Franc Leskošek: Razlika med redakcijama

* Leskošek je bil vajenec pri ključavničarju v [[Žalec|Žalcu]], nato se je v Westnovi tovarni v Celju (kasneje EMO Celje) izučil za kovinostrugarja. Med [[prva svetovna vojna|1. svetovno vojno]] je bil vpoklican v [[Avstro-ogrska skupna vojska|Avstro-ogrsko vojsko]] in večino časa preživel na [[soška fronta|soški fronti]]. Po koncu vojne je bil med prostovoljci – borci [[Boj za severno mejo|za severno mejo]] na [[Koroška (vojvodina)|Koroškem]]. Po [[Koroški plebiscit|koroškem plebiscitu]] se je vrnil v Celje, kjer se je zaposlil v Westnovi tovarni [[Lošč|emajlirane]] posode in se aktivno vključil v [[Sindikat|sindikalno]] gibanje. V tovarni je sodeloval pri organizaciji [[Stavka|stavk]] (mdr. leta 1922), zaradi česar je moral podjetje zapustiti in je delal v številnih tovarnah po [[Evropa|Evropi]], kjer je sodeloval pri organizaciji novih stavk. Član [[Komunistična partija Jugoslavije|Komunistične partije Jugoslavije (KPJ)]] je bil od leta 1926, od leta 1934 je bil član njenega [[Centralni komite Komunistične partije Jugoslavije|centralnega komiteja (CK)]]. Leta 1933 se je vrnil v domovino in bil v [[Ljubljana|ljubljanskem]] Saturnusu izvoljen za delavskega zaupnika, nato še za tajnika Zveze kovinarskih delavcev za Slovenijo in predsednika strokovne komisije združenih delavskih strokovnih sindikatov za Slovenijo. V ozadju je deloval kot ilegalni [[Komunizem|komunistični]] funkcionar ter izkoriščal svoj položaj za radikalizacijo delavskega gibanja, saj mu je pomagalo, da oblasti dolgo niso vedele, da je komunist. Leta 1935 je skupaj s [[Edvard Kardelj|Kardeljem]] odpotoval v [[Sovjetska zveza|Sovjetsko zvezo]], kjer je delal za [[Kominterna|Kominterno]] in bil na avgustovskem posvetovanju 1936 v Moskvi kot edini Slovenec imenovan v politbiro KPJ. Ko je Kominterna leta 1937 za novega generalnega sekretarja KPJ določila [[Josip Broz Tito|Josipa Broza Tita]], ga je slednji imenoval za člana novega vodstva KPJ v domovini. Aprila 1937 je bil na ustanovnem kongresu KPS na Čebinah izvoljen za sekretarja CK KPS. Na zadnjih parlamentarnih volitvah v [[Kraljevina Jugoslavija|Kraljevini Jugoslaviji]] leta 1938 je kandidiral na listi združene [[Opozicija (politika)|opozicije]]. Leta 1940 se je s pravočasnim umikom v ilegalo izognil aretaciji ter bil vnovič izvoljen v CK KPJ in njegov politbiro. Takoj po okupaciji je postal predsednik vojne komisije CK KPS, po ustanovitvi slovenskih [[Narodnoosvobodilni boj|partizanskih enot]] leta 1941, ga je Kardelj imenoval za poveljnika glavnega štaba partizanskih odredov Slovenije, kar je ostal do 1. oktobra 1942. Od 1942 je bil član Izvršnega odbora OF in Vrhovnega štaba NOV in PO Jugoslavije; udeležil se je [[Zbor odposlancev slovenskega naroda v Kočevju|Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju]] in bil izvoljen v Predsedstvo SNOO/SNOS, pa tudi AVNOJ-a. Po vojni, ko so komunisti prevzeli oblast. je bil do konca leta 1945 še sekretar CK KPS in republiški minister za industrijo in rudarstvo, 1947 je postal minister za težko industrijo v zvezni vladi in predsednik zveznega sveta za strojegradnjo ter bil tesno povezan z industrializacijo v [[Jugoslavija|Jugoslaviji]] ter povojno obnovo in širitvijo slovenske industrije. 1947–58 je bil član jugoslovanske vlade oz. (od 1953) Zveznega izvršnega sveta (1951–53 obenem tudi predsednik sveta za industrijo LRS).1958–63 je bil podpredsednik jugoslovanske (zvezne) ljudske skupščine. Bil je član politbiroja oz. izvršnega komiteja CK KPJ/ZKJ (1948–64) in od 1959 obenem izvršnega komiteja CK ZKS. Bil je predsednik ZZB NOV Slovenije 1965–69, nato njen častni predsednik. Odlikovan je bil z najvišjimi državnimi odlikovanji. Bil je rezervni generalpodpolkovnik JLA, junak socialističnega dela in član Sveta federacije. Pokopan je v grobnici narodnih herojev v Celju.