Pavzanij (geograf): Razlika med redakcijama

[[File:Pausanias Description of Greece.jpg|right|thumb|200px|Rokopis (1485) Pavzanijevega ''Opisa Grčije'' v [[Medičejska knjižnica|Medičejski knjižnici]] v [[Firence|Firencah]]]]

'''PavzaniasPavzanij''' ([[Grščina|grško]] {{jezik-el2|Παυσανίας}}: ''Pausanias''; okoli 110–180 n. št.<ref>Historical and Ethnological Society of Greece, Aristéa Papanicolaou Christensen, ''The Panathenaic Stadium – Its History Over the Centuries'' (2003), str. 162</ref>) je bil grški popotnik in geograf, ki je živel v času [[Hadrijan]]a, [[Antonin Pij|Antonina Pija]] in [[Mark Avrelij|Marka Avrelija]]. Znan je po svojem delu ''Opis Grčije'' ({{jezik-el2|Ἑλλάδος περιήγησις}}: ''Hellados Periegesis'')<ref>Also known in [[Latin]] as ''Graecae descriptio''; see [[:pt:Maria Helena da Rocha Pereira|Pereira, Maria Helena Rocha]] (ed.), [https://archive.org/details/pausaniaegraeci00pausgoog ''Graecae descriptio''], B. G. Teubner, 1829.</ref>, obsežnem delu, ki opisuje [[Antična Grčija|antično Grčijo]] na podlagi svojih opazovanj in je bistvena povezava med klasično [[literatura|literaturo]] in sodobno [[arheologija|arheologijo]]. Andrew Stewart piše:<ref>''One Hundred Greek Sculptors: Their Careers and Extant Works'', introduction.</ref>

PavzaniasPavzanij je bil rojen leta 110 v grški družini,<ref name="Howard 2012">{{cite book |title= Transnationalism in Ancient and Medieval Societies: The Role of Cross-Border Trade and Travel|last= Howard |first= Michael C |year= 2012 |publisher=McFarland |isbn= 9780786490332 |quote= Pausanias was a 2nd century ethnic Greek geographer who wrote a description of Greece that is often described as being the world’s first travel guide.|page=178 }}</ref> verjetno v [[Lidija|Lidiji]]. Gotovo je poznal zahodne obale [[Mala Azija|Male Azije]], vendar so se njegova potovanja razširila daleč prek meja [[Jonija|Jonije]]. Pred obiskom Grčije je bil v [[Antiohija|Antiohiji]], [[Jafo|Jafi]], [[Jeruzalem]]u in na bregovih reke [[Jordan]]. V [[Egipt]]u je videl piramide, medtem ko so mu v Amonovem templju pokazali hvalnico, ki jo je temu svetišču poslal Pindar. V Makedoniji se zdi, da je videl domnevno grobnico Orfeja v Libetri.<ref> Pausanias. ''Description of Greece: Boeotia'', 9.30.7.</ref> V Italiji je videl nekaj mest v [[Kampanija|Kampaniji]] ter čudesa Rima. Bil je eden prvih, ki je opisal ruševine [[Troja |Troje]], [[Aleksandrija Troada|Aleksandrije v Troadi]] in [[Mikene|Miken]].

PavzaniasovPavzanijev ''Opis Grčije'' sestavlja deset knjig, vsaka je posvečena nekemu delu Grčije. Svojo turnejo začenja v [[Atika (bivša država)|Atiki]], kjer prevladujejo mesto [[Atene]] in njene ''deme''. Nadaljnje knjige opisujejo [[Antični Korint|Korint]] (2. knjiga), [[Lakonija|Lakonijo]] (3.), [[Mesenija|Mesenijo]] (4.), [[Elida|Elido]] (5. in 6.), [[Ahaja|Ahajo]] (7.), [[Arkadija|Arkadijo]] (8.), [[Beocija|Beocijo]] (9.), [[Fokida|Fokido]] in [[Ozolska Lokrida|Ozolsko Lokrido]] (10.). Spustil je ključne dele Grčije, npr. [[Kreta|Kreto]]. Projekt je več kot [[topografija|topografski]], to je kulturna [[geografija]]. PavzaniasPavzanij poleg arhitekturnih in umetniških predmetov opisuje mitološke in zgodovinske temelje družbe, ki jih je ustvarila. Kot grški pisec pod pokroviteljstvom Rimskega cesarstva se je znašel v nerodnem kulturnem prostoru, nad slavo grške preteklosti, ki jo je navdušen opisal, in dejanskim stanjem Grčije v Rimskem cesarstvu kot prevladujoči imperialni sili. Njegovo delo poskuša najti usmeritev v prostoru in ugotoviti identiteto rimske Grčije.

