Benedikt Nursijski: razlika med redakcijama

m
brez povzetka urejanja
(np, slovnica)
m
Zapustil je mesto in njegove čare, pa tudi šolo in tovariše, da bi odslej imel za učitelja Boga, za tovariše pa divje živali. Ravnal se je po nasvetu [[sveti Pavlin Nolanski|Pavlina Nolanskega]] († 431): „Če se človek ne želi odpovedati Božjemu kraljestvu, se mora odpovedati Rimu in pobegniti iz njega.”<ref>{{navedi knjigo|author= I. Diós |title= A szentek élete |page=340}}</ref>
 
Najprej se je umaknil v bližino mesta Tivoli, kjer si je poiskal družbo enako mislečih v Enfide (danes Afile). Kmalu je spozznalspoznal, da ta družba ni zanj, zato se je skril v samotno sotesko reke Anio<ref>[[latinski jezik|latinsko]]: ''Anio'', [[Italijani|italijansko]]: ''Aniene''</ref> nedaleč od mesta [[Subiaco]], ker je želel biti popolnoma ločen od sveta, da bi ob branju in premišljevanju [[sveto pismo|svetegaSvetega pisma]] in v [[molitev|molitvi]] našel stik z Bogom ter prodrl v globine svoje duše.
 
Podal se je v slikovito apeninsko soteske, kjer je motilo tihoto le ptičje petje in rjovenje zverin. Med potjo ga je srečal menih Roman, ki je imel samostan na strmini, mu ponudil raskavo puščavniško obleko, narejeno iz kozje dlake. Obljubil mu je, da ga bo oskrboval s kruhom, ki mu ga bo spuščal po vrvi v jamo. To je bila votlina, zakrita z nedostopno pečino, kamor ni nikoli zasijal kak sončni žarek. Menih Roman mu je torej vsak teden prinašal kruh ter ga spuščal po vrvi v jamo; z zvončkom mu je dajal znamenje, kdaj naj pride ponj. Nekoč je skala – ki jo je po [[papež Gregor I. Veliki|Gregorju]] sprožil hudič - zdrobila zvonec. Takrat je moral Benedikt nekaj dni hudo stradati. Na samo [[Velika noč|Veliko noč]] pa je neki duhovnik dobil navdih, naj lačnemu Benediktu odnese zase pripravljeno kosilo, ki sta ga nato skupaj pojedla.
 
Ko se je nekoč spomnil Rima, se kar ni mogel otresti misli na lepotico, ki jo je videval med študijem, čeprav ni imel ničesar z njo. Skoraj se je že odločil za vrnitev; da bi premagal skušnjavo, se je slečen vrgel v trnovje in se valjal po njem, dokler ni bil ves krvav. Sveti Gregor ob tem dostavlja: »Benedikt je sam priznal svojim učencem, da od takrat nikoli več ni v sebi občutil nečiste skušnjave.« Trnje ob votlini se je razcvetelo v lepe rože, ki jih je prišel gledat že [[sveti Frančišek Asiški|Frančišek Asiški]] in so vidne tudi še zdaj.<ref>{{navedi knjigo|author=M. Miklavčič|title= Leto svetnikov I|page=784}}</ref>
668

urejanj