jezika prisotno je bilo v dveh prekmurskih neologizem.
 
== Izdaje ==