Edward J. Smith: Razlika med redakcijama

Kljub prejšnjim Olympicovim nezgodam, je kapitan Smith vseeno ostal dober in izkušen kapitan in je bil pozvan, da poveljuje na naslednji ladji razreda Olympic, takrat ponovno največji na svetu - [[RMS Titanic]], ki je 10. aprila 1912 odplul na svojo krstno plovbo iz Southamptona. Čeprav nekateri viri pravijo, da se je Smith po končani Titanicovi krstni plovbi odločil za upokojitev, so časopisi v [[Halifax, Nova Škotska|Halifaxu]] objavili, da bo Smith na Titanicu poveljeval dokler družba White Star Line ne bo zgradila tretjo in zadnjo ter večjo, luksuznejšo ladjo - [[HMHS Britannic|Britannic]], na kateri je Smith tudi nameraval poveljevati.

[[Slika:Titanic the sinking.jpg|sličica|Ilustracija potapljanja Titanica. ]]

 

Prvi štirje dnevi plovbe so minili brez incidentov, vendar so [[14. april|14. aprila]] 1912 radijski operaterji Titanica prejeli šest sporočil z drugih ladij, ki so  opozarjala na ledene gore, ki so jih potniki na Titanicu začeli opažati popoldne. Čeprav so se zavedali nevarnosti ledu, so še vedno pluli s hitrostjo 22 vozlov. Ko se je kapitan Smith spomnil poročil, ko je leta [[1907]] nemški parnik SS Kronhpriz Wilhelm trčil v ledeno goro in si pri tem poškodoval premec čeprav je lahko dokončal pot, se je zamislil, da ledene gore za ladjo, ki je trikrat večja od nemškega parnika in hkrati tudi največja na svetu, ne predstavljajo nobene nevarnosti.