Grad Rihemberk: Razlika med redakcijama

'''Ulrik V. Rihemberški''' je nato leta 1356 sklenil pogodbo z Benečani, da jim bo s 60 oklepnimi konjeniki služil v Istri, na Krasu ali v Furlaniji. Goriški vazal Ulrik V. Rihemberški se potem omenja v mirovni pogodbi med Ogrskim kraljem in Benečani z dne 18. februarja 1358 kot zaveznik Benečanov. Ulrik V. Rihemberški, je bil takrat eden od najuglednejših goriških ministerialov, ki pa je deloval skoraj neodvisno in se kot kondotjer udinjal tako Goriškim kot Habsburžanom in Benečanom. V Istri je Benečanom ponujal v odkup gradova Pietrapelosa in Grožnjan, kjer je imel rodbinske pravice. V tem času sta delovala brata Ulrik V. in bratranec Hugo II. Rihemberška, ki sta si polastila 37 kmetij pri Komnu, ki so spadala v oglejsko gospostvo Postojna. Leta 1365 je Ulrik V. Rihemberški predal svoje štiri gradove, goriške fevde – Rihemberk, [[Grad Dornberk|Dornberk]] ter koroška [[Grad Waidegg|Waidegg]] in [[Grad Rauchenstein|Rauchenstein]] – avstrijskemu vojvodi [[Rudolf IV. Habsburški|Rudolfu IV.]] in jih od njega prejel nazaj v fevd. V vojni, ki je sledila, je te gradove Ulrik izgubil, in so jih goriški še istega leta 1366 podelili Ulrikovima sinovoma inUlrikovem bratrancu Hugu II., ki pa je tudi prišel v spor z Majnhardom Goriškim. Hugo II. Rihemberški je kmalu, v letu 1368 umrl, Ulrik V. pa se je uspel pomiriti z Majnhardom, ki mu je vrnil posesti njegovih gradov. V naslednjih letih se je Ulrik udejstvoval v Istri, kjer je bil leta 1371 celo gravar (marchio) oglejskih istrskih posesti. Ulrik V. Rihemberški je umrl leta 1372 brez moških potomcev, zato so glavni goriški fevdi vključno z matičnim gradom Rihemberkom pripadli drugim dedičem.