Wikipedija

RMS Lusitania: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
pp
Oznake: vizualno urejanje mobilno urejanje mobilno spletno urejanje
Zm05gamer (pogovor | prispevki)
5.152 urejanj
slika iz zbirke
Vrstica 35:
Konstruktor ladje je bil [[Leonard Peskett]], ladjo pa je zgradila ladjedelnica John Brown & Company na Škotskem. Leta 1902 je Peskett izdelal velik model predlagane ladje, ki jo je prikazal s tremi dimniki. Četrti zadnji dimnik je bil dodan leta 1904, saj je bilo potrebno namestiti dodaten dimnik za ogrevanje in prezračevanje luksuza. Prvotni načrt je zahteval tri propelerje, vendar je bil ta spremenjen v štiri, ker se je zdelo, da potrebne moči ni mogoče prenesti skozi samo tri propelerje. Admiraliteta je zahtevala, da so vsi stroji v podpalubju pod vodno črto, saj so bili tako varni pred udari [[Strela|strel]].
 
Lusitania je bila dolga 240 metrov, široka 26 metrov in izpodrivala je več, kot  44. 000 ton. Imela je štiri propelerje in je plula s hitrostjo do 2526 vozlov. V času končanih del je bila za kratek čas največja ladja na svetu, ki je bila kdajkoli zgrajena. Bila je 21 metrov daljša, hitrejša dobra dva vozla in imela večjo zmogljivost najsodobnejše nemške ladje Kronprinzessein Cecillie. Prenočišča za potnike so bila za 50 % večja od vseh drugih ladij, saj je zagotavljala zmogljivost 552 potnikov v prvem razredu, 460 v drugem razredu in 1.186 v tretjem razredu. Na palubi je bilo lahko do 69 članov posadke, 369 strojnikov in kurjačev ter 389 stevardesov. Tako kot njena sestrka ladja Mauretania, je imela tudi Lusitania brezžični telegraf, električno razsvetljavo, električna dvigala, razkošno notranjost in zgodnjo obilko klimatizacije.
 
== Notranjost ==
Vrstica 51:
== Gradnja ladje ==
[[Slika:Lusitania launch.jpg|levo|sličica|Lusitania med splovitvijo, 7. junija 1906.|238x238_pik]]
Gradnja ladje se je začela 17. avgusta 1904 v ladjedelnici John Brown & Company na Škotskem. Za gradnjo tako velike ladje je bilo potrebno povečati ladjedelnico ter namestiti nove ladjedelniške opreme ter ostala orodja, mesto gradnje pa je bilo pripravljeno že 16. julija 1904. Gradnja ladje se je začela najprej na premcu in nadaljevala do krme, namesto, da bi začeli ladjo graditi od obeh koncev hkrati. Razlog za to je bil, ker načrti za krmo in motorje ob začetku gradnje še niso bili dokončani. Ladijski propelerji so bili nameščeni in ob tem obloženi z lesom, da bi jih tako zaščitili med splovitvijo. Trup je bil v ladjedelnici zgrajen v celoti medtem, ko je bila nadgradnja zgrajena le delno. Družba Cunard Line je ladjo v nasprotju z Mauretanio poimenovala »škotska ladja«. Končne podrobnosti obeh ladij so bile v obeh ladjedelnicah prepuščene projektantom, tako, da so se ladje razlikovale v podrobnostih izdelovanja trupa in končne strukture. Ladje je mogoče najlažje razlikovati na fotografijah po ravnih ventilatorjih, ki so se uporabljali na Lusitaniji, medtem, ko so tisti na Mauretaniji uporabljali bolj za običajni zaobljeni vrh. Mauretania je bila nekliko daljša, širša, večja in hitrejša, ker je imela nameščene dodatne turbine.
 
Lusitania je bila splovljena 7. junija 1906 ob 12:30, osem tednov pozneje zaradi delavskih stavk. Pred splovitvijo so na ladjo že namestili propelerje, toda pri poznejših splovitvah so propelerje namestili po splovitvi, saj bi se lahko med splovitvijo propelerji poškodovali. Med splovitvijo je bila ladja krščena. Po splovitvi je bila ladja odvlečena v suhi dok kjer so odstranili obložen les s propelerjev in pobarvali ladijski trup. Po izpustitvi iz suhega doka so na ladjo namestili še preostalo nadgradnjo, jamborje in dimnike. V naslednjem letu so v ladjo vgradili še vso potrebno strojno in električno opremo ter opremo primerno za bivanje posadke in potnikov.
 