Ni bil naravoslovec, čeprav je ponekod opisoval lastnosti grške pokrajine. Opazil je borovce na peščeni obali Elide, jelena in divjega prašiča v hrastovih gozdovih Feloje in vrane sredi ogromnih hrastovih dreves Alalkomene. To je predvsem v zadnjem delu, v katerem se PavzaniasPavzanij dotika narave, divjih jagod Helikona, datljevih palm Avlisa in oljčnega olja v Titorei, pa tudi želv v Arkadiji in "belo-črne ptice" na gori Kileni.

PavzaniasPavzanij najraje opisuje religiozno umetnost in arhitekturo Olimpije in Delfov. Tudi v najbolj osamljenih območjih Grčije je bil navdušen nad vsemi vrstami upodobitev bogov, svetih relikvij in mnogih drugih svetih in skrivnostnih predmetov. V Tebah je videl ščite tistih, ki so umrli v bitki pri Levktri, ruševine Pindarjeve hiše in kipe Hezioda, Ariona, Tamirasa in Orfeja v gaju Muz na Helikonu, portrete Korine pri Tanagri in Polibija v mestih Arkadije.

PavzaniasPavzanij je imel nagon starinarja, kot je dejal njegov urednik Christian Habicht:

Pavzaniasov turizem se v primerjavi z Baedekerjevim vodnikom ustavi za hip ob starodavnem obredu ali smiselnem mitu, način, ki je postal spet popularen v zgodnjem 19. stoletju. V topografskem delu PavzaniasPavzanij nameni pozornost čudesom v naravi, znakom, ki kažejo posledice potresa, plimovanju, ledu na morju na severu in opoldanskemu soncu, ki ob poletnem solsticiju meče sence pri Sieni ([[Asuan]]). Medtem ko nikoli ne dvomi o obstoju bogov in junakov, včasih kritizira mite in legende, ki se nanašajo nanje. Njegovi opisi spomenikov umetnosti so preprosti in neolepšani. Dajejo vtis realnosti, njihova natančnost je potrjena iz ohranjenih ostalin. Je popolnoma odkrit v svoji izpovedni nevednosti.

Delo je zapustil blede sledi v znanem grškem korpusu. "Ni bilo brano," pravi Habicht, "ni ene same omemba avtorja, enega samega citata iz nje, niti šepeta pred Stefanom Bizantinskim v 6. stoletju, le dve ali tri sklicevanji na to v celotnem srednjem veku." <ref>Habicht 1985:220.</ref> V resnici je grozilo, da bo delo izgubljeno v celoti: le trije izvodi PavzaniasovihPavzanijevih rokopisov so iz 15. stoletja, polni napak in pomanjkljivosti, odvisni smo od enega samega rokopisa, ki se je ohranil do kopiranja. Niccolò Niccoli je imel ta arhetip v Firencah leta 1418; ob njegovi smrti leta 1437 naj bi ga shranili v knjižnici San Marco v Firencah, po letu 1500 pa je izginil.<ref>Aubrey Diller, "The Manuscripts of Pausanias The Manuscripts of Pausanias" ''Transactions and Proceedings of the American Philological Association'' '''88''' (1957):169–188.</ref> V 20. stoletju so arheologi ugotovili, da je bil PavzaniasPavzanij zanesljiv vodnik po mestih, v katerih so izkopavali.<ref>In this, [[Heinrich Schliemann]] was a maverick and forerunner: a close reading of Pausanias guided him to the royal tombs at Mycenae.</ref> V 19. in zgodnjem 20. stoletju so ga klasicisti odklanjali, sledili so avtoritativnemu Wilamowitzu, ki mu je odvzel ves ugled, češ da ni obiskal večine mest, ki jih je opisal. Habicht leta 1985 opisuje, kako je Wilamowitz poskušal izpodbijati PavzaniasaPavzanija pred popotniki leta 1873. Arheologi pa so v celoti oprali čast PavzaniasaPavzanija.