Alemanda: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m Yerpo je prestavil stran Allemanda na Alemanda prek preusmeritve: https://plus-um.si.cobiss.net/opac7/sgc/3559016
Plesne (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 1:
[[Slika:Allemanda.PNG|thumb|right|250px|Uvodni ritmični vzorec allemandealemande]]
'''Alemanda''' (tudi '''allemande''', '''almain''', ali '''alman''') (iz [[francoščina|francoskega]] izraza za »nemški«) je bila ena najbolj priljubljenih [[ples]]nih oblik v [[baročna glasba|baročni glasbi]] in stiliziran kot obvezni stavek v baročni [[suita|suiti]]. Izvorno je alemanda predstavljala prvi stavek suite (pred [[couranta|couranto]]), kasneje pa je sledila uvodnemu stavku, npr. [[preludij]]u.
 
Alemanda je nemški [[dvor]]ni ples z značajem mirne [[koračnica|koračnice]]. Začenja ga [[predtakt]], sicer pa je komponiran v 2/4 ali 4/4 taktu. Pojavil se je že v [[15. stoletje|15. stoletju]] ([[renesančna glasba]]) in je bil kot dvorni ples popularen predvsem v [[Anglija|Angliji]], na [[Nizozemska|Nizozemskem]] in v [[Francija|Franciji]]. Okrog leta [[1600]] se je naglo razširil po vsej zahodni Evropi in kot [[samostojna glasbilo|instrumentalna skladba]] dobil svoje mesto kot suitni stavek. Danes so največkrat izvajane allemandealemande v suitah in [[partita]]h [[J. S. Bach]]a. Značilnosti allemandealemande so [[tonalnost|tonalni]] in motivični [[kontrast]]i ter sestavljanje kratkih [[melodija|melodičnih]] motivov v daljše sekvence. Te značilnosti je nasledila glasbena oblika [[tombeau]]. Italijanski in angleški skladatelji so allemandealemande komponirali bolj svobodno in uporabljali različne [[tempo (glasba)|tempe]] od ''larga'' do ''presta''. V poznem 18. stoletju je bilo ime »allemanda« uporabljeno tudi za novo obliko tridobnega plesa, ki je napovedoval [[valček]]: ''Douze allemande'' op. 4 (1801) [[Carl Maria von Weber|Carla Marie von Webra]].
 
Priljubljenost alemande se je v komponistični praksi končala v prvi polovici [[18. stoletje|18. stoletja]], v okviru plesnih prireditev pa že pred tem. Nemška izročila o poteku plesa ne obstajajo več, obstajajo pa francoski ''(Arbeau)'' in angleški ''(Inns of Court)'' plesni priročniki iz [[16. stoletje|16. stoletja]], ki ga opisujejo.