Grad Momjan: Razlika med redakcijama

Oglejski patriarhi so na tem področju postavljali svoje vikarje, ki so bili zadolženi za pobiranje dajatev ali oskrbnike iz vrst svojih [[ministerial]]ov in [[vazal]]ov. Leta 1231 se v dokumentu patriarha [[Bertold_(oglejski_patriarh)|Bertolda Andeškega]] pojavi ''Vicardo de Mimilianis'', za katerega ob pomanjkanju virov lahko le predvidevamo, da je bil iz rodbine Devinskih gospodov. Že leta 1234 se Vossalco ali Wascalcus, sin Štefana Devinskega, imenuje 'gospod z Momjana', nato pa ga pod tem pridevkom srečamo še leta 1238 kot razsodnika pri sporu glede vprašanja meje in kot skrbnika patriarha Bertolda v pogajanjih ter v različnih drugih dokumentih. Zgodovinarji menijo, da je ta Vošalk Devinski (1188-1252) na gospostvu, ki ga je dobil v fevd, zgradil grad Momjan. Zanj in za njegove potomce se uporablja pripona ''de Mimiliani'', kar kaže željo te veje družine, da se loči in uveljavi ločeno od glavne veje Devinskih gospodov. Prvi gospodje Momjanski so imeli fevd približno sedemdeset let, od leta 1230 do konca 13. stoletja. Po letu 1249 se v dokumentih pojavijo otroci Vošalka, Conone (Kono) in Biakino (Biaquinus), ki ob ohranjanju vezi na območju Furlanije in Krasa, širijo svoj vpliv zlasti v Istri. (Biakino je bil izvoljen za župana v Piranu[[Piran]]u leta 1258, v Novigradu 1259 v Poreču leta 1261, Motovunu 1263; njegov brat Kono je bil leta 1259 župan Pirana in leta 1272 tudi Buj. Ambicije po moči, napadih in ropanju v tem obdobju eksplodirajo v nasilje in transverzalna maščevanja, do te mere, da so fevdalni gospodarji z gradu Pietrapelose, brata Kasterman in Henrik, leta 1267 napadla Grad Momjan in zakrivila zločin, vsekakor v nasprotju z viteškimi običaji, in podlo umorili gospoda Biakina v njegovi postelji. Sramota se je morala maščevati v krvi: njegov brat Kono je prosil za podporo grofa Alberta Goriškega, ki je z vojsko oblegal grad Pietrapelosa, ga napadel in osvojil. Lokalna gospoda Karsterman in Henrik sta bila obglavljena na jasi pred njihovo graščino. Kmalu za tem je umrl tudi Kono.

Grofje Rote<ref> Začetnik Simon Rota (1507-1570) izhaja iz slavne družine iz Bergama: njegov oče Orsino Rota, doktor prava in član kolegija sodnikov Bergama, je leta 1452 prejel naziv grofa od cesarja Friderika V., medtem ko je bila njegova mati iz prestižne beneške družine Morosini.</ref> so bili tudi zadnji lastniki gradu. Ko je leta 1540 Simon s svojimi otroki Horacijem (roj. 1528) in Giovannijem (ali Zuanne, roj. 1531) prispel v Istro, je bil vdovec. V Piranu se je poročil z beneško plemkinjo Adriano Venier, ki je imela še dva sinova, Girolama in Valerija, je nastala nova puljsko-beneška linija družine Rota. Simon je prevzel naslov ''grof Rota Momjanski'' in temeljito obnovil grad in grajsko župnijska cerkev. V času Simona II. Rote (1569-1631) je bil izdelan tudi popis imetja, ki je znan kot Momjanski kataster, ki se je dopolnjeval vse do leta 1630. Grad je bil popolnoma zapuščen v drugi polovici 18. stoletja; takrat je grof Horacij IV. zgradil novo družinsko graščino grofov Rota v Spodnji vasi [[Pomjan]]. Po obnovi fevdalne ureditve, ki so jih ukinili Francozi, je avstrijska vlada 14. maja 1829 znova potrdila naslov Grofje Rota Momjanski. Rote so zapustili grad leta 1835 in se preselili v dvorec v samem kraju, ki so ga upravljali vse do leta 1868.