Poboj družine Mavsar: Razlika med redakcijama

'''Poboj družine Mavsar''' iz vasi Praproče pri [[Šentrupert]]u na [[Dolenjska|Dolenjskem]] predstavlja enega najbolj znanih vojnih zločinov [[slovenski partizani|slovenskih partizanov]] nad slovenskim civilnim prebivalstvom za časa [[Druga svetovna vojna na Slovenskem|2. svetovne vojne]]. Do poboja sedmih članov družine, v katerem so umrli tudi trije mladoletni otroci, je prišlo v noči med 26. in 27. decembrom 1942, na [[Dvorec Dob|gradu Dob]] pri Šentrupertu. Poboj družine Mavsar ni bil edini primer, kjer so [[Komunistična partija Slovenije|komunistični]] partizani med vojno pomorili celotne slovenske družine, je pa po svoji krutosti in obsežnosti eden najbolj grozovitih.{{navedi vir}}

Mavsarjeva družina je bila ugledna, tradicionalno verna in trdna slovenska kmečka družina z desetimi otroki. Oče Jožef Mavsar, kmečki gospodar, je bil leta 1935 kot kandidat predvojne [[Slovenska ljudska stranka (zgodovinska)|Slovenske ljudske stranke]] izvoljen za župana občine Šentrupert. Zaradi svojih gospodarskih sposobnosti je bil kot župan med občani splošno priljubljen. Poleg županovanja je skupaj z ženo Terezijo skrbel za svojo kmetijo in preživljanje številne družine. Ko je leta 1941 Dolenjsko okupirala vojska [[fašizem|fašistične]] [[Italija|Italije]], je Jožef Mavsar kot prepričan katoliški narodnjak zavračal sodelovanje z njo, predvsem novim oblastem ni želel ovajati sovaščanov. Italijanska soldateska je zato Mavsarjevim požgala zidanico, sina Pavleta pa že poleti 1942 skupaj z mnogimi drugimi za boj sposobnimi vaščani Šentruperta (večinoma protikomunisti) internirala v [[Koncentracijsko taborišče Rab|taborišče na otok Rab]] <ref name="ReferenceA">Jože Mavsar, Tragedija Mauserjeve družine, ''Zgodbe mučeništva Slovencev'', Slovenska Beseda, Buenos Aires, 1949</ref>.

==Smrtna=Stiki obsodbaz OF===

===Partizanski napadNapad na gradDvorec Dob, 26.decemberin 1942=poboj==

==Umor 12-letnega Vilka Mavsarja, =23. marec 1943: Umor Vilka===

Požig gradu Dob sta preživela Jože in Vilko Mavsar. Starejši brat Jože, bogoslovec, je Vilka po decembrskih dogodkih odpeljal s sabo v Ljubljano. Po nekaj mesecih so prišle od sorodnikov z dežele vesti, da je Šentrupert ponovno varen pred partizanskimi terenci in da se lahko Vilko vrne domov, kjer bodo poskrbeli zanj. Jože je z mešanimi občutki privolil, predvsem zato, ker se Vilko nikakor ni dobro počutil v Ljubljani in je sam želel nazaj na deželo. 23. marca 1943, nekaj dni po njegovem povratku v Šentrupert, sta Vilka Mavsarja malo izven vasi opazila dva partizanska terenca in ga iz zasede ustrelila. Vilko je poskušal pobegniti, vendar sta terenca 12-letnega otroka takoj pokončala s ponovnim strelom.{{navedi vir}}

=== Dolfi Mavsar,vaški stražar, 9.žrtev Mavsarjeve družine ===

Dolfi Mavsar je bil poleg Franca in Pavleta en od treh otrok Mavsarjeve družine, ki 26. decembra 1942 niso bili v Šentrupertu. Smrt staršev, sestre in bratov ga je izredno potrla. Priključil se je protikomunističnim [[vaške straže|vaškim stražarjem]]. Padel je v boju s partizani, 022. maja 1943, kot branilec rodnega Šentruperta.{{navedi vir}}

===Pavle Mavsar, interniranec iz Raba, 10. žrtev Mavsarjeve družine ===

Pavleta Mavsarja so, skupaj z mnogimi drugimi fanti in možmi iz Šentruperta, Italijani že poleti 1942 internirali v [[Koncentracijsko taborišče Rab|taborišče]] na otoku Rab. Decembra 1942 je bil še vedno v internaciji in tako ni imel nobenih novic o poboju svoje družine. Brat Jože Mavsar je januarja 1943 v Ljubljani izsilil sestanek pri italijanskem generalu Gambarri, kjer je navedel okoliščine decembrskega poboja in neslavno vlogo italijanskih sil pri njem, hkrati pa zahteval takojšnjo Pavletovo izpustitev iz internacije. Pavleta , močno shiranega in bolnega, so nato Italijani čez nekaj mesecev dejansko izpustili. Novico o smrti preostalih članov družine mu je Jože lahko posredoval le postopoma, saj so to zdravniki zaradi njegovega šibkega zdravja odsvetovali. Pavle se je kmalu po izpustitvi iz internacije želel pridružiti [[Slovensko domobranstvo|Slovenskim domobrancem]], vendar ga zaradi oslabelosti niso sprejeli. Šele nekaj mesecev pred koncem 2. svetovne vojne je vstopil v njihove vrste. V sestavu domobranske vojske je odšel maja 1945 v [[Vetrinj]] na [[Koroška|Koroško]], bil repatriiran in nato s strani partizanov umorjen na enem od povojnih morišč.{{navedi vir}}

En od obeh preživelih bratov Mavsar, prelat Jože Mavsar, je 044. julija 1993, po več letih izgnanstva, prvič obiskal rodni Šentrupert. V domači župnijski cerkvi je javno izpovedal, da je morilcem svoje družine odpustil.<ref>Revija Družina, Franci Petrič: ''Heroji sprave'', 22.03.2009, https://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/58-12-NasKomentar-1</ref> Zasebno se je tudi srečal z enim od morilcev in mu "ponudil roko sprave". Enako spravno in odpuščajočo misel je Jože Mavsar izrazil že v svojem pričevanju, ki ga je leta 1949 - komaj 7 let po tragičnih dogodkih decembra 1942 - objavila založba ''Slovenska Beseda'' v [[Buenos Aires]]u:{{navedi vir}}

{{citatni blok|''Ne kličem maščevanja na glave morilcev, ki so nam uničili družinsko srečo. Moja beseda naj oznanja ljubezen, ne sovraštvo. Blagoslovljena tista ura, ki bo osvetlila temo v dušah morilcev, da bodo presunjeni onemeli pod težo svoje krivde. Blagoslovljena ura, ki jim bo iz labirinta zmot pokazala pot k večni Luči in Resnici ! To bo najsrečnejša ura mojega življenja.''}}