Zoran Mušič: Razlika med redakcijama

'''Anton Zoran Mušič''', [[Slovenci|slovenski]] [[slikar]], [[grafik]] in [[risar]], *[[12. februar]] [[1909]], [[Bukovica pri Volčji Dragi]] ali Biljah (spodnja [[Vipavska dolina]]), [[Slovenija]], † [[25. maj]] [[2005]], [[Benetke]], [[Italija]]. Sopotnik tretje École de Paris.

Zoran Mušič je bil krščen v cerkvi v Biljah 11. marca 1909 kot Anton Zoran Musič. Po drugi svetovni vojni so ga izven Slovenije pogosto imenovali tudi ''Antonio Music'' ali ''Zoran Music''. Bil je slikarski, grafični in risarski mojster sodobne [[Evropa|Evrope]] in posebej [[Kras]]a ter kraških ambientov ter figur umrlih taboriščnikov. Bil je edini slikar slovenskega porekla, ki se je v 20. stoletju prebil v elitne kulturne kroge v Italiji in [[Francija|Franciji]], posebej v [[Pariz]]u, kjer je živel večino svojega zrelega življenja do pozne starosti. Slikal je krajine, tihožitja, portrete, dalmatinske osličke in konjičke, avtoportrete, drevesa, prizore groze iz [[koncentracijsko taborišče|taborišča]] [[Dachau]], vedute Benetk, dvojne portrete z ženo Ido in starostne avtoportrete.

Slikar je izmenično živel pri starših v Mariboru in Hočah, občasno v Zagrebu in Ljubljani. Po letu 1940 je bil uradno stalno nastanjen in prijavljen v Ljubljani. Vmes je odslužil vojaški rok v Bileći ter Rogoznici pri Šibeniku in bil po stažiranju povišan v podporočnika. Veliko je razstavljal, potoval, pisal za časopise, dajal samozavestne izjave, zastopal stanovsko društvo. Vsako poletje je po letu 1936 zahajal v Dalmacijo, največkrat na Korčulo, kjer je bilo malo kulturno, likovno žarišče. Kontinuirano je slikal in risal na terenu. Skupaj s prijatelji je razstavljal po Jugoslaviji (Beograd, Zagreb, Osijek). Do novembra 1944 je imel okoli 30 skupinskih in samostojnih razstav. Prvo samostojno razstavo je imel leta 1939 s kolegom F. Šimunovićem v Beogradu, v galeriji Cvijete Zuzorić, manjšo samostojno retrospektivo z dvajsetimi deli že v začetku leta 1942 pri galeristu Obersnelu v Ljubljani (galerija na Gosposvetski cesti). Bil je član mariborskega umetniškega [[Klub Brazda|kluba Brazda]] in slovenske likovne skupine [[Neodvisni]]. Zvesto so ga spremljali različni kritiki. Najbolj naklonjeno so o njem pisali Lojze Bizjak, Radivoj Rehar in Fran Šijanec. Do italijanske kapitulacije je Mušič živel pretežno v Ljubljani, kjer je bil uradno prijavljen. Na Goriškem je bil več mesecev, ko je slikal po cerkvah. V Drežnici in Grahovem sta delala skupaj z Avgustom Černigojem (Černigoj je izpeljal večino dela, Mušič je slikal konkretno krajino in portrete v drežniškem prezbiteriju), v Gradnem v Brdih sta okrasila cerkev skupaj z Lojzem Spacalom (Mušič je v olju naslikal 14 postaj Križevega pota). V Trst se je preselil v pozni jeseni [[1943]], po nemški zasedbi južne Slovenije in [[Italija|Italije]]. Skoraj leto dni je živel med Trstom, kjer je pisal in risal za časopise in med Benetkami, kjer je ustvarjal pretežno gvaše in risbe. V obeh mestih je tudi razstavljal. Nemški gestapovci so ga aretirali v začetku oktobra 1944 v Benetkah, skupaj z več aktivnimi podporniki antifašističnih upornikov iz Italije in Slovenije. Sredi novembra 1944 je bil iz tržaškega zapora odpeljan v [[koncentracijsko taborišče]] [[Dachau]], kjer je na robu smrti preživel čas do konca vojne. Pred tem je zavrnil predlog, da naj se pridruži domobrancem