Dvojezičnost: Razlika med redakcijama

Redna raba dveh (ali več) jezikov ali '''delna dvojezičnost''' je pogost pojav na tistih [[geografija|zemljepisnih območjih]], kjer se stika ali živi pomešano več jezikovnih [[skupnost]]i, ki aktivno ali pasivno obvladajo te jezike. V sedanjem času pa se zaradi šole, daljših potovanj ipd. srečujemo tudi z zemljepisno nestičnimi jeziki (npr. [[Angleščina|angleščino]], [[Španščina|španščino]]).

Na področjih, kjer živi več različnih jezikovnih skupnosti, [[človek]]a vsakdanje potrebe silijo, da se sporazumeva tudi s sosedi, ki govorijo drug jezik, zato mora vsaj pasivno obvladati (razumeti) tudi njihov jezik. DvojezičenDrugi jezik mora bitipoleg svojega poznati tudi vsakdo, ki se za dalj časa naseli v kakem tujem jezikovnem okolju ali tja pogosto potuje.

Istočasna raba dveh ali več jezikov sicer sama po sebi še ni dvojezičnost. vendar se velikokrat obravnava kot taka in se po mnenju nekaterih avtorjev da različno razvrstiti. Če se jezika '''Y''' nauči samo nekaj posameznikov, ki to znanje posebej potrebujejo, ker se recimo izselijo iz domačega jezikovnega okolja, je to '''posamična (izolirana, individualna) dvojezičnost'''; če pa se jezika '''Y''' nauči zelo veliko pripadnikov, ki sicer govorijo jezik '''X''' in še naprej živijo v domačem okolju, pa je to '''družbena (kolektivna) dvojezičnost'''. Kjer se je mogoče v dveh jezikih sporazumevati v javnosti in po uradnih ustanovah, pa je govora o '''javni (uradni, institucionalni) dvojezičnosti'''. Sporazumevanje med pripadniki raznih jezikovnih skupnosti je mogoče, če se pripadniki vsaj ene skupnosti naučijo še drugega jezika (največkrat se manjšina nauči jezik večine). Temu se pravi '''enostranska kolektivna dvojezičnost'''. Sporazumevanje in celotno družbeno sožitje med pripadniki dveh jezikovnih skupnosti na mešanem območju pa je dosti boljše, če je '''kolektivna dvostranska dvojezičnost''', če se torej tudi pripadniki jezikovne večine v državni skupnosti naučijo na dvojezičnem območju manjšinskega jezika.

DvojezičnostDelna dvojezičnost je največkrat pasivna (človek vsaj za silo razume tudi drug jezik, govori pa samo materinega). Če znanje drugega jezika ni zadosti dobro, prihaja v drugojezičnih besedilih do vpletanja (interference) prvin prvega jezika (vpliv jezika '''X''' na jezik '''Y'''). Če pa znanje materinegamaternega jezika ni zadosti trdno in se le ta pogosto srečuje z drugim jezikom, lahko posamezne drugojezične prvine prodrejo tudi v materni jezik (vpliv jezika '''Y''' na jezik '''X'''). V slednjem primeru s časom nastopi jezikovna asimilacija.