Predrag Vranicki: Razlika med redakcijama

Po končani diplomi leta 1947 je nadaljeval z delom asistenta na katedri za filozofijo [[Filozofska fakultete v Zagrebu|Filozofske fakultete v Zagrebu]]. Na tej je leta 1949 postal predavatelj za dialektični zgodovinski materializem. Med opravljanjem tega dela je leta 1951 doktoriral na [[Univerza v Beogradu|Univerzi v Beogradu]] na temo »''O problematiki splošnega, posebnega in posameznega v klasikah marksizma''« (O problemu općeg, posebnog i pojedinačnog kod klasika marksizma). Za docenta [[Univerza v Zagrebu|Univerze v Zagrebu]] je bil izbran leta 1953. Po izobraževanju leta 1957 v [[Pariz|Parizu]] in [[Grenoble|Grenoblu]] je bil najprej na [[Univerza v Zagrebu|Univerzi v Zagrebu]] leta 1959 zaposlen kot izredni profesor, nato pa leta 1962 napredoval na mesto rednega profesorja. Bil je predstojnik kateder za teoretično in marksistično filozofijo. V študijskih letih 1964/1965 in 1965/1966 je bil dekan Filozofske fakultete. Leta 1966 je bil izbran za predsednika Jugoslovanskega filozofskega društva. Skupaj s profesorjem Vladimirjem Filipovićem je bil utemeljitelj Inštituta za filozofijo. Od leta 1967 je bil tamkajšnji prvi ravnatelj. Med leti 1972 in 1976 je bil rektor [[Univerza v Zagrebu|Univerze v Zagrebu]] in predsednik Predsedništva jugoslovanskih univerz ter član Sveta tribune Socializem v svetu. Izbran je bil za člana Mednarodnega inštituta za filozofijo v Parizu (Institut International de Philosophie). Leta 1973 je postal redni član Jugoslovanske Akademije znanosti in umetnosti. Do upokojitve leta 1976 je še vedno deloval tudi kot profesor. Bil je aktivni sodelavec Korčulske šole in filozofskega časopisa [[:hr:Praxis_(časopis)|Praxis]] (1965 – 1974). Leta 1976 je za leto in pol za študijske namene odšel v [[Zvezna republika Nemčija (1949–1990)|Zahodno Nemčijo]], kjer se je posvetil predelavi in razširitvi del »Zgodovina marksizma« (Historija marksizma) in »Marksizem in socializem« (Marksizam i socijalizam). V tem času je predaval na mnogih predavanjih in simpozijih o različnih znanstvenih in filozofskih temah (Dubrovnik, Korčula, Cavtat, Zagreb, Sarajevo, Subotica, Ludwigsburg, Trier, München, Mannheim). Leta 1979 je bil izvoljen za člana Sveta Republike Hrvaške. Po prenehanju mandata se je umaknil in izognil politiki ter nadaljeval s svojim delom »Filozofija zgodovine« (Filozofija historije), ki je izšlo kot zadnje pred njegovo smrtjo. Umrl je leta 2002 v [[Zagreb|Zagrebu]].