Preizkušanje ladijskih motorjev je potekalo junija 1907, 27. julija pa je bila organizirana predhodna plovba na katero so bili povabljeni  gostje. Ladja je med križarjenjem dosegla hitrost do 25,6 vozlov (47,4 km /; 29,5 mph). 29. julija so gostje odšli in začeli so se trije dnevi dodatnega testiranja. Ladja je štirikrat plula od Corsewall, Škotske do Longship off Cornwall s 23 in 25 vozli. Med testiranjem so ladijski motorji delali neprijetne vibracije, razlog zato pa je bil vrtenje zunanjih propelerjev in notranjih, kar je zadevo poslabšalo. Lusitania je tako pred vstopom v službo opravila dodatne preglede, ki so preprečili vibracije. 26. avgusta 1907 je ladja začela s svojo kariero.
Vrstica 59:
== Kariera ==
[[Slika:Lusitania arriving in New York 4.jpg|sličica|289x289px|Lusitania prvič priplula v New York, 13. septembra 1907. ]]
Lusitaniji je na začetku poveljeval kapitan James Watt. V nedeljo 7. septembra 1907 je ladja ob 16:30 izplula iz [[Liverpool|Liverpoola]] na svojo krstno plovbo čez [[Atlantski ocean|Atlantik]] v [[New York]]. Lusitania je bila tedaj največja potniška prekooceanska ladja na svetu, vse do prihoda njene sestrske ladje Mauretania, novembra istega leta. MedPo osemletnimizplutju službovanjemiz naLiverpoola poti se Liverpoolje –ladja Newustavila York še jev LusitaniaQueenstownu preplula(danes 202Cork) plovbina čez Atlantik[[Irska|Irskem]]. Okoli 2.200 ljudi si je v nedeljo zvečer v Queenstownu (danes Cork) na Irskem, ogledalo njeno izplutje na svojo krstno plovbo v New York.
 
13.Naslednje septembra 1907jutro je Lusitania priplula v kraj Roche"s Point blizu Queenstowna, kjer je ostala zasidrana do popoldneva. K ladji je prispela Cunardova RMS Lucania, iz katere se je na Lusitanio vkrcalo še dodatnih 120 potnikov. Ob 12:10 je nato Lusitania izplula ter se odpravila na prvo plovbo čez Atlantik proti ZDA. V New York je priplula 13. septembra 1907 ob 9:05. Na njenem newyorškem pomolu jošt. je54 pričakalose okolije tisočzbralo na stotisoče ljudi. Vse New Yorške policije so bile poklicane na nadzor nad množico. Med tednom bivanja v pristanišču je bila ladja na voljo za ogled. V soboto 21. septembra je ob 15:00 ladja odplula na svojo prvo povratno plovbo čez Atlantik in priplula v Queenstown ob 16:00 27. septembra ter 12 ur pozneje prispela v Liverpool. Povratna pot je trajala 5 dni 4 ure in 19 minut, ki se je zavlekla zaradi [[Megla|megle]]. ▼
[[Slika:Lusitania unloading mail Bain.jpg|levo|sličica|Iztovarjanje božične pošte z Lusitanie, ki je prispela za [[Božič]].|236x236_pik]]
Na naslednji plovbi v boljšem vremenu je Lusitania priplula v Sandy Hook, 11. oktobra 1907 in osvojila [[modri trak]]. Prispela je v štirih dneh, 19 urah in 53 minutah. Novembra 1907 je Lusitania iz ZDA v Anglijo pripeljala 20 ton [[Zlato|zlata]], vrednega 2,5 milijona funtov kar do danes velja za največjo količino zlata, ki jo je katera koli ladja prevažala. Decembra 1907 je ladjo prehitela Mauretania, ki je osvojila modri trak na svoji prvi povratni plovbi čez Atlantik. Februarja 1909 je Lusitania poskušala pripluti v pristanišče v Queenstownu vendar se je zaradi slabega vremena morala zasidrati pred obalo na odprtem morju. Med [[Nevihta|nevihto]] se je sidro na desni strani, ki je takrat stalo 600 funtov, odlomilo in padlo na dno, po koncu nevihte pa je bilo potrebno zamenjati sidro, da bi ladja lahko nadaljevala svoje potovanje.
▲13. septembra 1907 je Lusitania priplula v New York. Na pomolu jo je pričakalo okoli tisoč sto ljudi. Vse New Yorške policije so bile poklicane na nadzor nad množico. Med tednom bivanja v pristanišču je bila ladja na voljo za ogled. V soboto 21. septembra je ob 15:00 ladja odplula na svojo prvo povratno plovbo čez Atlantik in priplula v Queenstown ob 16:00 27. septembra ter 12 ur pozneje prispela v Liverpool. Povratna pot je trajala 5 dni 4 ure in 19 minut, ki se je zavlekla zaradi [[Megla|megle]].
 