v Istri. V taborišču je na skrivaj je narisal nekaj skic, predvsem portretov sojetnikov. Po osvoboditvi je skupaj z drugimi Slovenci več kot mesec dni čakal na prevoz domov. Med čakanjem je risal različne motive, predvsem mrtvece v taborišču. V začetku junija se je s prvim transportom za Slovenijo z več kot sto risbami vrnil v [[Ljubljana|Ljubljano.]] Krajši čas se je zdravil na Golniku. Z Golnika se je vrnil v Ljubljano, kjer je imel stalno bivališče. Iz nje je zaradi pritiskov povojnih oblastnikov in očitkov kolegov ob koncu julija leta 1945 odšel k sorodnikom v Gorico. Tovariši so mu očitali razstavljanje med vojno in premalo spoštljiv odnos do partije. Pozno jeseni je iz Gorice odpotoval v [[Benetke]]. Tam se je znova spoprijateljil s samosvojo slikarko Ido Cadorin in se septembra 1949 poročil z njo. Po letu 1946 je intenzivno slikal, najprej akvarele popularnih motivov Benetk in podobe konjičkov. Razstavljal je v Trstu, Benetkah, redno v uglednem rimskem razstavišču in drugje po Italiji ter večkrat v Švici. Zelo pogosto je zahajal v Trst in se veliko družil s slovenskimi intelektualci, pisatelji in slikarji. Znova se je začel posvečati grafiki, posebej med obiski v Švici, kjer so mu bili naklonjeni znanci s Korčule in posamezni meceni. Leta [[1952]] je imel prvo manjšo razstavo v [[Pariz]]u. Po dogovoru z znano francosko galerijo - [[Galerie de France]] se je v [[Francija|Franciji]] tudi ustalil. Našel je atelje nav četrti MontparnasseuMontparnasse. Pogosto se je skupaj z ženo vračal v Benetke, tako da je izmenoma živel med njimi in Parizom. V francoski prestolnici se je družil s kolegi iz različnih dežel, zlasti s tistimi, ki so govorili njemu domače jezike (italijansko, nemško, slovensko). Posebej ponosen je bil na svoje prijateljevanje z A. Giacomettijem. Pomagali so mu posamezni rojaki, ki so bili bolj vešči stikov z galeristi in tiskarji grafik. [[Veno Pilon]] je bil reden gost v njegovem ateljeju. Skiciral je Mušiča pri slikanju konjičkov (1954), včasih ob druženju v kavarnah, kjer je bil slikar manj pogost gost kot nekateri drugi Parižani in bohemski ustvarjalci. V Slovenijo se je Mušič lahko prvič sam vrnil šele leta 1956 (prej ni dobil jugoslovanske vize). Dve leti pred obiskom so bile njegove risbe iz taborišča že razstavljene na Babićevi spominski razstavi v Zagrebu. Leta 1955 so njegove izbrane grafike razstavili na prvem grafičnem bienalu v Ljubljani, skupaj z drugimi predstavniki skupine EcoleÉcole de Paris. Na drugem bienalu je že prejel eno pomembnih nagrad in dobil možnost za manjšo samostojno razstavo grafik leta 1959. Pogosto je obiskoval starše v Ljubljani in Brdih, kasneje, do pozne starosti, redno brata in druge sorodnike v Sloveniji. Dokler je mogel, je zahajal tudi v Dalmacijo ali Istro. Njegovi stanovanji v Parizu in Benetkah sta bili neuradni ambasadi slovenske kulture; obiskovali so ga zlasti slikarji [[Miha Maleš]], [[Maksim Sedej]], [[France Mihelič]] in kiparji, stari in novi prijatelji. Včasih je sam poiskal slovenske študente, da so mu delali družbo, npr. [[Tomaž Šalamun|Tomaž Šalamun in]] [[Tatjana Wolf|Tatjana Wolf ali filozof E. Bavčar]], drugič se je osamil, da je imel dovolj časa za razmišljanje in delo. Samostojno je razstavljal v številnih manjših galerijah Evrope in se skozi Avstrijo in ugledna razstavišča Nemčije s svojimi kakovostnimi izdelki počasi in