Grad Mirna: Razlika med redakcijama

Stavbni razvoj gradu je potekal skozi več zgodovinskih obdobij in faz. Kot najstarejši del gradu se kaže nekdanja [[visoka romanska hiša]], ki tvori danes jugovzhodni vogal osrednjega [[palacij]]a. Trinadstropna hiša na pravokotnem tlorisu je nastala že v drugi polovici 11. stoletja. V drugi polovici [[13. stoletje|13. stoletja]] pa je verjetno nastal na kvadratnem tlorisu samostojni stolp, ki je stal pod romansko stolpasto hišo. Služil je tako obrambnim kot stanovanjskim namenom. Ko je leta [[1365]] v celoti prešel v posest Celjskih grofov, so prvotno visoko hišo temeljito razširili in predelali v obsežen dvonadstropni [[gotika|visokogotski]] palacij. Stavbo so okrasili s kvalitetnimi kamnoseško obdelanimi stavbnimi členi. Zaradi povečane nevarnosti [[turški vpadi|turških vpadov]], so grad v prvi polovici [[16. stoletje|16. stoletja]] utrdili z obsežnim obzidnim pasom, ki je obdal osrednji palacij in izpostavljeni stolp iz 13. stoletja. Novo [[obzidje]] so na enem vogalu zaščitili s polkrožnim stolpom, znotraj obzidja pa so uredili lesene obrambne hodnike. Prav tako pa so z obzidjem in stolpi utrdili tudi pristavo pod gradom. Po prenehanju nevarnostjo turških vpadov je grad doživel ponoven razcvet. Leta [[1646]] je grof Rafael Carduzzi preuredil grad v gubernijsko podeželsko rezidenco in pri tem temeljito prezidal staro srednjeveško trdnjavo v novo [[renesansa|renesančno arhitekturo]] z arkadnimi sistemi italijanske umetnostne šole. Sredi [[18. stoletje|18. stoletja]] je bila prizidana gradu v severnem zunanjem kotu med vzhodnim obzidjem in oglatim stolpom grajska [[kapela]] s kvalitetno notranjo opremo, spodnjo romansko kapelo pa so podrli. Novo grajsko kapelo je dala prizidati, domnevno po načrtih iz kroga baročnega arhitekta [[Candid Zulliani| Candida Zullianija]], družina Gall. Reprezentančne notranje prostore v osrednjem palaciju pa so okrasili s serijo velikih [[barok|baročnih]] oljnih slik, ki so deloma delo beneškega slikarja [[Nicolo Grassi|Nicola Grassija]]. V takšni podobi je grad ostal vse do leta [[1942]], ko so ga požgali [[partizan]]i. Leta [[1962]] pa je razvalino gradu za daljši čas najel in začel obnavljati [[arhitekt]], dr. [[Marko Marin]], ki vodi obnovo še danes.