NaAprila naslednjo1909 plovboso vLusitaniji boljšemzamenjali vremenunove propelerje zaradi česar se je Lusitania priplulanjena vhitrost Sandynekoliko Hook, 11izboljšala. oktobra 1907V inzačetku avgusta 1909 je ponovno osvojila [[modri trak]]., Prispelako je v štirihZDA priplula v 4 dneh, 1911 urah in 5342 minutah. Decembra 1907 joRekord je zadržala kratekvse časdo prehitela Mauretania,konca kiseptembra jeistega osvojilaleta, modriko trakjo naje svojiznova prviprehitela povratniMauretania plovbiin čez Atlantik. Lusitania je leta 1909 ponovnoznova osvojila modri trak, ater gahitrostni je julija istega leta spet osvojila Mauretania, ki jerekord držala hitrostni rekordvse do leta 1929, ko jo je prehitel  nemški [[SS Bremen (1928)|SS Bremen]].[[Slika:Lot-10973-2 (30290011526).jpg|sličica|300x300_pik|Lusitania med prihodom do svojega newyorškega pomola, novembra 1908.]]
Od konca septembra do začetka oktobra 1909 je Lusitania skupaj z drugimi ladjami sodelovala na praznovanju Hudson-Fulton v New York. Praznovanje je prikazovalo predvsem prikaz različnih načinov prevoza, ki so takrat obstajali, Lusitania pa je predstavljala najnovejši napredek v tehnologiji parnikov. Najnovejši način potovanja je bilo [[letalo]] zato so bila pripeljanja tudi letala, ki so letela nad Lusitanio in posnela veliko slik. Te slike obstajajo še danes. ▼
[[Slika:Lot-10973-2 (30290011526).jpg|sličica|300x300_pik|Lusitania med prihodom do svojega newyorškega pomola, novembra 1908.]]
▲Od konca septembra do začetka oktobra 1909 je Lusitania skupaj z drugimi ladjami sodelovala na praznovanju Hudson-Fulton v New York. Praznovanje je prikazovalo predvsem prikaz različnih načinov prevoza, ki so takrat obstajali, Lusitania pa je predstavljala najnovejši napredek v tehnologiji parnikov. Najnovejši način potovanja je bilo letalo zato so bila pripeljanja tudi letala, ki so letela nad Lusitanio in posnela veliko slik. Te slike obstajajo še danes.
 
10. januarja 1910 je bila Lusitania na poti iz Liverpoola v New York, ko je dva dni po izplutju iz Liverpoola, naletela na velik morski val, visok 23 metrov. Ladja je imela trup narejen tako, da se je lahko zlahka prebijala skozi valove, vendar je močan [[veter]] val potisnil vanjo tako močno, da se je val dvignil čez palubo Lusitanie in zadel ladijski most na palubi čolnov. Posledično je bila paluba poškodovana, okna na ladijskem mostu so bila razbita, ladijski most pa je bil nagnjen ob stran za nekaj centimetrov. Kljub temu je Lusitania nadaljevala pot, vendar je v New York prispela nekaj ur pozneje, veliko njenih potnikov pa je bilo takrat zaskrbljenih. 
 
Decembra 1911 je Lusitania opravila posebno božično potovanje in s tem nadomestila Mauretanio, ki je utrpela škodo zaradi trka ob pomol in bila zato na manjšem popravilu. Po [[Potop ladje RMS Titanic|potopu Titanica]] leta 1912 so Lusitaniji dodali več reševalnih čolnov, saj jih predtem ni imela dovolj za vse ljudi na krovu. Junija 1912 so se na ladji začele pojavljati številne težave z revolucionarnimi turbinskimi motorji, zaradi česar jo je družba Cunard Line sredi oktobra umaknila iz čezatlantske službe in jo dala na popravilo, v službo pa se je vrnila 13. decembra istega leta.
 
