Marijan Brecelj (politik): razlika med redakcijama

brez povzetka urejanja
Rodil se je v družini goriškega politika in zdravnika [[Anton Brecelj|Antona Breclja]]. Leta 1933 je [[diploma|diplomiral]] na [[Pravna fakulteta v Ljubljani|ljubljanski Pravni fakulteti]] in prav tam 1934 tudi [[doktorat|doktoriral]]. Kot študent je deloval v katoliškem društvu slovenskih študentov [[Zarja (društvo)|Zarja]] in bil tudi kasneje somišljenik krščanskosocialističnega gibanja, ki je bilo povezano s komunisti. Leta 1931 je bil izvoljen za predsednika Zveze slušateljev ljubljanske univerze; policija ga je zaradi sodelovanja v študentskih akcijah, stavkah in demonstracijah za krajši čas zaprla in 1932 postavila pred [[sodišče]]. Po končanem študiju je bil [[odvetnik]], se vključil v klub ''Beseda'' ter deloval v ''Jugoslovanski strokovni zvezi'', pri kateri je bil eno leto tudi tajnik in si prizadeval za politično in organizacijsko povezovanje delavstva (sindikalnega krila krščanskih socialistov) in levo usmerjenih izobražencev. Leta 1941 se je vključil v [[Osvobodilna fronta|Osvobodilno fronto]] in do junija 1942 ilegalno živel v Ljubljani. Ob ustanovitvi [[Glavni štab Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije|glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet]] junija 1941 je postal njegov član. Sodeloval je pri opravljanju njegovih splošnih nalog in narodne zaščite ter kot aktivist OF med [[krščanski socialisti|krščanskimi socialisti]]. V začetku junija 1942 je odšel v partizane in bil do konca leta sanitetni referent pri glavnem poveljstvu slovenskih partizanskih čet. Januarja 1943 je postal član Izvršnega odbora [[OF]], v katerem je aprila prevzel funkcijo organizacijskega sekretarja, ki jo je opravljal tudi še po koncu vojne. Sodeloval je pri sestavi in uresničevanju [[dolomitska izjava|Dolomitske izjave]]. Maja 1943 je postal član [[Komunistična partija Slovenije|Komunistične partije Slovenije]]. Na [[Kočevski zbor|kočevskem zboru]] je bil izvoljen v plenum OF in predsedstvo Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta, ter v slovensko delegacijo za [[AVNOJ|2. zasedanje Avnoja]], in se udeležil zasedanja v [[Jajce, Bosna|Jajcu]]. Po 1. zasedanju [[Slovenski narodnoosvobodilni svet|SNOS]] 19. februarja 1944 v [[Črnomelj|Črnomlju]] je kot član predsedstva usklajeval delo njenih odsekov, komisij in zavodov ter opravil pomembno delo pri graditvi oblasti in slovenske državnosti med narodnoosvobodilno borbo in po njej; na tem področju je bil najtesnejši sodelavec [[Boris Kidrič|Borisa Kidriča]].
 
5. maja 1945 je v Ajdovščini postal podpredsednik [[Narodna vlada Slovenije|Narodne vlade Slovenije]]. Po osvoboditvi je delal v vrhovnih organih slovenske oblasti: bil je republiški in (do 1974) tudi zvezni poslanec, do leta 1956 podpredsednik slovenske vlade (po letu 1953 Izvršni svet Skupščine Ljudske republike Slovenije) in obenem minister za industrijo in rudarstvo LRS (1948-50), predsednik komiteja oz. sveta za zakonodajo in izgradnjo ljudske oblasti LRS (do 1951, ko je bil pol leta zadolžen tudi za predelovalno industrijo); 1956-62 državni sekretar (minister) za blagovni promet [[Federativna ljudska republika Jugoslavija|Federativne ljudske republike Jugoslavije]] in eno leto zvezni sekretar (minister) za trgovino in turizem, prav tako kot član [[Zvezni izvršni svet|Zveznega izvršnega sveta]] (jugoslovanske zvezne vlade). V letih 1963 -1967 67 je bil podpredsednik skupščine SR Slovenije, nato 7 let (1967 - 74) podpredsednik jugoslovanske zvezne skupščine ([[Skupščina SFRJ|Skupščine SFRJ]]) ter od maja 1974 do 1978 predsednik [[Skupščina Socialistične republike Slovenije|Skupščine Socialistične republike Slovenije]], kar je bil nekakšen višek njegove politične kariere, nato je bil še član Predsedstva SR Slovenije do upokojitve 1982 ter do smrti tudi član Sveta federacije.
 
Po koncu [[druga svetovna vojna|vojne]] je zasedal dokaj visoke funkcije v partijski organizaciji tako v Sloveniji kot tudi v zveznih partijskih organih (član CK KPS/ZKS 1948-82 in CK ZKJ 1958-64; 1974-78 je sedel tudi v (takrat kar 22-članskem) predsedstvu CK ZKS. Med drugim je bil še predsednik Turistične zveze Jugoslavije, kot navdušen planinec tudi Planinske zveze Jugoslavije (1961 - 73) ter član (ožjih) vodstev SZDL Slovenije (od 1974 član njenega predsedstva vse do svoje smrti) in občasno tudi Jugoslavije vse do svoje smrti.
 
Med soustanovitelji [[OF]] iz vrst simpatizerjev-sopotnikov [[KPS]], ki so se vključili vanjo šele med vojno ali po njej, se je v partijsko-politični hierarhiji povzpel najvišje (izvzemši [[Josip Vidmar|Josipa Vidmarja]] sta deloma primerljiva z njim le [[Zoran Polič]] ter malooz. manj [[Tone Fajfar]], za razliko od njegovega nekdanjega kolega krščanskega socialista [[Edvard Kocbek|Edvarda Kocbeka]] ter malo kasneje in manj opazno še Sokolov [[Josip Rus|Josipa Rusa]] in [[Franjo Lubej|Franja Lubeja]] pa ni bil nikoli "postavljen na stranski tir" oz. izločen iz političnega življenja), vendar je vseskozi ostal pod samim vrhom (leta 1953 je bil npr. predlagan za kooptacijo v politbiro oz. takrat že izvršni komite CK KPS/ZKS, kar je bilo iz Beograda najbrž zavrnjeno, saj so ga v zapisnikih sestankov še naprej vodili pod oznako "prisotni še"<ref>{{Navedi revijo|url=|title=Zapisniki Politbiroja CK KPS/ZKS 1945-1954|last=Drnovšek|first=Darinka|date=2000|journal=VIRI|accessdate=|doi=|issue=15|volume=15|issn=}}</ref>), torej nikoli ni bil vključen v najožji krog odločevalcev in je imel, v svojem času pa je imel večji politični ugled v primerjavi z njegovims svojim dejanskim vplivom.
 
Napisal je večje število razprav in člankov o organizaciji ljudske oblasti in delegatskem sistemu v Sloveniji, ter kratko [[zgodovina|zgodovino]] Osvobodilne fronte. Kot enemu redkih politikov so mu leta 1981 podelili častni doktorat [[Univerza v Ljubljani|Univerze v Ljubljani.]]
Brezimni uporabnik