Josip Kalčič: Razlika med redakcijama

Jože (Josip) Kalčič, slovenski [[skladatelj]], [[dirigent]] in profesor, pionir [[Elektronska glasba|elektronske glasbe]]. Rojen leta 1912 v [[Trniče|Trničah pri Mariboru]], umrl leta 1995 v [[Beograd|Beogradu]]. Dobitnik številnih nagrad, priznanj in odlikovanj.

Jože Kalčič se je rodil 12. februarja 1912 v Trničah pri Mariboru materi Mariji (rojeni Petek) in očetu Mihaelu. Na kmetiji je že zgodaj pokazal zanimanje za glasbo in pri šestnajstih letih začel peti v cerkvenem zboru ter igrati na harmonij. Leta 1929 je opravil sprejemne izpite za orglarsko šolo v [[Celje|Celju]] in se hkrati vpisal v šolo [[Glasbena matica|Glasbene Matice]], kjer se je učil igranja violine in klavirja.

Leta 1932 se je vpisal na ljubljanski [[Ljubljanski glasbeni konservatorij|Konservatorij]], čigar direktor je bil takrat [[Matej Hubad]]. Med priznanimi profesorji Konzervatorija je učenje klavirja vodil [[Lucijan Marija Škerjanc]], kontrapunkta [[Slavko Osterc]], dirigiranja pa [[Danilo Švara]]. Med študijem je bival v samostanu na Viču kot zborovodja, organist in organizator koncertov. Takrat je napisal svojo prvo skladbo, posvečeno sv. Jožefu.

Takoj po končanem Konservatoriju se je leta 1936 vpisal na [[Glasbena akademija v Zagrebu|Glasbeno akademijo v Zagrebu]]. Diplomiral je leta 1940 na pedagoškem oddelku Akademije.

Po diplomi se je zaposlil v [[Senj|Senju]], kjer je deloval kot zborovodja ter učitelj klavirja, violine in harmonike. V Senju je izvedel tudi svoj prvi samostojni klavirski nastop s [[Frédéric Chopin|Chopinovim]] valčkom v Es-duru. Ob izbruhu 2. svetovne vojne je prek Zagreba prišel v [[Križevci, Hrvaška|Križevce]], kjer je deloval kot zborovodja, vodja tamburaškega orkestra in učitelj glasbe.

Zaradi stikov z [[Narodnoosvobodilno gibanje|Narodnoosvobodilnim gibanjem]] je bil leta 1944 aretiran in poslan najprej v zapore v [[Stara Gradiška|Stari Gradiški]], potem pa v taborišče [[Jasenovac]], od koder so ga po posredovanju kolegov in prijateljev izpustili spomladi 1945. Konec vojne je dočakal v Zagrebu.

Jeseni leta 1946 so ga na zahtevo Zveznega odbora za znanost in kulturo poslali v [[Temišvar]] v manjšinsko gimnazijo kot zborovodjo Srbskega pevskega društva. Po vrnitvi iz TemišvareTemišvara je postal direktorja Zveznega urada za kulturne prireditve "Jugokoncert", leta 1948 pa je bil imenovan za inšpektorja glasbenih šol v Jugoslaviji. Leta 1950 je bil imenovan za namestnika odgovornega urednika glasbenega programa Radia Beograd, leta 1953 pa za glavnega urednika. Bil je tudi član Sekretariata Kulturno-prosvetnega sveta Jugoslavije, predsednik Glasbene komisije Jugoslovanske radiotelevizije in drugih organizacij s področja glasbe.

Po lastnih besedah je ustvaril 575 skladb, od tega je bilo 35 posnetih za Radio Beograd in ena v elektronskem studiu Češkega radia v [[Plzen|Plznu]]. Posnetki so bili predvajani na vseh jugoslovanskih radijskih postajah, pa tudi na večini evropskih radijskih postaj.