30. decembra 1912 je ladijski turbinski stroj na Lusitaniji doživel hudo okvaro po manjšem trčenju v pristanišču v Fishguardu, Wales, zaradi česar je bilo potrebno ponovno veliko popravilo. Odplula je v ladjedelnico John Brown & Company, kjer so bila na ladji opravljena obsežna popravila, v čezatlanstko službo pa se je vrnila šele konec avgusta 1913. V naslednjem letu je nadaljevala svoja čezatlantska potovanja vse do konca julija 1914, ko je izbruhnil začetek [[Prva svetovna vojna|prve svetovne vojne]]. 
 
=== Prva svetovna vojna ===
28. julija 1914 se je začela [[prva svetovna vojna]]. Lusitanio4. jeavgusta Admiraliteta uvrstila1914, na uradnidan, seznamko AMC.sta Njena[[Velika tajnaBritanija]] nalogain [[Francija]] napovedali vojno [[Nemčija|Nemčiji]] potem, ko je bilata prevažanjenapovedala strelivavojno in[[Belgija|Belgiji]], je Lusitania izplula iz New orožjaYorka ter izogibanjese nemškihvrnila podmornicnazaj v Anglijo. LetaPo 1914vrnitvi je bilaAdmiraliteta Lusitaniaramišljala, uvrščenada bi Lusitanio skupaj z Mauretanio in [[RMS Aquitania|RMS Aquitanio]] uporabila za prevoz vojaških enot, kotvendar ladjaso vse revijizaradi Janevelike sporabe All[[Premog|premoga]] theizkazale Worldza sneuporabne Boightin Shipsso se zato vrnile nazaj v čezatlantsko službo. MedPotem, vojnoko sta kmalu Mauretania in Aquitania ostali zasidrani v Liverpoolu zaradi pomanjkanja potnikov, je Lusitania ostala na svoji redni plovbi med Liverpoolom in New Yorkom, vendar so bili ob tem sprejeti številni varnostni ukrepi. Ena od teh je vključevala, da je družba Cunard Line zaprla kotlovnico št. 4 na ladji, da bi tako varčevala gorivo in premog ter zmanjšala stroške obratovanja. Čeprav je bila Lusitania za približno 10 vozlov hitrejša od nemških podmornic, se je ob zaprtju kotlovnice št. 4 hitrost ladje zmanjšala iz 2526 na 21 vozlov (39 km / h; 24 mph). Klub temu je Lusitania ostala najhitrejša ladja v Atlantiku. Ime na ladji na premcu in krmi je bilo prebarvano iz svetlejše v temnejšo barvo, dimniki so bili pobarvani v črno-sivo barvo, določeni deli nadgradnje pa so bili potemnjeni, da bi bila ladja težje opažena iz strani in iz zraka. S tem so ladji nameravali zagotoviti boljšo varnost. Lusitanio je Admiraliteta uvrstila na uradni seznam AMC. Njena tajna naloga je bila prevažanje vojaškega materiala, vključno z strelivom in [[Orožje|orožjem]] ter izogibanje nemških podmornic. Leta 1914 je bila Lusitania uvrščena, kot ladja v reviji Jane s All the World s Boight Ships.
 
=== 1915 ===
[[Slika:Lusitania warning.jpg|sličica|Uradno opozorilo nemškega cesarskega veleposlaništva o potovanju z Lusitanio. ]]
Januarja 1915 se je na morju začela pojavljati nova grožnja: U-podmornice. Sprva so jih Nemci uporabljali za napad na mornarska plovila, nekaj, kar so dosegli le občasno, včasih pa s spektakularnim uspehom. Nato so U-podmornice začele napadati  trgovska plovila. Nemška vlada se je v obupu, da bi izkoristila prednost Atlantika, odločila, da bo okrepila svojo podmorniško kampanjo, saj so Britanci novembra 1914 razglasili [[Severno morje]] za vojno območje. Nemčija je 4. februarja 1915 razglasila [[Britansko otočje]] in morje okrog Britanskega otočja za vojno območje: od 18. februarja so nemške podmornice na tem območju torpedirale britanske ladje brez opozoril. To ni bilo povsem neomejeno podmorniško bojevanje, saj bi si prizadevali preprečiti potopitev nevtralnih ladij. LusitaniaKo seje bilo potopljenih vse več ladij, je vpostala Liverpoolvelika vrnilaskrb 6za varnost Lusitanie in drugih velikih angleških ladij. marcaV začetku februarja 1915., Admiralitetako je izdalaLusitania posebnaplula navodila,ob kakoirski seobali izognitije podmornicam.njen Vodjakapitan AdmiraliteteDaniel HenryDow Oliverdvignil na ladijske jamborje ameriško zastavo, saj se je ukazalmočno najbal HMSnapada Louisna insvojo HMSladjo, Laverockmed obpotovanji naslednjipa plovbije pospremitaskozi Lusitaniodelal donačrte Atlantskegaza oceanaevakuacijo v primeru napada. 
 
