Škofija Celje: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 42:
Zadnji, ki je pod patriarhom vizitiral slovenske kraje, je bil patriarhov koadjuktor Francesco Barbaro, ki je vizitacijo opravil leta 1593.
Celo arhidiakoni so se odtlej v cerkvenih zadevah obračali na [[Nuncij|papeškega nuncija]] na [[Dunaj|Dunaju]], ki je škofovske zadeve poverjal škofom iz avstrijskega ozemlja. Najpogosteje so to službo opravljali škofje iz [[Pičen|Pična]] v [[Istra|Istri]].
===Lavantinska škofija in jožefinske reforme===
V času jožefinskih reform za časa [[Jožef II. Habsburško-Lotarinški|cesarja Jožefa II.]] sta bili [[Lavantinska škofija|lavantinski škofiji]] priključeni župniji v Velikovcu (1786) in v Celju (1789), vse župnije na Štajerskem, severno od Drave, pa so pripadle Sekovski škofiji (prednici Graške škofije). Da bi lahko škof bolje upravljal zelo obsežno škofijo, so bile leta 1859 koroške župnije prenesene pod upravo Krške škofije, v zameno zanje pa so lavantinski škofiji pripadle župnije v Mariboru in njegovi okolici. Takoj po tej spremembi je škof [[Anton Martin Slomšek]] prestavil lavantinski škofijski sedež v Maribor. Župnije lavantinske škofije, ki so po prvi svetovni vojni ostale v [[Avstrija|Avstriji]], so bile priključene [[Krška škofija|Krški škofiji]] ali Sekovski škofiji.
===Ustanovitev škofije===
| |||