Nadškofija Ljubljana: Razlika med redakcijama

| footnotes =

}}

'''Nadškofija Ljubljana''' je ena izmed šestih slovenskih [[Škofija|škofij]] oziroma ena izmed dveh slovenskih nadškofij. [[Stolna cerkev]] je [[Stolnica svetega Nikolaja, Ljubljana|stolnica svetega Nikolaja]], sedež pa ima v [[Škofijski dvorec, Ljubljana|škofijskem dvorcu]] v neposredni bližini.

 

 

== Zgodovina ==

Ljubljansko škofijo je 6. decembra 1461 ustanovil cesar [[Friderik III. Habsburški|Friderik III.]] (1415 - 1493). [[Papež Pij II.]] (1458 - 1464) je ustanovitev potrdil 6. septembra 1462. Cesar si je pridržal pravico imenovanja ljubljanskih škofov in enajstih kanonikov v dvanajstčlanskem [[Stolni kapitelj|stolnem kapitlju]]. Po letu 1533 so imeli ljubljanski škofje pravico do knežjega naslova. V času reform cesarja [[Jožef II. Habsburško-Lotarinški|Jožefa II.]] je škofija obsegala ljubljansko in novomeško okrožje. V tistem obdobju je bila za kratek čas povzdignjena v nadškofijo (1788 - 1807) in sedež metropolije za jugovzhodni del [[Habsburška monarhija|Habsburške monarhije]]).

Leta 1806 je [[papež Pij VII.]] ljubljansko nadškofijo sprva ukinil in jo po preoblikovanju neposredno podredil [[Sveti sedež|Rimu]], tako je ostalo vse do leta 1830.

=== 20. stoletje ===

Od leta 1919, ko je bila ustanovljena [[Univerza v Ljubljani]], je ljubljanski škof hkrati bil tudi [[veliki kancler]] [[Teološka fakulteta v Ljubljani|Teološke fakultete]]. Prvi kancler je tako postal [[Anton Bonaventura Jeglič]]. Njegov naslednik [[Gregorij Rožman]] je škofijo vodil v času Kraljevine Jugoslavije. 7. aprila 1941, en dan po napadu Nemčije na Jugoslavijo, je določil vrsto generalnih vikarjev, ki bi vodili škofijo v primeru, ''če se njemu kaj pripeti, ko v moderni vojski nihče ne ve, kaj lahko od koderkoli in zlasti iz zraka prileti''. Prvi na seznamu je bil [[Ignacij Nadrah]], za njim pa [[Tomaž Klinar]], [[Gregor Žerjav (duhovnik)|Gregor Žerjav]], [[Alojzij Zupan]] in kot zadnji, najmlajši kanonik [[Anton Vovk]].<ref>Ivo Žajdela, ''Bil je vzornik duhovnikom'', v: ''Družina'', letnik 67, številka 48, 2. december 2018, stran 14.</ref> 5. maja 1945, na dan svojega bega v tujino, je škof še zadnjič sklical konzistorij in potrdil vrstni red vikarjev iz leta 1941. Na mesto Žerjava in Zupana, ki sta med tem umrla, je dodatno imenoval dekana [[Franc Kimovec|Franca Kimovca]]. Prvi generalni vikar je po njegovem odhodu postal Ignacij Nadrah, vendar je bil že 14. junija 1945 aretiran. Krmilo škofije bi moral za njim prevzeti Kimovec, ki pa je zaradi bolezni podal izjavo, da za to mesto ni primeren. Tako je 15. junija na seji kapitlja postal generalni vikar Anton Vovk.<ref>Anton Vovk, ''V spomin in opomin'', Družina, Ljubljana 2003, strani 59, 362, 471.</ref><ref>[http://www.zaveza.si/skof-gregorij-rozman/ Ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman], Zaveza.si, pridobljeno 11. februar 2019.</ref> Gregorij Rožman je še naprej ''de iure'' ostal rezidencialni škof, saj je Sveti sedež zavrnil možnost imenovanja novega škofa. Leta 1946, ko je bila škofija brez škofa, je na Vovkovo povabilo prišel v pomoč zagrebški pomožni škof [[Josip Lach]], ki je v stolnici opravil velikonočne obrede ter birmoval po župnijah.<ref>''V spomin in opomin'', stran 65.</ref> [[Papež Pij XII.]] je nato 15. septembra tega leta Vovka imenoval za pomožnega škofa, čemur je 1. decembra sledilo tudi njegovo škofovsko posvečenje, septembra 1950 pa je bil imenovan za apostolskega administratorja s pravicami rezidencialnega škofa.