Soška fronta: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 34:
[[Slika:War flag of Austria-Hungary (1918).svg|200px|sličica|desno|Zastava [[Avstro-ogrska vojska|Avstro-ogrske vojske]]]]
Avstro-ogrska vojska je imela zaradi dualistične ureditve države zelo zapleteno strukturo. Sestavljale so jo tri vojske. [[Avstro-ogrska skupna vojska|Skupna vojska]] (cesarsko kraljeva, znana pod kratico k.u.k., ''kaiserlich und königlich'') s poveljstvom na [[Dunaj]]u, avstrijsko [[domobranstvo (Avstro-Ogrska)|Cesarsko-kraljevo domobranstvo in črnovojništvo]] (''k.k. Landwehr'' in ''k.k. Landstrum'') ter [[Kraljevo madžarsko domobranstvo]] (''Magyar Királyi Honvéd''). Uradni jezik Skupne vojske ter Avstrijskega domobranstva in črnovojništva je bil [[nemščina|nemški jezik]], v Kraljevem madžarskem domobranstvu pa je bil v uporabi [[madžarščina|madžarski]] jezik. V Skupni vojski in Domobranstvu so služili vsi za boj sposobni možje, Črnovojništvo pa je bilo namenjeno starejšim ter za boj deloma sposobnim možem. Črnovojniki so
V primerjavi z ostalimi evropskimi vojskami je bila Avstro-ogrska vojska relativno majhna, ker ji je kronično primanjkovalo denarja
Ob začetku vojne je bila Avstro-ogrska vojska sestavljena iz 102 pehotnih polkov. Vsak izmed teh je bil sestavljen iz treh ali štirih bataljonov, vsak bataljon pa nato iz treh ali štirih stotnij in mitralješkega oddelka. V polku je bilo do 4.000 mož, bataljonu do 1.000 in stotniji do 250 mož. Polki so bili vezani teritorialno na naborni okraj. V letih pred vojno se je to pravilo spremenilo, saj so se bali upora v narodnostno homogenih enotah. Polke so tako premeščali znotraj monarhije. Avstrijsko cesarsko-kraljevo domobranstvo in črnovojništvo je imelo 37 polkov in še tri polke deželnih strelcev. Ogrsko domobranstvo je imelo 32 honvedskih pehotnih polkov. Velik problem v vojski je bila pestra narodna sestava - pogosto je prihajalo do nasprotij med različnimi narodi, v zraku pa je neprestano visel strah pred uporom. Pogosto se je zgodilo, da se slovanski narodi niso želeli boriti na vzhodni fronti proti bratom Slovanom - Rusom (večkrat se je zgodilo, da so na rusko stran prebegnili celi bataljoni). Nastalo situacijo se je po drugi strani dalo s pridom izkoristiti na soški fronti, saj so se Slovenci in Hrvati bali, da bodo v primeru vojaškega poraza Italijani zasedli njihovo narodnostno ozemlje, s tem pa so bili bolj motivirani za boj, kot bi bili sicer.
| |||