Sreča v nesreči: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 40:
== Knjižna tradicija in sprejem dela ==
''Srečo v nesreči'' lahko označimo bodisi kot povest (Cigler svojemu delu ni dal vrstne oznake, reče ji "zgodba"), Fran Levstik pa jo je v ''[[Popotovanje iz Litije do Čateža|Popotovanju iz Litije do Čateža]]'' imenoval roman, po njegovem torej prvi slovenski roman. Nabožno-vzgojno pripovedništvo je bilo na Slovenskem razširjeno zlasti po zaslugi prirejevalcev tovrstne proze nemškega pisatelja Krištofa Schmida (že v 20. letih, veliko več pa v 30. in 40. letih 19. stoletja). Iz take slovstvene usmeritve je izhajal tudi Janez Cigler s svojo ''Srečo v nesreči''.
Slovenski knjižni trg je pripoved dobro sprejel, saj je bila povest v petih letih izdana trikrat. [[Fran Levstik]] je povest ugodno ocenil in ugotavljal, da jo ljudje radi berejo (oz. poslušajo, ko berejo drugi). To ga je spodbudilo, da je v svojem programskem sestavku ''Popotovanje iz Litije do Čateža'' omenjal pripoved kot enega od možnih kažipotov za razvoj slovenske daljše pripovedne proze. Po vsej verjetnosti je Levstika k temu nagnilo spoznanje, da je zlasti za preproste bralce tako berilo v skladu z njihovim pričakovanjem.
Kos pravi, da je Cigler s svojo povestjo po letu 1840 vplival na mladinsko, pa tudi na zabavno in trivialno literaturo. Danes ne moremo mimo dejstva, da je ''Srečo v nesreči'' mogoče sprejemati, razumevati in pravično ovrednotiti le z literarnozgodovinskega vidika, saj literarnoumetniška raven marsikomu najbrž ne dopušča bralnega užitka in spoznavnega zadoščenja. To pa seveda ne zmanjšuje pomena Ciglerjeve pripovedi; delo ima v vsakem primeru povsem natančno določeno mesto v slovenskem pripovedništvu: zagotovljena mu je pomembnost glede na to, da je prva slovenska povest.
== Viri in literatura ==
| |||