Čeprav je bila Lusitania potniška ladja, je bila Nemcem zaželena tarča. 1. marca 1915 je pred pristanišče v Liverpolu prispela nemška podmornica U-27, saj je njen poveljnik verjel, da bo Lusitania v Liverpool prispela 4. marca in se odločil, da jo bo ob prihodu napadel. Vendar je podmornica pred Liverpoolom čakala vse do 5. marca popoldne, ladje pa ni bilo nikjer. Zaradi tega se je njen poveljnik udal in se odločil, da se vrnejo domov, podmornica U-27 pa je nato zapustila [[Irsko morje]]. Lusitania se je v Liverpool vrnila 6. marca 1915. Admiraliteta je izdala posebna navodila, kako se izogniti U-podmornicam. Vodja Admiralitete Henry Oliver je ukazal naj HMS Louis in HMS Laverock ob naslednji plovbi pospremita Lusitanio do Atlantika. 
Kapitanu ladje so poslali nekaj sporočil, da bi se lažje odločil, kako najbolje zaščititi svojo ladjo pred podmornicami, zdelo pa se tudi, da so bili njeni dimniki res pobarvani v temno sivo, da bi jo naredili manj vidne za sovražne podmornice. Očitno ni bilo upanja, da bi prikrili njeno identiteto, saj je bil njen profil tako znan, prav tako pa ni bilo nobenega poskusa, da bi na premcu prekrili ime ladje.▼
 
▲Kapitanu ladjeDowu so poslali nekaj sporočil, da bi se lažje odločil, kako najbolje zaščititi svojo ladjo pred podmornicami, zdelo pa se tudi, da so bili njeni dimniki res pobarvani v temno sivo, da bi jo naredili manj vidne za sovražne podmornice. Očitno ni bilo upanja, da bi prikrili njeno identiteto, saj je bil njen profil tako znan, prav tako pa ni bilo nobenega poskusa, da bi na premcu prekrili ime ladje.
Kapitan Dow, ki je očitno trpel zaradi stresa zaradi svoje ladje v vojnem območju in je po znanem prepiru z »lažno zastavo« zapustil ladjo; Družba Cunard Line je pozneje razložila, da je "utrujen in resnično bolan". Nadomestil ga je kapitan [[William Thomas Turner]], ki je v letih pred vojno poveljeval na Mauretaniji in [[RMS Aquitania|Aquitaniji]]. ▼
 
▲Kapitan Dow, ki je očitno trpel zaradi stresa zaradi svoje ladje v vojnem območju in je po znanem prepiru z »lažno zastavo« zapustil ladjo; Družba Cunard Line je pozneje razložila, da je "utrujen in resnično bolan". Nadomestil ga je kapitan [[William Thomas Turner]], ki je v letih pred vojno poveljeval na Lusitaniji, Mauretaniji in [[RMS Aquitania|Aquitaniji]].
 
