Rimska arhitektura: Razlika med redakcijama

'''Rimska arhitektura''' je sprejela zunanji jezik klasične [[Starogrška arhitektura|grške arhitekture]] za namene starodavnih Rimljanov, vendar se je od grških stavb razlikovala in postala nov arhitekturni slog. Oba sloga se pogosto veljata za klasično arhitekturo. Nastajala je v [[Rimska republika|Rimski republiki]] in še bolj pod cesarstvom, ko je bila zgrajena velika večina preživelih stavb. Uporabljala je nove materiale, zlasti beton in novejše tehnologije, kot sta [[lok (arhitektura)|lok]] in [[kupola]], da bi bile zgradbe močne in dobro zgrajene. Številni so ostanki v kakšni obliki po celotnem bivšem cesarstvu, včasih popolni in še vedno v uporabi.

 

 

Rimljani so začeli ustvarjati izvirnost v arhitekturi okoli začetka imperialnega obdobja, potem ko so združili vidike svoje prvotne [[Etruščanska arhitektura|etruščanske arhitekture]] z drugimi, ki so jih vzeli iz Grčije, vključno z večino elementov sloga, ki ga zdaj imenujemo [[klasična arhitektura]]. Premaknili so se iz konstrukcije, ki je bila večinoma zasnovana na stebrih in prekladah, ki so temeljile na masivnih stenah, in jih nadomestili z loki in kasneje kupolami, oba sistema sta se zelo razvila prav pod Rimljani. Klasični redi so postali večinoma dekorativni in ne strukturni, razen v kolonadah. Slogovni razvoj je vključeval toskanske in kompozitne sloge, pri čemer je prvi skrajšana, poenostavljena varianta [[dorski slog|dorskega sloga]] in kompozitni, ki ima cvetlično okrasje [[korintski slog|korintskega]] in volute [[jonski slog|jonskega sloga]]. V obdobju od približno 40 pr. n. št. do približno leta 230, je nastala večina največjih dosežkov, to je pred krizo tretjega stoletja in kasnejšimi težavami, ki so zmanjšale bogastvo in organizacijsko moč centralne vlade.