potrpežljivo prebijal v prestižne institucije Francije. V Ljubljani je bil vedno dobrodošel v Moderni galeriji, ki jo je vodil njegov prijatelj Zoran Kržišnik. Gostili so ga na samostojnih predstavitvah v letih 1959, 1960, 1967, 1990, 1997; včasih v Mali galeriji, običajno v glavni stavbi. Sodeloval je na vseh ljubljanskih grafičnih bienalih od prvega leta 1955 do sedemdesetih let ter večkrat za tem. Zoran Kržišnik ga je uvrščal med pionirje ljubljanskega grafičnega bienala in ga imenoval enega od velikih podpornikov tega bienala. Kljub zavistnosti nekaterih domačih kolegov je Mušič postal merilo za primerjave uspeha, kakovosti med likovniki v Sloveniji in Jugoslaviji. Postopoma je za svoje zasluge dobil v Sloveniji vse možne stanovske in državne nagrade ter priznanja. Kržišnik je slikarju pomagal pri uveljavljanju v nemških deželah Evrope,. kritikiKritiki kot [[Jean Grenier|Jean Grenier ali]], [[Jacques Lassaigne]] so povzeli Kržišnikove analize, jih nadgradili in slikarju pomagali v Franciji. SlikarMušič se je dokončno uveljavil v Evropi s svojimi ciklusi [[Nismo poslednji]] sredi sedemdesetih let, ko se je zanj zavzel še uveljavljeni kritik, pisec in direktor najbolj znanih pariških muzejev Jean Clair in ga spremljal vse do smrti. Razstavljal je v vedno bolj reprezentančnih, izbranih galerijah Evrope (npr. Center Georges Pompidou), pogosto tudi v ZDA. Vrnil se je k svojim ciklusom notranjosti beneških cerkva, jih dopolnil z vedutami mesta ob lagunah, z značilnimi pročelji in nekaj silhuetami znamenitih stavb. Razvil je serijo podob slikarja v ateljeju. Vedno bolj se je posvečal dvojnim portretom z Ido, redkeje mestnim vedutam. Njegova velika retrospektiva je bila leta 1995 v razstavišču [[Grand Palais]] v Parizu. Razstavo sta skupaj odprla slovenski predsednik [[Milan Kučan]] in francoski predsednik [[François Mitterrand]]. Ta je bil slikarjev osebni prijatelj. Obisk razstave je bil za Pariz sorazmerno skromen. Razstava je bila največja med okoli 250 samostojnimi predstavitvami umetnikovega dela v obdobju njegovega življenja. Za pariški katalog so pisali vrhunski kritiki Francije in posamezniki iz drugih držav. Pozna leta je slikar preživljal v Benetkah, kjer je skoraj slep slikal temne avtoportrete. Zadnja dela na platno so bila datirana leta 2000. EdinoPrvo stalno razstavo njegovih del za 134 izbranih grafičnih listov so mu leta 1991 uredili v dvorcu [[Dobrovo]] v Goriških Brdih v Sloveniji. Avstrijci mu obljubljene stalne razstave v Celovcu niso nikoli uredili in niso ustanovili fundacije. Odtujili so številne njegove umetnine., kirezervirane za celovško razstavo in jih niso nikoli vrnili slikarju ali njegovi ženi. inPostopoma jih sedaj preprodajajo po Avstriji in drugje. V Avstriji zato kar dve desetletji ni imel večje razstave. V Italiji so njegova dela v različnih manjših zbirkah: akvareli v Bologni, večina zapuščine v Benetkah, posamezna dela v Milanu, Gorici, Trstu in Rimu. Zametki zbirk nastajajo v Španiji, kjer mu je večjo razstavo leta 2008 pripravila Barcelona. V stalni likovni zbirki imajo njegova pozna dela na papirju shranjena v Valencii. Zasebniki v tujini in Sloveniji imajo odlične zbirke njegovih umetnin. Največji sta v Trstu in v Ljubljani. Več zbirk je v severni Italiji, izbrana dela so v družini Braglia v Švici. Zapuščino družine v Benetkah je leta 2018 prevzel muzej Fortuny.