Lusitania je 17. aprila 1915 na 201. čezatlantski plovbi izplula iz Liverpoola in 24. aprila priplula v New York. Skupina nemško ameriškega veleposlaništva, ki se je poskušala izogniti polemiki, če bi Lusitanio napadla nemška podmornica, se je s predstavniki nemškega veleposlaništva pogovarjala o svojih pomislekih. Veleposlaništvo se je odločilo, da bo pred naslednjo plovbo potnike opozorilo naj ne potujejo na Lusitaniji. Cesarsko nemško veleposlaništvo je v 50 ameriških časopisih postavilo opozorilni oglas, vključno s tistim v New Yorku:<blockquote>OPOZORILO!
Vrstica 95 ⟶ 100:
[[7. maj|7. maja]] [[1915]] se je Lusitania bližala koncu svoje 202 plovbe čez Atlantik iz New Yorka v Liverpool, kamor je nameravala pripluti 7. maja pozno popoldne. Na krovu je bilo 1.266 potnikov in 696 članov posadke, skupaj 1.962 ljudi. Ladja je plula vzporedno ob južni obali [[Irska|Irske]] in bila je oddaljena 11 milj (18 km) od svetilnika na polotoku [[Old Head of Kinsale]], kjer jo je ob 14:10 torpedirala nemška podmornica U-20. Kapitan podmornice [[Walther Schwieger]] je dal ukaz za izstrelitev enega [[Torpedo|torpeda]], ki je Lusitanio zadel na desnem boku pod vodno gladino tik za ladijskim mostom. Nekaj sekund pozneje je v trupu ladje, kjer jo je zadel torpedo, eksplodirala še ena močna eksplozija in ladja se je začela še hitreje potapljati, z manjšim nagibom, ki se je nagnil na desno stran.
 
Skoraj takoj po torpediranju je kapitan Turner ukazal ladjo usmeriti proti irski obali, vendar je to kmalu opustil potem, ko je opazil, da je ladja zaradi hitrega vdiranja vode in naraščajočega nagiba plula prepočasi. Ukazano je bilo, da se vsi motorji ustavijo, vendar ta ukaz ni bil uresničen, ker je ob eksploziji iz kotlovnic všel parni tlak. Ko je postalo jasno, da ni več nobene možnosti rešiti in popolnoma ustaviti ladjo, je kapitan Turner ukazal vsem, da naj takoj zapustijo ladjo.

Radijski operater je takoj po torpediranju začel pošiljati SOS signale, medtem, ko je posadka malo pred 14:20 začela polniti reševalne čolne s potniki vendar je bilo zaradi ladijskega nagiba in hitrega potapljanja ladje, premalo časa, da bi spustili vse čolne. Od 48 reševalnih čolnov jih je bilo v vodo uspešno spuščenih le 6 čolnov. Osemnajst minut po torpediranju je krma s propelerji gledala ven iz vode, ko je premec potonil in zaradi plitve vode udaril v morsko dno, zaradi česar so se ob eksploziji vseh kotlov zrušili vsi štirje ladijski dimniki. Po zrušiti dimnikov se je potopila še krma. Ob 14:28 je Lusitania dokončno potonila pod valovi [[Keltsko morje|Keltskega morja]]. Tako, kot pri [[Potop ladje RMS Titanic|potopu]] [[RMS Titanic|Titanica]], je tudi pri potopu Lusitanie večina ljudi, ki so po potopu ostali v hladni vodi, zaradi nizke temperature vode 11 °C, padla v nezavest in utonila. Podmornica U-20 se po potopu ni zadrževala na območju napada, ampak je nadaljevala pot v [[Kiel]]. V urah po potopu so irski reševalci in irski ribiči, ki so slišali klice v sili z Lusitanie, rešili 768 ljudi, trije moški pa so pozneje umrli zaradi poškodb, ki so jih utrpeli med potopom. Preživelo je 765 ljudi, medtem, ko je v potopu umrlo 1,198 ljudi.
 
Britanski potniški prekooceanski parnik HMS Juno se je odzval na klice v sili z Lusitanie in je preživele odpeljal v pristanišče v Queenstownu (danes [[Cork]]). Že naslednje jutro so se po svetu razširile novice o nesreči. Medtem, ko je v potopu umrlo veliko Britancev in Kanadžanov, je v potopu umrlo tudi 128 američanov. Med njimi so bili pisatelj in založnik [[Elbert Hubbard]], gledališki producent [[Charles Frohman]], večmilijonarski poslovnež [[Alfred Gwyne Vanderbilt]] in predsednik ladjedelnice [[Newport News Shipbuilding]] Alberd L. Hopkins<ref>{{Navedi novice|title=PFOP: Lusitania sinking claimed life of famed local Elbert Hubbard|date=3. maja 2015|url=http://www.pantagraph.com/news/pfop-lusitania-sinking-claimed-life-of-famed-local-elbert-hubbard/article_1ffe7561-ffcb-5608-900d-6c9fae3f5371.html}}</ref>.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/wiki/RMS_Lusitania«