Personalizem: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
mBrez povzetka urejanja |
mBrez povzetka urejanja |
||
Vrstica 20:
=== Emmanuel Mournier ===
Mournier, ustanovitelj francoske revije in avtor del, kot so ''Personalistična in komunitarijanska revolucija'' (1934) ter ''Manifest v službi personalizma'' (1936), velja za enega temeljnih predstavnikov te filozofske misli. Za komunitarijanskega personalista, usmerjenega v dejanje, ''praxis,'' ga označi [[Juan Manuel Burgos]].<ref>Burgos (2018), ''An Introduction to Personalism,'' str. 67. 71.</ref> Francoz svoj pogled na personalizem predstavi v ''Manifestu,'' kjer zapiše:<blockquote>Za nas je personalizem samo pomenljivo geslo, udobna oznaka za različne nauke, ki pa lahko v zgodovinski situaciji, v katero smo postavljeni, pridejo do soglasja o osnovnih, fizičnih in metafizičnih pogojih nove civilizacije. […] Zato moramo govoriti o personalizmih v množini.<ref>v Stres (2018), ''Leksikon filozofije,'' str. 640.</ref></blockquote>Odrekati nekomu najvišje človeške možnosti ali ga zožiti na predmet ali sredstvo, kot da bi obupali na njem, Mounierju pomeni [[greh]] proti osebi. Za človeka pravi, da ne more imeti duševnega življenja, ki bi bilo ločeno od telesnega, popolnoma je »telo« in popolnoma »duh«. S telesom je postavljen v naravo in njegovo telo je tam, kjer je tudi on sam. Narava ni [[zlo]], je pa kot prostor brezosebnega in objektivnega prostor odtujitve.<ref>Mournier (1990), ''Oseba in dejanje'', str. 166–169.</ref>
V osebi se povezuje celostni prostor človeka in v njej je napetost med tremi razsežnostmi: med to, ki osebo zadržuje v snovnosti, tisto, ki jo vodi v širino v občestvo, in ono, ki jo usmerja k univerzalnemu navzgor. Oseba je ''utelešena'' in snovnosti po mnenju Mounierja ne more ubežati, temveč jo mora preobraziti; v [[Kontemplacija|kontemplaciji]] mora najti svojo poklicanost, svoje mesto in naloge v občestvu, ki jih uresničuje z razdajanjem drugim. Tri razsežnosti osebe so torej utelešenost, poklicanost in občestvenost.<ref>{{Navedi revijo|last=Ogrin|first=Matija|date=1997|title=Kocbek in Mounier|url=http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-GPTLB0NZ|magazine=Primerjalna književnost|issue=1 (letnik 20)|page=|pages=1–20|doi=|pmid=|access-date=18. 1. 2021}}</ref>
Vrstica 35 ⟶ 32:
=== Karel Wojtyla ===
Študij [[Etika|etike]] (zlasti [[Tomaž Akvinski|Akvinskega]], [[Immanuel Kant|Kanta]], [[David Hume|Huma]] in [[Max Scheler|Schelerja]]) je Wojtylo postopoma privedel do prvega večjega izvirnega dela, ''Ljubezen in odgovornost'' (1960), tri leta, preden je bil imenovan za [[Krakov|krakovskega]] [[Nadškof|nadškofa]]. V njej razmišlja o strukturi človeške ljubezni, v kateri skuša z vidika personalizma in [[Fenomenologija|fenomenologije]] preoblikovati okvir klasične [[Aristotelizem|aristotelsko-]][[Tomizem|tomistične]] filozofije v novo antropološko sintezo.<blockquote>"Oseba je vrsta bitja, do katere ustrezen in zrel odnos je samo ljubezen."<ref>Wojtyla (2013), ''Love and Responsibility,'' str. 26.</ref></blockquote>Tako se glasi njegovo ''personalistično načelo'', kot ga sam imenuje, in zajema tudi spoštovanje in pravičnost, ki sta postavljena nad naravno težnjo po užitku oz. videnje osebe zgolj kot sredstvo za dosego tega užitka.
Subjekta k ravnanju v skladu objektivno normo privede vest, toda medtem ko ima obligacija oz. dolžnost norme vedno na sebi negativno vrednost, se ob informiranem dejanju volje kaže na pozitiven in ustvarjalen način. Na ravni dejanj torej razum usmerja voljo, s tem da jo seznani z resnico o različnih vrednotah oz. dobrinah, kot jo izkuša vest.<ref>Kupczak (2000), ''Destined for Liberty,'' str. 17, 144, 150.</ref>
| |||