Gigue: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
SportiBot (pogovor | prispevki)
{{normativna kontrola}}
Plesne (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 3:
'''Gigue''' ([[italijanščina|italijansko]] '''giga''', v [[slovenščina|slovenščino]] pa prevajano kot '''žiga''') je živahen ples, ki je doživel svoj razmah v obdobju [[baročna glasba|baročne glasbe]]. Komponiran je v binarnem ali ternarnem [[takt]]u, najpogosteje v 6/8, 6/4, 9/8 ali 12/16. Redko je pisan tudi v 3/8 taktu. [[Glasbena oblika]] je vselej dvodelna, izvajana le z [[glasbilo|instrumenti]] (brez [[vokal]]a), pogosto je [[kontrapunkt]]ična in s [[predtakt]]om.
 
Gigue izhaja iz britanskega oz. irskega [[ljudski ples|ljudskega plesa]] ''[[jig]]'' (nastal je že pred [[15. stoletje|15. stoletjem]]), ki se je v elizabetinski dobi pojavljal kot kompozicija za [[virginal]] in [[lutnja|lutnjo]]. V Evropo ga je prinesel [[Francozi|francoski]] lutnjarski [[virtuoz]] [[Jacques Gaultier]] ''(Gaultier d'Angleterre)'', ki je bil med letoma [[1619]] in [[1648]] član kraljeve kapele v [[London]]u. V instrumentalni glasbi, izvajani na evropskih [[dvor]]ih, se je pojavil v konec [[17. stoletje|17.]] in v začetku [[18. stoletje|18. stoletja]], s tem pa so se začele tudi njegove modfikacijemodifikacije, odvisne od kulturnega okolja. Baročni skladatelji so razlikovali med francoskimi in italijanskimi, včasih tudi angleškimi različicami. Italijanski ''giga'' (6/8 ali 12/8 takt) je bil hitri stavek italijanske [[sonata da chiesa|sonate da chiesa]]. Francoski ''[[clavicenisti]]'' ([[Louis Couperin]], [[Jacques Champion de Chambonnières]], [[Jean-Henri d'Anglebert]], [[Nicolas Lebègue]] in drugi) so gigue pisali v tridobnem taktu. Lebègue je vpeljal gigue kot obligaten stavek v baročni [[suita|suiti]], sicer pa se je pojavljal še v violinskih [[sonata]]h, [[trio-sonata]]h in [[koncert (glasbena oblika)|koncert]]ih. Včasih je bil začetek žige komponiran v [[fuga|fugato]] tehniki. V [[Nemčija|Nemčiji]] so bile prvi žige (neškonemško tudi ''gique'') komponirane za lutnjo, do leta 1700 v francoskem slogu, po tej letnici pa v italijanskem. [[Johann Jakob Froberger]] je v svojih klavirskih suitah komponiral gigue kot zadnji stavek, njegovemu vzoru so sledili še [[Johann Pachelbel]], [[Dieterich Buxtehude]], [[Johann Kuhnau]] in utrdili nemško različico žige (sintezo italijanske in francoske) ter njegovo mesto v suiti. Danes največkrat izvajane žige je v svojih [[partita]]h in suitah prispeval [[Bach|J. S. Bach]].
 
[[Kategorija:Glasbena teorija]]