Medijsko cesarstvo: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Xyxyx (pogovor | prispevki)
m Redakcija 5445239 uporabnika 79.25.62.223 (pogovor) razveljavljena
Oznaka: razveljavitev
Vrstica 47:
}}
 
'''perzijskoMedijsko kraljestvocesarstvo''' ([[Perzijščina|perzijsko]] Māda<ref name="Livius - Medija 2">[http://www.livius.org/mea-mem/media/media2.html Medija (2), Livius.org, Jona Lendering]</ref>, [[Grščina|grško]] Mēdía, [[akadščina|akadsko]] Mādāya<ref name="Iranica - Medija">[http://www.iranica.com/newsite/articles/unicode/ot_grp10/ot_media_20060106.html Medija (enciklopedija Iranica, M. Dandamayev i I. Medvedskaya)]</ref>) je bilo prvo iransko cesarstvo,<ref name="Iranologie.com - Medija">[http://www.iranologie.com/history/history3.html Povijest Irana, III. poglavlje - Medijci, prvo (zapadno) iransko kraljevstvo (Iranologie.com)]</ref><ref name="Iranchamber - Medija">[http://www.iranchamber.com/history/median/median.php Medijsko Carstvo (Iran Chamber.com)]</ref> ki je od konca 8. do sredine 6. stoletja pr. n. št. obsegalo prostor [[Veliki Iran|Velikega Irana]],<ref name="AncientNearEast - Medija">[http://ancientneareast.tripod.com/Media_Medes.html Drevna Medija (Medijci), AncientNearEast.tripod.com]</ref> severne [[Mezopotamija|Mezopotamije]] in vzhodne [[Mala Azija|Male Azije]]. Pred ustanovitvijo Medijskega cesarstva so iranski narodi živeli v manjših plemenskim skupinah in niso poznali hierarhije vladavine. Vojne z Asirci so jih pripeljale do združevanja in ustvarjanja močne monarhije, ki je postala temelj za vse kasnejše iranske dinastije.
 
Za ustanovitelja Medijskega cesarstva velja [[Dejok]] (Deioces, Diako, Deyaco, Diyako ali akadsko Daiukku, [[Elamščina|elamsko]] Dayauka in Deiokes, grško Δηιόκης), plemenski vodja, ki so ga medijski plemiči izbrali za arbitra v reševanju sporov in kasneje za medijskega kralja. Ob nastanku države je ta obsegala samo manjša območja jugozahodno od [[Kaspijsko jezero|Kaspijskega jezera]], v dobi največjega medijskega vladarja [[Kjaksar]]ja pa se je razprostirala prek večine azijskega dela Bližnjega vzhoda. Obsegala je 2,8 milijonov km², kar je bilo do tedaj največje cesarstvo v zgodovini. Meje cesarstva so bile reke Kizil v [[Anatolija|Anatoliji]] in [[Tigris]] v [[Mezopotamija|Mezopotamiji]] na zahodu, [[Kavkaz]] in Sogdijana na severu ter [[Indija]] na vzhodu.
Vrstica 53:
Pomen medijske države je bil v [[Stari vek|starem veku]] večstranski. Iranski narodi so bili prvič v zgodovini združeni in predstavljali politično protiutež [[Babilonija|Babiloniji]] in [[Asirija|Asiriji]], glavnima silama na zahodu. [[Medijci]] so v zavezništvu z Babilonci pokorili [[Asirija|Novoasirsko cesarstvo]], do tedaj najmočnejšo vojaško-politično silo v regiji. Spopad Medijcev z [[Lidija|Lidijo]] v Mali Aziji je predstavljal prvi kontakt starodavnega [[Iran]]a z grškim svetom. Najpomembnejši pa je bil sam padec Medijskega cesarstva leta 550. pr. n. št., saj je na njegovem temelju perzijski vladar [[Kir II.|Kir Veliki]] ustanovil [[Ahemenidsko cesarstvo]], največjo in najmogočnejšo iransko državo v zgodovini starega veka.
 
== arheoloskiZgodovinski viri ==
Danes praktično ni zgodovinskih dokumentov napisanih v medijskem jeziku, pa tudi kakšno [[Pisava|pisavo]] so uporabljali ni znano. Iz te dobe so našli samo eno bronasto plaketo, ki datira pred ahemenidsko dobo. Gre za zapis v [[klinopis]]u v [[Akadščina|akadskem jeziku]], ki datira iz 8. stoletja pr. n. št. in ne navaja medijske nazive<ref>[http://www.iranica.com/newsite/articles/ot_grp10/ot_media_20060106.html Muhammad Dandamayev i I. Medvedskaya: „Medija“ (''Media''), Enciklopedija Iranica, Costa Mesa: Mazda, 10. izdanje, 2006.]</ref>. Novejša raziskovanja kažejo, da je t. i. linearna elamska pisava (ki še ni dešifrirana) mogoče pisana v medijskem jeziku, s predpostavko, da je [[Kutik-Inšušinak]] originalno iransko ime medijskega vladarja [[Kjaksar]]ja, in ne zgodnejšega [[elam]]skega kralja.<ref>Gunnar Heinsohn: „Kjaksar - medijski veliki kralj v Egiptu, Asiriji in Iranu“ (''Cyaxares: Media’s Great King in Egypt, Assyria & Iran''), University of Bremen, 2006.</ref>